Jedro

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi opravilo celostno in pregledno dokazno oceno vseh v postopku izvedenih dokazov, ki je oprta na metodološki pristop, ki ga določa 8. člen ZPP. Dokazna ocena je prepričljiva, vsi dokazi so ocenjeni, tako vsak posebej in vsi skupaj, ocenjen je tudi uspeh celotnega postopka.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožnik je dolžan povrniti pritožbene stroške toženke v znesku 1.814,75EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne od izteka roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 37.000,00EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in tožniku naložilo plačilo stroškov postopka (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se iz razloga nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožnik. Sodišču prve stopnje očita predvsem, da je napačno ugotovilo dejansko stanje glede okoliščin sklepanja pogodbe in izročitve denarja. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje in očita pristranskost sodišča, kar mu vzbuja dvom v pravično sojenje. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Toženka navedbam v pritožbi nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pokojni A. A. je bil lastnik stanovanja na B. Tožnik je v postopku predložil Kupoprodajno pogodbo za stanovanje na B., iz katere med drugim izhaja, da je A. A. 28.9.2018 ob prisotnosti dveh prič izročil kupnino za stanovanje v višini 37.000,00EUR. Do prenosa lastninske pravice na stanovanju ni prišlo, saj pogodba zemljiškoknjižnega dovolila ni vsebovala in ni bila realizirana, prodajalec A. A. pa je dan po podpisu pogodbe umrl. Tožnik zato v obravnavani pravdi uveljavlja zahtevek za vračilo kupnine, ki jo je plačal na podlagi kupoprodajne pogodbe. Toženci so zakoniti dediči pokojnega A. A. in zahtevku nasprotujejo z navedbami, da posel ni bil sklenjen ter da pokojnemu kupnina ni bila izročena.

6.Pravno podlago za odločitev o zahtevku predstavljajo predvsem določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o neupravičeni pridobitvi.

7.Ključno vprašanje, s katerim se je ukvarjalo sodišče prve stopnje je, ali je tožnik pokojniku na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki se kasneje ni realizirala, izročil gotovino v znesku 37.000,00EUR. Odločitev sodišča prve stopnje temelji predvsem na obširni dokazni oceni izpovedi tožnika, četrte toženke, zaslišanih prič C. C. in D. D. ter sodne izvedenke grafološke stroke, E. E. Kot bistveno je izpostavilo, da so okoliščine sklepanja kupoprodajne pogodbe za stanovanje same po sebi nenavadne, saj naj bi se pogodba za nakup stanovanja sklepala proti večeru v trgovini z oblačili, po izteku obratovalnega časa, celotna kupnina pa je bila prodajalcu izročena brez kakršnega koli zavarovanja, da bo prodaja stanovanja v resnici realizirana. Izpoved tožnika sodišča prve stopnje ni prepričala, saj je odgovarjal zadržano in omejeno, kar je sodišče prve stopnje ocenilo kot neprepričljivo. Po lastnih navedbah je že večkrat prodajal in kupoval nepremičnine, kljub temu pa si ni priskrbel originalnega izvoda pogodbe. Sodišče prve stopnje opozori tudi na neskladja pri pojasnjevanju izvora denarja in na okoliščino, da se je šele naknadno spomnil, da je bila pri sklepanju prisotna še ena oseba, kar vse je sodišču prve stopnje vzbujalo dvom v verodostojnost izpovedi tožnika. Izpovedi prič C. C. in D. D. sta bili skladni s tožnikom, sodišče je njuno izpoved ocenilo kot prirejeno za potrebe tega postopka in naučeno. Kljub temu pa so se pojavila določena odstopanja v izpovedbah prič in tožnika - na primer, kako se je pisala pogodba in v kakšnih apoenih so bili bankovci.

8.Sodišče prve stopnje je angažiralo sodno izvedenko grafološke stroke, ki ni mogla potrditi niti ovreči trditev, da je pogodbo podpisal pokojni. Ob primerjanju podpisa na pogodbi in ostalih primerljivih podpisov je našla tako podobnosti, kot razlike. Pri preučevanju je razpolagala zgolj s slabo kopijo pogodbe, kar je vplivalo na njene ugotovitve. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ob presoji vseh dokazov skupaj, tožnik ni uspel dokazati, da je spornega dne A. A. res izročil denar.

9.Pritožba obširno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno tožnikove izpovedi podpre z več razlogi in je tako povsem neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ne pojasni, zakaj tožniku ne verjame. V nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje pritožnik trdi, da je bil pri izpovedi natančen ter da je izpovedal povezano in smiselno. Svojo zadržanost pripisuje oddaljenosti njegovega bivališča od sodišča in neizkušenosti. Sodišče prve stopnje strukturirano pojasni, da sta bili tako prosta izpoved tožnika, kot odgovori na usmerjena vprašanja sodišča skopi, zadržani in zelo splošni. Njegovo izpoved je presojalo celovito, glede na potek samega dogodka in razloge, ki jih je pojasnjeval tožnik. Ob tem se je prepričalo, da je bil tožnik seznanjen s potekom nakupa nepremičnin in je vedel, da za realizacijo pravnega posla potrebuje sodelovanje notarja. Nenazadnje je sam zatrjeval, da je že večkrat prodal in kupil kakšno nepremičnino. Zato sodišča prve stopnje utemeljeno ni prepričala izpoved tožnika, da je kljub temu izročil celotno kupnino v naprej, brez zavarovanja, da bo prodaja stanovanja v resnici realizirana, in brez zemljiškoknjižnega dovolila.

10.Ob tem pa ne gre zgolj za to, da se tožnik določenih dejstev v zvezi z dogodkom ne bi spominjal zaradi oddaljenosti dogodka, kot sam trdi. Odgovori na vprašanja sodišča si med seboj nasprotujejo ali pa so na splošno neprepričljivi, ker so življenjsko nelogični. Kot neprepričljive je sodišče prve stopnje ocenilo razloge, s katerimi je tožnik pojasnjeval zakaj, kljub prvotnemu dogovoru, pogodbe niso sklepali pri notarju. Glede na tožnikov namen za nakup stanovanja, bi bilo v njegovem interesu, da bi se ob izročitvi celotne kupnine sklenila taka pogodba, da bi na njeni podlagi lahko uspešno dosegel vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi. Najmanj življenjsko nelogično je namreč, da bi kupec izročil prodajalcu celotno kupnino, ob tem pa bi slepo zaupal tretji osebi, da bo pogodba realizirana, pri čemer sam ni niti preveril, ali so v zemljiški knjigi vpisane kakšne omejitve oziroma bremena. Da je izročil celotno kupnino vnaprej, zgolj zaradi zaupanja tretji osebi (g. F. F.), da bo posel uspešno realiziran, je lahkomiselno ravnanje in taka razlaga tožnika sodišča utemeljeno ne prepriča. Toliko bolj, ker je izpovedal, da je že večkrat kupil in prodal nepremičnine, torej mu je znano, kako ti posli potekajo.

11.Ravno iz prodaje hiše in nakupa več stanovanj naj bi namreč tožnik pridobil gotovino za kupnino, ki naj bi jo izročil A. A. Pa vendar se je tožnik tudi pri izpovedi o izvoru gotovine za nakup stanovanja na B. zapletel. Ni namreč znal konkretno pojasniti izvora 37.000,00EUR. Zatrjeval je, da kupnina izhaja iz prodaje hiše in zavarovalnine, kasneje pa je dodal, da je kupil več stanovanj in jih preprodal ter hišo v G., ki jo je prodal. Nadalje je izpovedal o različnih virih, iz katerih je v preteklosti pridobival sredstva (prodaja hiše, nakup več stanovanj, nakup avtomobilov, poslovno sodelovanje s prijateljico, ki je imela podjetje, posli s tovornimi vozili in gradnja avtoceste). Njegove izjave o izvoru gotovine si med seboj nasprotujejo in so neprepričljive. Pri tem pa ne gre za to, da naj bi sodišče prve stopnje pomešalo vse pojme med seboj, temveč tožnik ni znal konkretno pojasniti, ali denar izvira iz prodaje hiše in zavarovalnine (kot je najprej trdil) ali iz katerega drugega od poslov, ki jih je naštel ali ga je pridobil morda z varčevanjem sredstev od vseh teh naštetih poslov. Ravno nekonsistentnost tožnikove izpovedi vzbuja velik dvom v resničnost njegovih navedb.

12.Nedosledne so tudi tožnikove trditve o pričah, ki so bile prisotne pri sklepanju pogodbe. Najmanj nenavadno je namreč, da tožnik osebe, ki se je skupaj z njim pripeljala iz H. do B. z namenom, da bo prisotna kot priča ob sklepanju pogodbe, ni navedel kot pričo že v tožbi, temveč šele kasneje, tekom postopka. Tožnik v pritožbi skuša relativizirati ugotovitve sodišča glede izpovedi prič, na kakšen način se je pisala pogodba, ali so jo narekovali ali jo je C. C. pisala sama, ter kateri bankovci so se uporabili za plačilo. Vendar ravno razhajanja v njunih izpovedbah vzbujajo dvom o verodostojnosti izpovedi prič ter kažejo na to, da so določene izjave prilagojene potrebam sodnega postopka. To je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo in višje sodišče nima razlogov za dvom v njegovo dokazno oceno zaslišanih prič.

13.Nadalje na nekonsistentnost tožnikovih trditev kažejo ugotovitve v zvezi z izvirnikom kupoprodajne pogodbe. Ta naj bi se nahajal v zapuščinskem spisu, ko pa se je po poizvedbah ugotovilo, da tudi tam izvirnika ni, je tožnik pojasnil, da je izvirnik imel zgolj prodajalec, zaradi overitve, ostali pa so si podpisan izvod fotokopirali. Fotokopiranja pogodbe pred tem tožnik ni zatrjeval, niti o tem ni izpovedala nobena priča. Sodišče prve stopnje je razloge, zakaj tožniku v tem delu ne verjame, zadostno obrazložilo. Da je imela pri sebi računalnik in tiskalnik, je izrecno potrdila tudi zaslišana C. C., ni pa izpovedala o tem, da bi se pogodba po podpisu še fotokopirala. Ugotovitve sodne izvedenke grafološke stroke pa ne potrjujejo identičnosti podpisa, kot skuša prikazati tožnik v pritožbi. Izvedenka je namreč med spornim in primerjalnim materialom našla tako podobnosti, kot razlike, zato ni mogla ne potrditi ne ovreči identičnosti podpisa na pogodbi s podpisom pokojnega A. A.