Jedro

Skladno s tretjim odstavkom 88. člena ZDR se obveznost delodajalčeve ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo nanaša le na čas do podaje odpovedi oziroma na trenutek istočasnosti z njo. Nesprejem (le) take ponudbe povzroči izgubo delavčeve pravice do odpravnine po 109. členu ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo odpravnine v višini ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2011 dalje do plačila in povrnitev stroškov postopka v višini 179,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz razloga napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek v celoti in odloči, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka po odmeri sodišča z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva pravnomočnosti sodbe do plačila, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na judikat pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 367/2011. Tožnica svojih navajanj ni podkrepila s trditveno podlago, da je ponudba nove zaposlitve podana prepozno, saj bi morala biti ta podana ob sami odpovedi, zato je sodišče ta argument napačno uporabilo v prid tožnici, ne da bi ona to navajala. Tožnica bi morala to navajati najkasneje do prvega naroka, glede obrazložitve sodbe, ki se sklicuje na primer opr. št. Pdp 367/2011, pa tožena stranka navaja, da v Sloveniji ni dopuščena analogija glede na sodni primer Višjega sodišča. Tudi sicer sodišče zmotno razlaga 88. člen ZDR, ki določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je mogoče delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih ali ga je mogoče prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec ponuditi sklenitev nove pogodbe, delavec, ki ponudbe ne sprejme, pa izgubi pravico do odpravnine. ZDR nikjer ne govori o tem, da bi to preverjanje moralo biti opravljeno pred podajo odpovedi ali, da mora biti podana ponudba istočasno. Zakon posebej ureja ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi v 90. členu ZDR. Namen instituta odpravnine je socialne narave, tako da pomaga delavcu preživeti v prehodnem obdobju do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi. Tako je nepravično do delodajalca, ki je ponudil novo pogodbo za nedoločen čas, ki jo delavka zavestno ni sprejela, da mora delodajalec plačati odpravnino. Analogija v slovenskem pravnem redu ni dopustna, sodnik je vezan le na zakon in ustavo. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Dokazno breme je bilo na delodajalcu, le-ta pa ni dokazal, da je ponudbo nove ustrezne zaposlitve podal pravočasno. Delodajalec je tožnici poslal ponudbo 7. 10. 2010, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je tožnici podal že 31. 8. 2010. Poudariti je, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti in so stranke dolžne zatrjevati zgolj dejstva. Pa tudi sicer ponudba nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je predložila tožena stranka, ni ustrezna. Sodna praksa sodišča se oblikuje tako s prakso višjih sodišč kot Vrhovnega sodišča RS. Tožnica s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi niti ni bila seznanjena, zato je posledično zavestno ni mogla odkloniti ali se izogibati vročitvi. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 365. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili obe pravdni stranki ter po zaslišanju tožnice, direktorja tožene stranke A.A. in prič – operativnega vodja tožene stranke B.B., tožničine sodelavke C.C. ter tožničinega moža D.D. ugotovilo, da je tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine utemeljen. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi, pri čemer ji je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na delovnem mestu čistilke, in ji obenem ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi, kar je storila šele v času odpovednega roka, ki je znašal 45 dni. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi sprejelo stališče, da tožnici odpravnina pripada, ker ji tožena stranka ni istočasno ponudila nove ustrezne pogodbe o zaposlitvi in ji priznalo, na podlagi določil 2. alinee 2. odstavka 109. člena ZDR odpravnino v višini ... EUR, in sicer glede na to, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki 15 let ter upoštevaje plače po obračunskih listih tožnice.

Glede na podane pritožbene navedbe o tem, da sodišče ni imelo pravne podlage, da se sklicuje na sodni primer opr. št. Pdp 367/2011, pritožbeno sodišče navaja, da je sodišče prve stopnje jasno navedlo, zakaj je sprejelo takšno pravno stališče in pri tem le navedlo, da je pritožbeno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 367/2011 odločilo v podobnem primeru podobno. Sodišče nikjer ne navede, da je vezano na odločitev pritožbenega sodišča in torej so neupoštevni pritožbeni ugovori o tem, da je sodišče sodilo na podlagi analogije. Sodišče mora poznati materialno pravo in je vezano le na zakone in ustavo, kot je sicer bilo v predmetni zadevi. Sodišče je ob tem moralo raziskati tudi odločilna dejstva pomembna za odločitev, in tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da tožnica nikjer ni navajala, da ji je tožena stranka podala ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, pač pa je tožnica pravilno kot svojo trditveno podlago navedla, da ji je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ter da ji pripada ustrezna odpravnina v skladu z določili 109. člena ZDR, upoštevaje pri tem delovno dobo in višino plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pri toženi stranki.

Ob navedenem pa pritožbeno sodišče tudi izrecno navaja, da je bila v zadevi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 367/2011 predlagana dopuščena revizija, ki jo je Vrhovno sodišče RS dopustilo s sklepom opr. št. VIII DoR 83/2011 in sicer glede vprašanja, da se revizija dopusti glede pravnega vprašanja, ali lahko delodajalec v smislu določb 3. odstavka 88. člena ZDR delavcu ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi tudi v času odpovednega roka. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 227/2011 z dne 19. 6. 2012 o zadevi odločalo in revizijo zavrnilo ter potrdilo odločitev pritožbenega sodišča ter v svoji obrazložitvi med ostalim navedlo tudi, da je institut odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi v ZDR urejen v 3. in 4. odstavku 88. člena ZDR (določitev delodajalčeve obveznosti podati ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi), v 90. členu ZDR (podrobnejša ureditev instituta z vidika uporabe ureditve o redni odpovedi, roku za sprejem, pisnosti, itd.) in v 90.a členu ZDR (možnost odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu). Ob navedenem je sprejelo tudi izrecno stališče, da 3. odstavek 88. člena ZDR ne daje podlage za širjenje obveznosti delodajalca še v času odpovednega roka. Ta dolžnost delodajalca traja le do podaje same obveznosti, kasneje pa obstaja le kot možnost (brez sankcije nezakonitosti odpovedi in ugodnosti razbremenitve plačila odpravnine). Glede na navedeno se skladno s 3. odstavkom 88. člena ZDR obveznost delodajalčeve ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo nanaša le na čas do podaje odpovedi oziroma na trenutek istočasnosti z njo, ne sprejem (le) take ponudbe povzroči izgubo delodajalčeve pravice do odpravnine po 109. členu ZDR.

Tako v primeru, ko delavec v času odpovednega roka ne sprejme ponudbe nove ustrezne zaposlitve za nedoločen čas, ni razlogov, da mu odpravnina ne bi pripadala. V konkretnem primeru pa kot sicer med strankama tudi ni sporno, da tožena stranka tožnici ni poslala ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi istočasno, pri čemer niti ni pomembno, ali je bila ponujena pogodba o zaposlitvi ustrezna ali ne. Pritožbeno sodišče toženi stranki še pojasnjuje, da enotno sodno prakso ustvarja le Vrhovno sodišče RS, nanjo pa so sodišča nižje stopnje vezana, v kolikor seveda sodijo v enakih ali podobnih primerih.

Sodišče je pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi 154. člena ZPP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnica pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom in 155. členom ZPP.