Jedro

Zapisi v mnenju toženke kot koordinatorja niso objektivno žaljivi, saj toženka tožnici ni očitala nobenih bolezenskih stanj ali zdravstvenih motenj, ampak je podala le utemeljen sum, da tožnica trpi za duševno motnjo, za ugotovitev katerih pa je predlagala konzilij psihiatrov in šele konzilij bi takšna stanja lahko potrdil ali ovrgel. S pojasnjenim predlogom za pregled tožnice po konziliju psihiatrov toženka ni posegala v osebnostne pravice tožnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 592,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2013 do plačila, da je tožena stranka dolžna preklicati svojo izjavo z dne 20. 1. 2012 o tem, da se ji je postavil utemeljen sum, da tožnica trpi za duševno motnjo ter da zato predlaga, da tožnico pregleda konzilij psihiatrov na Psihiatrični kliniki, tako, da se s takšnim preklicem pisno seznani tožnico in Zdravniško zbornico Slovenije ter se hkrati s preklicem tožnici javno opraviči, in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v višini 985,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, vse s stroškovnimi posledicami, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je vloga koordinatorja po Pravilniku o vrstah, vsebini in poteku specializacije zdravnikov (v nadaljevanju: Pravilnik) določena tako, da ta izrazi svoje morebitne zadržke glede odobritve specializacije. Pri tem tožeča stranka vztraja pri svojem stališču, da pravilnik koordinatorju daje zgolj administrativno funkcijo, saj dejansko lahko opozarja le na morebitne zadržke iz 25. člena Pravilnika, ki pa so vsi takšni, da za njih kakšno posebno strokovno znanje ni potrebno. Četrta alineja prvega odstavka 25. člena Pravilnika obstoj utemeljenih sumov o tem, da kandidat ni psihofizično sposoben oziroma primeren za opravljanje specializacije ali da pri njem obstajajo zdravstveni ali drugi razlogi, ki bi mu onemogočali opravljanje specializacije, veže izključno na zdravniško spričevalo o predhodnem usmerjenem preventivnem zdravstvenem pregledu iz 4. točke prvega odstavka 13. člena Pravilnika. Takšen predhoden pregled je tožnica uspešno prestala in je toženka s svojim zapisom z dne 20. 1. 2012 (priloga A2) presegla svoja pooblastila. Nadalje pritožba navaja, da mora biti po določbi sedmega odstavka 23. člena Pravilnika mnenje koordinatorja obrazloženo, medtem ko mnenje toženke kot koordinatorja iz priloge A2 ni takšno. V nadaljevanju pritožba citira, kaj vse bi morala obrazložitev mnenja obsegati. Pritožba tudi navaja, kakšno po vsebini bi moralo biti mnenje koordinatorja iz sedmega odstavka 23. člena Pravilnika, pri čemer mnenje iz priloge A2 ni takšne vsebine, ampak izraža moč koordinatorja, sodišče pa takemu mnenju sledi, kar pomeni, da sodišče pravdnih strank ni obravnavalo enakopravno, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Po prepričanju pritožnice je potrebno mnenje iz priloge A2 brati celovito in ob takem branju je zapisano mnenje objektivno žaljivo. V njem so vsekakor navedbe, ki objektivno gledano posegajo v osebnostne pravice tožnice, saj so navedbe v mnenju neresnične, tipično žaljiva je neresnična izjava o očitku bolezenskega stanja toženke. Po ustavi je človeku zagotovljena nedotakljivost telesne in duševne celovitosti, njegove osebnosti ter osebnostnih pravic, nakar pritožba poda obsežna razglabljanja o nedopustnih posegih v osebnostne pravice, ko se oškodovanec sploh ne more braniti zoper takšne posege. Namen toženke z izdelavo mnenja iz priloge A2 je bil tožnico deskriditirati s pomočjo moči koordinatorja. Ker je toženka v mnenju tožnici očitala bolezen, je takšno mnenje tudi objektivno žaljivo. Posledično zmotni odločitvi o glavni stvari je zmotna odločitev tudi o stroških postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo argumentirano zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje poda razloge, da v tožbi očitani zapisi v mnenju toženke kot koordinatorja z dne 20. 1. 2012 (priloga A2) niso objektivno žaljivi, v 11. točki obrazložitve. Tem prepričljivim, logičnim, življenjskim, vsem na dokazih temelječim razlogom pritožbeno sodišče sledi in se nanje, v izogib ponavljanju in v odgovor pritožbi v tem delu, sklicuje. Izpostaviti je, da toženka v mnenju iz priloge A2 tožnici ne očita nobenih bolezenskih stanj ali zdravstvenih motenj, ampak je podala le utemeljen sum za obstoj takšnih stanj, za ugotovitev katerih pa je predlagala konzilij psihiatrov in šele konzilij bi takšna stanja lahko potrdil ali ovrgel. S pojasnjenim predlogom za pregled tožnice po konziliju psihiatrov toženka ni posegala v osebnostne pravice tožnice, kot jih izpostavlja pritožba in tako tudi v pritožbi očitani zapisi v mnenju toženke iz priloge A2 ne morejo biti objektivno žaljivi.

6. Čeprav je bilo tožbeni zahtevek zavrniti že iz razloga nedokazanega nastanka škode (očitano škodno ravnanje toženke ni žaljivo), pritožbeno sodišče odgovarja pritožnici še na preostala pritožbena navajanja. V 13., 14. in 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podanim razlogom sodišča prve stopnje o tem, da v tožbi očitano škodno ravnanje toženke ni bilo protipravno, pritožbeno sodišče prav tako sledi in sprejema stališče sodišča prve stopnje, z v ta namen podanimi razlogi za potrditev takega zaključka, da z izdajo mnenja iz priloge A2 toženka ni prekoračila pooblastil, ki jih ji kot koordinatorju daje Pravilnik. Določbe 4. alineje prvega odstavka 25. člena v zvezi s sedmim odstavkom 23. člena Pravilnika namreč ni tolmačiti tako ozko, kot ga tolmači pritožba, ker bi s takšno razlago koordinatorja postavili na raven administratorja in bi mu vzeli pomembno funkcijo, ki mu jo pri odobravanju specializacij zdravnikov sicer v sedmem odstavku 23. člena daje Pravilnik. Po 4. alineji prvega odstavka 25. člena Pravilnika je eden od zadržkov za odobritev specializacije obstoj utemeljenega suma, da kandidat ni psihofizično sposoben oziroma primeren za opravljanje specializacije ali da obstajajo zdravstveni ali drugi razlogi, ki bi mu onemogočili opravljanje specializacije, kar izhaja iz zdravniškega spričevala iz 4. točke prvega odstavka 13. člena Pravilnika. Zadržek iz te alineje je torej le dejstvo, da kandidat ni psihofizično sposoben oziroma primeren za opravljanje specializacije ali obstoj zdravstvenih ali drugih razlogov, ki bi mu onemogočili opravljanje specializacije. Po isti alineji se utemeljen sum takega dejstva ugotovi z zdravniškim spričevalom in 4. točke prvega odstavka 13. člena Pravilnika, po določbi sedmega odstavka 23. člena pa ga lahko ugotovi tudi koordinator v svojem mnenju. Če bi koordinator utemeljen sum dejstva iz 4. alineje prvega odstavka 25. člena Pravilnika lahko ugotovil le na podlagi zdravniškega spričevala iz 4. točke prvega odstavka 13. člena Pravilnika, potem to ne bi bilo njegovo mnenje, ampak le povzetek zdravniškega spričevala. Sedmi odstavek 23. člena Pravilnika pa izrecno govori o mnenju koordinatorja. Nadalje ni slediti niti obširnim pritožbenim očitkom, da mnenje toženke iz priloge A2 ni obrazloženo in da po vsebini ne obsega vsega potrebnega. V mnenju je namreč izrecno zapisano, zakaj se predlaga pregled pri konziliju (zaradi utemeljenega suma duševne motnje in razlogi v 3. alinejah za takšen utemeljen sum). Da bi bila potrebna še temeljitejša obrazložitev mnenja ali da bi moralo mnenje imeti še druge, v pritožbi zatrjevane vsebinske dele, je pritožbena trditev brez materialnopravne podlage, ker nobeno obligatorno pravilo ne zapoveduje vsebine mnenja. Torej je oblikovanje njegove vsebine prepuščeno koordinatorju v smeri izvrševanja pooblastil in zadolžitve, ki jih ta ima po Pravilniku. Iz pojasnjenega sledi, da pritožbi ni pritrditi niti v zatrjevanju absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Ker pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev o glavni stvari, ni bilo potrebno spreminjati niti odločitve o stroških postopka.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in je skladna 154. in 155. členu ZPP. Ker je tožena stranka v pritožbenem postopku uspela, je upravičena do povračila ji stroškov tega postopka s strani tožeče stranke. Ti skupno znašajo 592,43 EUR (465,60 EUR nagrada za postopek s pritožbo, 20,00 EUR materialni, poštni in telekomunikacijski stroški, vse povišano za 22 % DDV).