Jedro

Zahteva, da opis dejanja v obtožnem predlogu vsebuje dejstva in okoliščine, ki predstavljajo uresničitev znakov določenega kaznivega dejanja, ne preprečuje uvedbo kazenskega postopka za dejanje, ki ni kaznivo dejanje. Sodišče ne sme opustiti konkretizacije katerega izmed znakov kaznivega dejanja, tako da ni jasno razvidno, katera ugotovljena dejstva konkretizirajo posamezni zakonski znak.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca B.B. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom I Kr 36076/2016 z dne 6. 1. 2017 na podlagi tretjega odstavka 76. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kot nepopolno zavrglo vlogo B.B. z dne 25. 8. 2016, dopolnjeno z dne 16. 11. 2016. 2. Zoper ta sklepa se je pritožil pooblaščenec B.B. zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa razveljavi in spremeni tako, da se vloga oškodovanca kot tožilca z dne 25. 8. 2016, dopolnjena dne 16. 11. 2016, vzame v obravnavo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz obrazložitve napadenega sklepa in iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je B.B. zoper A.Š.B. (sedaj A.B.B.) podal več kazenskih ovadb in dopolnitev kazenskih ovadb zaradi kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja zanemarjanje mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, katere je Okrožno državno tožilstvo v Mariboru s sklepom z dne 26. 7. 2016, št. MB-KT/24/78/2014 zavrglo. Zatem je B.B. na prvostopno sodišče dne 25. 8. 2016 podal vlogo, iz katere izhaja, da zoper A.B.Š. vlaga obtožni predlog zaradi 20 kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1. Navedeno vlogo je na poziv sodišča, da jo dopolni, ker ni primerna in sposobna za obravnavo, dopolnil dne 16. 11. 2016, kar je storil po pooblaščencu odvetniku dr. B.K.M. 5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vloga B.B., kljub dopolnitvi, ne vsebuje vseh podatkov oziroma sestavin, ki so določene v prvem odstavku 434. člena ZKP in so potrebne, da bi jo sodišče lahko obravnavalo. Iz opisa kaznivega dejanja namreč ne izhaja konkretizacija izvršljivih odločb, ki naj ne bi bile uresničene v vsakem posameznem ravnanju A.B.Š. Zgolj naštevanje vseh odločb, ki so bile izdane v zadevi, ki se je vodila pod opr. št. N 453/2014 in v nasprotju s katerimi bi naj slednja ravnala, po ugotovitvah sodišča prve stopnje ne zadošča, saj ostaja nejasno točno katero odločbo bi naj A.B.Š. s storitvijo posameznega kaznivega dejanja kršila. Posledično tudi ni točno konkretizirana njena obveznost ravnanja v posameznih obdobjih očitanih ji dejanj. V kolikor določeno dejstvo v opisu dejanja ni jasno označeno in konkretizirano, ne more biti predmet presoje in ocenjevanja sodišča in tudi ne predmet obrambe obdolžene. Opis oziroma očitek obtožbe mora biti jasen za sodišče, obdolženko in oškodovanca. Sodišče ne more ugibati, ali morda celo v škodo obdolženke razlagati besedilo obtožbe, kadar obtožba ni povsem jasna. Opis dejanja kot historičnega dogodka mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki konkretizirajo kaznivo dejanje. Odgovornost tožilca pa je, da v opisu dejanja navede dejstva in okoliščine, ki omogočajo: 1) presojo, ali ravnanje, ki se očita obdolženki, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja, 2) določitev, kaj je predmet postopka oziroma dokazovanja in 3) obrambi, da natančno ve, kaj je predmet obtožbe, to pa je predpogoj za uspešno obrambo (tako po navedbah sodišča prve stopnje izhaja tudi iz sodbe VS RS I Ips 101/2008).

6. Ker vloga ni bila popolna do te mere, da bi jo sodišče v skladu z gornjimi kriteriji lahko obravnavalo, je z napadenim sklepom odločilo, da jo na podlagi tretjega odstavka 76. člena ZKP zavrže. 7. Pritožba graja navedeno odločitev in zaključke sodišča prve stopnje ter se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-879/14-35 z dne 20. 4. 2015, iz katere izhaja, da ni potrebno, da bi bili vsi zakonski znaki obdolženemu očitanega kaznivega dejanja konkretizirani že v samem izreku akta (v konkretnem primeru obtožnega predloga), ampak so lahko podrobneje opredeljeni zgolj v obrazložitvi le tega. Ker izrek in obrazložitev tvorita njuno celoto (primer tudi sodba VS RS I Ips 2457/2010 z dne 1. 10. 2014). Po pritožbi je dovolj, da so v opisu obtožnega akta navedena odločilna dejstva, njihova konkretizacija pa je stvar obrazložitve obtožnega akta. Oškodovanec je jasno in razumljivo opisal vsa dejanja obdolžene, ki izpolnjujejo zakonske znake očitanih kaznivih dejanj po prvem odstavku 190. člena KZ-1. A.B.Š. je zlonamerno onemogočala, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe, s tem, da je preprečevala stike mladoletne K.B. z očetom na način razviden iz opisa dejanj pod točkami 20-21 obtožnega predloga. Oškodovanec je v opisu in obrazložitvi (tudi datumsko) navedel točno za katere izvršljive odločbe o stikih gre. Opis dejanja v obtožbi vsebuje vse znake kaznivega dejanja, ki so tudi konkretizirani, oškodovanec pa je podrobno obrazložil kakšna obveznost ravnanja obdolžene je obstajala v posameznih obdobjih očitanih ji ravnanj in na kakšen način jih je obdolžena kršila. Poleg tega je predlagal pribavo spisa Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, kjer se nahajata izjava obdolženke in izjava oškodovanca v zvezi z okoliščinami glede preprečitve izvrševanja stikov med očetom in mladoletno K.B., zaradi česar je oče zoper mater podal kazensko ovadbo z dopolnitvami. Glede na navedeno je mnenja, da so očitki v izpodbijanem sklepu v celoti neutemeljeni in je vloženi obtožni predlog jasen in popoln ter sposoben za obravnavanje.

8. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema razloge napadenega sklepa, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje zavrženje vloge B.B. z dne 25. 8. 2016, ki je bila dopolnjena dne 16. 11. 2016 kot nepopolne, ker opis kaznivih dejanj, ki se očitajo A.B.Š. v navedeni vlogi, naslovljeni pod obtožni predlog, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1, ki bi jih naj z ravnanjem, opisanim v obtožnem predlogu, storila. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sklepa pravilno sklicuje na sodbo VS RS I Ips 101/2008 ter v svojo obrazložitev povzema del obrazložitve navedene sodbe, ko navaja, zakaj sodišče prve stopnje zaključuje, da vloga oškodovanca kot tožilca, kljub njeni dopolnitvi z dne 16. 11. 2016, podani po pooblaščencu, še zmeraj ni popolna in ne vsebuje vseh podatkov in vsebin, ki so določene v prvem odstavku 434. člena ZKP in so potrebne, da bi jo sodišče lahko obravnavalo. Po citirani sodbi Vrhovnega sodišča obtožni predlog z opisom dejanja, ki ga mora vsebovati (prvi odstavek 434. člena ZKP), tako kot obtožnica, daje okvir obtožbi o kateri odloča sodišče (prvi odstavek 354. člena v zvezi s 430. členom ZKP) in hkrati daje obdolžencu možnost za pripravo svoje obrambe (1. in 3. alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije in tretji odstavek 16. člena ZKP). Za razliko od obtožnice, zoper njega ni dovoljen ugovor. To pomeni, da bo sodišče na podlagi obtožnega predloga, ki prestane preizkus po 435. in 437. členu ZKP, v skladu z določbami 439. člena ZKP uvedlo kazenski postopek izključno na podlagi vsebine predloga, ki ga pred tem preizkusi. Zahteva, da opis dejanja v njem vsebuje dejstva in okoliščine, ki predstavljajo uresničitev znakov določenega kaznivega dejanja, pa preprečuje uvedbo kazenskega postopka za dejanje, ki ni kaznivo dejanje.

9. Kaznivo dejanje odvzem mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1 stori, kdor protipravno odvzame mladoletno osebo roditelju, posvojitelju, skrbniku, zavodu ali osebi, ki ji je zaupana, ali jo zadržuje in preprečuje, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje, ali kdor zlonamerno onemogoča, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da dejanje, kot je opisano v dopolnjeni vlogi oškodovanca kot tožilca, ni opisano skladno z določbo prvega odstavka 434. člena ZKP, ker v njem niso navedene odločbe, ki bi jih naj A.B.Š. kršila s storitvijo posameznega kaznivega dejanja, kakor tudi v opisu ni točno konkretizirana njena obveznost ravnanja v času storitve posameznega od očitanih ji kaznivih dejanj po prvem odstavku 190. člena KZ-1. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da vloga ni dovolj jasna in določna, da bi bila sposobna za obravnavo, ker sodišče ne more ugibati ali morda celo v škodo obdolženke razlagati besedila obtožbe v njej, ko to ni povsem jasno.

10. Sklicevanje pritožbe na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-879/14-35 z dne 20. 4. 2015, ker da iz nje izhaja, da ni potrebno, da bi bili vsi zakonski znaki obdolženemu očitanega kaznivega dejanja konkretizirani že v samem izreku akta (v konkretnem primeru obtožnega predloga), ampak so lahko podrobneje opredeljeni oziroma konkretizirani tudi v obrazložitvi le tega, ker izrek in obrazložitev tvorita nujno celoto (primer tudi sodba VS RS I Ips 2457/2010 z dne 1. 10. 2014), ni utemeljeno. Ustavno sodišče je z v pritožbi citirano odločbo odločilo, da se razveljavijo sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 2457/2010 z dne 1. 10. 2014, Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 2457/2010 z dne 21. 3. 2014 in Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 2457/2010 z dne 5. 6. 2013 prav iz razloga, ker je v vseh treh odločbah opravilo presojo z vidika prvega odstavka 28. člena Ustave Republike Slovenije (načelo zakonitosti v kazenskem pravu), ki določa, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno, pri čemer se načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ki je kot táko tudi človekova pravica, nanaša na kazensko materialno pravo in od sodišča med drugim zahteva, da mora v opisu kaznivega dejanja konkretizirano navesti vse znake kaznivega dejanja. Po odločbi Ustavnega sodišča bi za kršitev tega načela šlo, če bi v opisu kaznivega dejanja kakšen znak manjkal ali če bi sodišče posamezni znak razložilo tako, da bi s tem širilo polje kaznivosti, ki ga je v zakonu opredelil zakonodajalec. Sodišče ne sme opustiti konkretizacije katerega izmed znakov kaznivega dejanja, tako da ni jasno razvidno, katera ugotovljena dejstva konkretizirajo posamezni zakonski znak.

11. Ustavno sodišče je presojalo zakonitost sodb navedenih sodišč in ne obtožnih aktov, kar je v obrazložitvi izrecno navedlo. Kontrola obtožnih aktov je po odločbi Ustavnega sodišča v pristojnosti sodišč, zato se z njihovo presojo ni ukvarjalo. Slednje daje podlago za zaključek, da se pritožba neutemeljeno sklicuje na navedeno odločbo Ustavnega sodišča in navaja, da z vidika te ustavne odločbe ni pomembno, ali je opis kaznivega dejanja v celoti v izreku sodbe ali pa so posamezna odločilna dejstva konkretizirana v njeni obrazložitvi. Ustavno sodišče je namreč izrecno poudarilo, da je presojalo zakonitost sodb in ne zakonitost obtožnega akta. Ker je pri tem navedlo, da se od sodišča med drugim zahteva, da morajo biti v opisu kaznivega dejanja konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, ter da bi za kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu šlo, če bi v opisu manjkal kakšen znak kaznivega dejanja, sodišče prve stopnje pa v napadenem sklepu ugotavlja, da je vloga oškodovanca kot tožilca nepopolna prav iz razloga, ker v opisu kaznivih dejanj, ki se očitajo A.B.Š., niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1, se pokaže, da je napadeni sklep povsem skladen s stališči Ustavnega sodišča navedeni v odločbi, na katero se sklicuje pritožba.

12. Po obrazloženem in ker pritožba v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost in zakonitost napadenega sklepa, prav tako pa tudi ne konkretizira nobene od bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP, ko uveljavlja pritožbeni razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, je pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca neutemeljena.

13. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP.

14. Izrek o plačilu sodne takse je posledica neuspele pritožbe, sodna taksa pa je odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah in po tar. št. 7222 Taksne tarife.