Jedro

S tožbo izpodbijani sklep, s katerim je Državna komisija za splošno maturo zavrnila pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločitev, ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj je v skladu z določbo prvega odstavka 2. člena ZUS-1 upravni spor namenjen zgolj preizkusu zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, za kar pa pri tem upravnem aktu ne gre. V skladu z določbo prvega odstavka 30. člena ZUS-1 je treba v tožbi navesti upravni akt, ki se ga s tožbo lahko izpodbija ter predlagati, kako in v čem naj se ga odpravi, vendar pa takšne vsebine obravnavana tožba v tem delu nima in je tožnik kljub pozivu tudi ni ustrezno popravil, čeprav je bil o relevantnih določbah ZUS-1 s strani sodišča izrecno poučen.

Tožnik sodišču podaja konkreten predlog razrešitve spora in s tem torej določno oblikuje svoj tožbeni zahtevek, ki se glasi na: pisno opravičilo Komisije za zagrešene prekrške, vpis novega pravila v Pravilnik Komisije, izplačilo priložnostne izgube in povrnitev stroškov. Tožnik od sodišča ne zahteva, naj ugotovi nezakonitost izdanega upravnega akta, s katerim bi bilo poseženo v njegove pravice ali pravne koristi, temveč (med drugim) zahteva pisno opravičilo Komisije in spremembo Pravilnika Komisije, česar z ugotovitveno tožbo ne more doseči. Glede na to, da tožnik s tožbo ne zahteva niti odprave upravnega akta, saj izrecno navaja, da ne more zahtevati ponovnega opravljanja mature ali pripisa točk, ker bo le-ta brezpredmeten, niti ne zahteva spremembe izdanega upravnega akta, tožba zaradi molka organa pa v obravnavanem primeru glede na vsebino upravnega spora ne pride v poštev, po presoji sodišča tožnikov tožbeni zahtevek tudi po dopolnitvi in popravi tožbe ni oblikovan tako, da bi ga bilo mogoče obravnavati.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je na naslovno sodišče dne 5. 5. 2016 vložil tožbo zoper sklepa Državne komisije za splošno maturo DK SM št. A-2 in DK SM št. A-3, v dopolnitvi tožbe z dne 9. 6. 2016 pa je izrecno navedel, da sproža upravni spor zoper sklep Državne komisije za splošno maturo DK SM št. A-2. 2. Tožnik pojasnjuje, da je bil v šolskem letu 2014/2015 na Gimnaziji A. obravnavan pri šolski psihologinji zaradi disleksije. Po postavljeni preliminarni diagnozi so se na gimnaziji interno dogovorili za upoštevanje prilagoditev za učence s posebnimi potrebami, tožnik pa je bil napoten na Zavod Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, kjer je bilo izdelano strokovno mnenje glede njegovih specifičnih primanjkljajev in postavljena končna diagnoza. Tožnik je nemudoma sprožil postopek na Zavodu za šolstvo. Dne 15. 11. 2015 so na šoli skupaj z diagnozo poslali pred-prijavo na maturo, ob kateri je potrebno navesti tudi opravljanje mature pod posebnimi pogoji. Državna komisija za splošno maturo (v nadaljevanju Komisija) je prijavo zavrnila s sklepom DK SM št. A z dne 15. 1. 2016 ter odločitev utemeljila na podlagi 3. člena Pravilnika o načinu izvajanja mature za kandidate s posebnimi potrebami (Uradni list RS, št. 48/2010, 82/2014, v nadaljevanju Pravilnik), čeprav je bilo iz prijave razvidno, da tožnikova prijava temelji na določbi 4. člena Pravilnika. Zoper izdan sklep je bila Komisiji kot pritožba poslana dodatna dokumentacija, in sicer Strokovno mnenje Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pri Zavodu RS za šolstvo z dne 29. 1. 2016 in Odločba Zavoda Republike Slovenije za šolstvo z dne 15. 3. 2016. Komisija je s sklepom DK SM št. A-2 z dne 6. 4. 2016, za katerega tožnik navaja, da je predmet tega upravnega spora, pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Zoper izdan sklep je bila vložena nova pritožba, ki jo je Komisija kot nedovoljeno zavrgla s sklepom DK SM št. A-3 z dne 15. 4. 2016. Dne 4. 5. 2016 je potekala IP1 splošne mature, na kateri tožnik kljub prizadevanju njega, šole in Varuha človekovih pravic ni bil deležen prilagojenega opravljanja mature, zaradi česar sproža ta upravni spor.

3. Tožnik kot glavno nepravilnost izpostavlja neupoštevanje pravnih dokumentov Komisije, napačno obravnavanje njegove pred-prijave na maturo in s tem onemogočanje naknadne dostave potrebne dokumentacije ter neupoštevanje novih dokazil. 4. Tožnik v tožbi podaja predlog razrešitve, v sklopu katerega najprej pojasnjuje, da matura vpliva na vpisni postopek in da predvideva, da se ta upravni spor ne bo zlepa razrešil, zaradi česar ne more zahtevati ponovnega opravljanja mature ali pripisa točk, saj bo le-ta brezpredmeten. Hkrati škoda pri vpisu na univerzo ne more biti popravljena, še posebej ob upoštevanju dejstva, da se tožnik prijavlja na univerze v Veliki Britaniji. Glede na navedeno zato sodišču predlaga sledeče: (1) pisno opravičilo Komisije za zagrešene prekrške in kršitve njegovih pravic, (2) vpis v Pravilnik Komisije, da se v podobnih primerih kljub dolgemu obdobju pridobivanja potrebne dokumentacije upoštevajo odločbe Zavoda za šolstvo, če so predložene v jasno navedenem razumnem roku, (3) izplačilo priložnostne izgube, ki je rezultat slabšega uspeha na maturi, in sicer v vrednosti Zoisove štipendije za obdobje treh let, (4) povrnitev potnih in drugih stroškov, ki so ali mu bodo nastali pri uveljavljanju svoje pravice ter (5) izplačilo primerne kompenzacije za čustveno prizadetost in nastalo stisko tožnika in njegove družine ob kršitvi tožnikovih pravic.

5. Sodišče je ob preizkusu tožbe ugotovilo, da tožba tožnika z dne 5. 5. 2016 ni v skladu z določbami 30. člena ZUS-1 v zvezi z 2. členom ZUS-1 in 33. členom ZUS-1 in je torej nepopolna oziroma nerazumljiva. Tožnika je zato z dopisom I U 681/2016-2 z dne 26. 5. 2016 skladno z določbo prvega odstavka 31. člena ZUS-1 poučilo o zgoraj citiranih določbah ZUS-1 ter ga pozvalo, naj v roku 15 dni od prejema poziva odpravi ugotovljene pomanjkljivosti, in sicer: (1) naj v zvezi s sklepom Komisije DK SM št. A-2, s katerim je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila njegovo pritožbo zoper sklep DK SM št. A, pravilno navede, kateri akt izpodbija s tožbo, glede na to, da ob upoštevanju 2. člena ZUS-1 stranka, ki s pritožbo ni uspela, s tožbo lahko izpodbija le akt organa prve stopnje, in da ta akt tudi priloži; ter (2) naj skladno z določbo 33. člena ZUS-1 tožbeni zahtevek popravi tako, da bo ustrezal enemu od zahtevkov, kot jih je mogoče postaviti po prvem odstavku 33. člena ZUS-1. Tožnika je opozorilo, da bo sodišče na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, če navedenih pomanjkljivosti ne bo odpravil v danem roku in sodišče zaradi tega zadeve ne bo moglo obravnavati.

6. Tožnik je dne 9. 6. 2016 tožbo dopolnil tako, da je na sodišče vložil vlogo z enako obrazložitvijo, kot jo je vsebovala prvotno vložena tožba, pri čemer je bila vloga naslovljena kot: „zadeva: sprožitev upravnega spora zoper Državne komisije za splošno maturo in njihovih sklepov DK SM št. A-2.“ Besedilu obrazložitve je dodal le navedbo, da „v tej ugotovitveni tožbi po določbi prvega odstavka 33. člena ZUS-1 izpodbija sklep Državne komisije za splošno maturo DK SM št. A-2, kot sledi iz pravnega poduka DK SM št. A-3.“ Dopolnjena tožba pa je vsebovala enak predlog razrešitve sodišču, kot prvotno vložena tožba, torej pisno opravičilo Komisije za zagrešene prekrške, vpis novega pravila v Pravilnik Komisije, izplačilo priložnostne izgube, ter povrnitev stroškov.

K točki I izreka sklepa:

7. Tožba se zavrže iz naslednjih razlogov:

8. Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik po dopolnitvi tožbe v tem upravnem sporu izrecno izpodbija sklep Komisije DK SM št. A-2, s katerim je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila njegovo pritožbo zoper sklep DK SM št. A z dne 15. 1. 2016. V dopolnitvi tožbe zgolj za ta sklep navaja, da je predmet upravnega spora, v dopolnitvi tožbe pa že pri „zadevi“ navaja le opravilno številko tega sklepa. Iz besedila dopolnjene tožbe ne izhaja, da bi tožnik izpodbijal tudi sklep DK SM št. A-3, s katerim je bila zavržena njegova pritožba zoper sklep DK SM št. A-2. 9. Prvi odstavek 30. člena ZUS-1 opredeljuje obvezne sestavine tožbe v postopku upravnega spora in določa, da je treba v tožbi navesti ime in priimek tožeče stranke ter prebivališče oziroma njeno ime in sedež, naziv toženca, upravni akt, ki se izpodbija tožbo, razložiti zakaj se toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi. Tožbi je treba priložiti tudi akt v izvirniku, prepisu ali kopiji.

10. Po določbi 2. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke, torej aktov, s katerimi je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. To pomeni, da stranka, ki s pritožbo ni uspela, s tožbo izpodbija akt organa prve stopnje. Po določbi prvega odstavka 33. člena ZUS-1 pa se v upravnem sporu lahko zahteva odprava upravnega akta (izpodbojna tožba), ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), izdaja oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) oziroma sprememba upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije).

11. Sodišče ugotavlja, da je bil tožnik po ugotovljenih pomanjkljivostih prvotno vložene tožbe z dopisom z dne 26. 5. 2016 s strani sodišča določno pozvan, naj tožbo dopolni tako, da pravilno navede, kateri akt izpodbija s tožbo, in da naj omenjeni akt tudi priloži, pri čemer je bil poučen o določilu 2. člena ZUS-1, v skladu s katerim lahko stranka, ki s pritožbo zoper prvostopenjski akt ni uspela, v upravnem sporu izpodbija akt organa prve stopnje.

12. V obravnavanem primeru predstavlja akt organa prve stopnje sklep Komisije DK SM št. A z dne 15. 1. 2016, ki ga tožnik vloženi tožbi tudi po pozivu sodišča ni predložil in zanj ni navedel, da ga izpodbija v tem upravnem sporu, temveč je v dopolnitvi tožbe vztrajal pri izpodbijanju drugostopenjskega sklepa DK SM št. A-2. Pri tem se je sicer skliceval na poduk iz sklepa DK SM št. A-3, iz katerega izhaja, da lahko tožnik v primeru, če se ne strinja z izdanim sklepom o zavrnitvi njegove pritožbe, sproži pred pristojnim sodiščem upravni spor, vendar pa ga je upravno sodišče v dopisu z dne 26. 5. 2016 konkretno poučilo o relevantnih določbah ZUS-1 ter navedlo, naj sodišču sporoči, kateri akt želi izpodbijati v upravnem sporu, in ta akt priloži. Tožnik je v dopolnitvi tožbe vseeno vztrajal pri izpodbijanju drugostopenjskega akta DK SM št. A-2 ter v tožbi izrecno navedel, da je ta sklep predmet upravnega spora, prvostopenjskega akta pa sodišču ni predložil. 13. Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da s tožbo izpodbijani sklep DK SM št. A-2, s katerim je Komisija zavrnila pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločitev, ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj je v skladu z določbo prvega odstavka 2. člena ZUS-1 upravni spor namenjen zgolj preizkusu zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, za kar pa pri tem upravnem aktu ne gre. V skladu z določbo prvega odstavka 30. člena ZUS-1 je treba v tožbi navesti upravni akt, ki se ga s tožbo lahko izpodbija ter predlagati, kako in v čem naj se ga odpravi, vendar pa takšne vsebine obravnavana tožba v tem delu nima in je tožnik kljub pozivu tudi ni ustrezno popravil, čeprav je bil o relevantnih določbah ZUS-1 s strani sodišča izrecno poučen.

14. Sodišče poleg tega ugotavlja, da tožbeni zahtevek tožnika tudi po dopolnitvi in popravi tožbe po pozivu sodišča z dne 26. 5. 2016 ni oblikovan v skladu z določbo prvega odstavka 33. člena ZUS-1, čeprav tožnik v tožbi sicer navaja omenjeno pravno podlago tožbe in trdi, da gre za ugotovitveno tožbo. Tožnik namreč po obrazložitvi zatrjevanih kršitev s strani tožene stranke v dopolnjeni tožbi ponovno, enako kot v prvotni tožbi, sodišču podaja konkreten predlog razrešitve spora in s tem torej določno oblikuje svoj tožbeni zahtevek, ki se glasi na: pisno opravičilo Komisije za zagrešene prekrške, vpis novega pravila v Pravilnik Komisije, izplačilo priložnostne izgube in povrnitev stroškov. Tožnik od sodišča ne zahteva, naj ugotovi nezakonitost izdanega upravnega akta, s katerim bi bilo poseženo v njegove pravice ali pravne koristi, temveč (med drugim) zahteva pisno opravičilo Komisije in spremembo Pravilnika Komisije, česar z ugotovitveno tožbo ne more doseči. Glede na to, da tožnik s tožbo ne zahteva niti odprave upravnega akta, saj izrecno navaja, da ne more zahtevati ponovnega opravljanja mature ali pripisa točk, ker bo le-ta brezpredmeten, niti ne zahteva spremembe izdanega upravnega akta, tožba zaradi molka organa pa v obravnavanem primeru glede na vsebino upravnega spora ne pride v poštev, po presoji sodišča tožnikov tožbeni zahtevek tudi po dopolnitvi in popravi tožbe ni oblikovan tako, da bi ga bilo mogoče obravnavati. Sodišče je namreč pri presoji zakonitosti upravnega akta vezano na meje tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), kar pomeni, da brez njega zadeve ni mogoče obravnavati oziroma o njej odločiti, tožnikov predlog razrešitve upravnega spora pa tudi po dopolnitvi tožbe vsebinsko ne ustreza nobenemu izmed možnih tožbenih zahtevkov po prvem odstavku 33. člena ZUS-1, zato vložene tožbe po oceni sodišča ni mogoče obravnavati.

15. Upoštevaje vse navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik z dopolnitvijo tožbe z dne 9. 6. 2016 pomanjkljivosti tožbe, na katere je bil opozorjen, ni ustrezno odpravil, drugi odstavek 31. člena ZUS-1 pa določa, da v primeru, če tožnik v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen.

16. Tožbe tožnika po presoji sodišča kljub njeni popravi oziroma dopolnitvi ni mogoče obravnavati, saj tožnik vztraja pri izpodbijanju drugostopenjske odločbe DK SM št. A-2, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo Komisije, takšnega akta pa v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati. Tožba poleg tega kljub popravi še vedno ne vsebuje takšnega tožbenega predloga, ki bi ga bilo mogoče obravnavati, zaradi česar je bilo treba tožbo zavreči, glede na to, da izpodbijana odločba ni nična, saj ni podan noben razlog iz 279. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnikovo tožbo je bilo treba iz navedenih razlogov na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 in 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. K točki II izreka sklepa:

17. Tožnik je v tožbi med drugim zahteval povrnitev potnih in drugih stroškov, ki so ali mu bodo nastali pri uveljavljanju svoje pravice.

18. Četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, razen če se postopek ustavi po tretjem ali četrtem odstavku 39. člena tega zakona.

19. Ker je sodišče odločilo, da se tožba tožnika zavrže, je zato odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.