Jedro

Zakonska domneva o enakih deležih zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju je resda izpodbojna, vendar pa mora določitev drugačnega razmerja temeljiti na dejanskih ugotovitvah o prispevkih obeh partnerjev ter biti v tem smislu tudi čim bolj izčrpno obrazložena, še zlasti, če razmerje med deleži močno odstopa od zakonske domneve. Pri tem je sicer treba opozoriti, da pri določanju deležev ne gre za čisto računsko operacijo, saj se ne upoštevajo zgolj prihodki in odhodki obeh partnerjev, temveč tudi drugi nematerialni prispevki (pomoč, vzgoja otrok ipd.), vendar pa je zato potrebna natančnejša obrazložitev vseh navedenih okoliščin, ki vplivajo na končno odločitev sodišča.

Izrek

I. Pritožba proti popravnem sklepu se zavrne in se ta sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi proti sodbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje, popravljena s popravnim sklepom, v 3. podtočki. V. točki izreka razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep in sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

IV. Pritožbi proti sklepu o stroških postopka se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

V. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo z dne 22. aprila 2011 ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada osebni avto BMW (letnik 1998, reg. LJ 000) in delnice Telekoma Slovenije ter da je delež tožnika na tem premoženju 10 %, delež toženke pa 80 %. Nadalje je ugotovilo, da spadata nepremičnina (stanovanje na naslovu X) ter osebni avto Megane (reg. LJ 000) v posebno premoženje toženke (tožnice po nasprotni tožbi; v nadaljevanju: toženke). Drugačne zahtevke strank je zavrnilo. Glede drugih premičnin je postopek zaradi umika tožbe in nasprotne tožbe v tem delu ustavilo, ustavilo pa je tudi postopek glede vozila Megane iz zahtevka po nasprotni tožbi.

2. S popravnim sklepom z dne 13. oktobra 2011 je sodišče popravilo oštevilčevanje v izreku sklepa in sodbe ter pisno pomoto pri navedbi deležev pravdnih strank na skupnem premoženju tako, da je delež tožnika spremenilo iz 10 na 20 %.

3. O stroških postopka je – po presoji pritožbenega sodišča brez za to utemeljenega razloga – odločilo posebej, z naknadnim sklepom 25. avgusta 2011, s katerim je glede na toženkin 85 % uspeh v pravdi in tožnikov 15 % uspeh v pravdi po pobotanju medsebojnih stroškov povrnitev razlike stroškov toženke naložilo v plačilo tožniku.

4. Proti vsem trem zgoraj navedenim odločbam se pritožuje tožnik iz vseh formalnih pritožbenih razlogov, predlaga njihovo spremembo ali pa razveljavitev in vrnitev v novo sojenje, uveljavlja pa tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče zagrešilo številne kršitve določb pravdnega postopka: ni upoštevalo nekaterih predloženih dokazov zaradi zmotnega stališča, da jih je predložil prepozno (čeprav jih je pravočasno vložil na prvem naroku za glavno obravnavo), nekatere dokazne predloge je brez obrazložitve zavrnilo kot nepotrebne, dokazna ocena izvedenih dokazov je nepopolna, sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, izrek sodbe pa je nerazumljiv. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo izpovedb več tožnikovih prič, češ da so neverodostojne, čeprav so vse enako izpovedovale o obstoju zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama že pred letom 1992. Nasprotno pa je upoštevalo izpovedbe toženke in njenih prič, ki pa so bile naučene ter so izpovedovale le o svojih posrednih zaznavah – o tem, kar jim je povedala toženka sama (priča Š. je na naroku celo brala zapisnike, do česar se sodišče ni opredelilo). Dejansko stanje je zato ostalo nepopolno oziroma napačno ugotovljeno, materialno pravo pa napačno uporabljeno. Sodišče tudi ni podalo odločilnih razlogov za določitev drugačnih deležev na skupnem premoženju od zakonske domneve enakih deležev, niti ni po mnenju pritožnika upoštevalo, da je bil tudi on zaposlen ter da so priče izpovedale, da je skrbel za otroke in kuhal. Zaključki sodišča so tako protispisni. Pri tem pritožnik graja tudi popravni sklep, s katerim je sodišče popravilo odstotek deležev, češ da je popravilo zgolj oštevilčevanje, saj so popravljeni tudi deleži, to pa naj bi pritožniku vzelo možnost, da se o tem izjavi. Pri določitvi deležev ne gre zgolj za pisno pomoto, saj bi lahko sodišče na tak način določilo kakršnekoli deleže kar s popravnim sklepom in brez obrazložitve. Nenazadnje pritožnik graja tudi sklep o stroških pravdnega postopka, saj iz njega ne izhaja, na kakšen način je sodišče njegov uspeh v pravdi ocenilo na 15 %, uspeh toženke pa na 85 %; taka določitev pa niti ni v skladu z deleži na skupnem premoženju, kot so bili (sicer napačno) določeni v sodbi. Sklepa zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče nadalje tožniku kot potrebne stroške ni priznalo stroškov posveta pooblaščenca s stranko, čeprav ta postavka ni zajeta v pripravljalno vlogo, temveč gre za samostojne storitve (tar. št. 39 Odvetniške tarife). Iz sklepa tudi ni razvidno, da je tožnik z odločbo BPP št. 258/2008 oproščen plačila stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na pritožbo zoper sklep in sodbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev te odločbe prvostopenjskega sodišča ter priglaša svoje pritožbene stroške. Na pritožbo zoper sklep o stroških ter na pritožbo zoper popravni sklep pa ni odgovorila.

6. Pritožba proti popravnemu sklepu ni utemeljena, proti sodbi pa je delno utemeljena, zato je posledično utemeljena tudi proti sklepu o stroških.

7. Na podlagi 328. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko sodnik s popravnim sklepom kadarkoli odpravi očitne pisne pomote ali druge oblikovne pomanjkljivosti sodbe. V konkretnem primeru je šlo za očitno pisno pomoto, saj je iz celotne sodbe očitno in tudi matematično edino logično možno, da je sodišče določilo razmerje 20 % - 80 % in ne 10 % - 80 %, saj bi bila vsota sicer manj od 100 %. Označba deležev 10 % namesto 20 % je torej brez dvoma posledica tipkarske napake, zato je popravni sklep dopusten, pritožbeni očitek, da ne gre za golo pomoto, pa neutemeljen. Očitno neutemeljen je tudi očitek, da bi sodišče s tem pritožniku vzelo možnost, da se o popravkih deležev izjavi. Pritožba proti popravnemu sklepu je zato neutemeljena.

8. Materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča je pravilno. Zunajzakonska skupnost je dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki se po svoji vsebini ne razlikuje od zakonske zveze – gre torej za življenjsko skupnost v smislu ekonomske soodvisnosti, čustvene pripadnosti in intimne povezanosti. Za tako skupnost se analogno uporabljajo določbe 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), v skladu s katerimi zunajzakonska partnerja v času trajanja zunajzakonske skupnosti z delom pridobivata skupno premoženje, posebno premoženje pa je vse drugo premoženje in ostane last vsakega izmed partnerjev, ki z njim samostojno razpolagata. Če zunajzakonska skupnost preneha, se skupno premoženje razdeli (58. čl. ZZZDR), pri čemer velja izpodbojna domneva, da sta deležna partnerjev na skupnem premoženju enaka (59. čl. ZZZDR). Dokazno breme za utemeljitev drugačnega razmerja deležev je na tisti pravdni stranki, ki ga zatrjuje, upošteva pa se dohodek zunajzakonskih partnerjev ter druge okoliščine (prispevek k varstvu in vzgoji otrok, pomoč drugemu zakoncu, opravljanje domačih del, ipd.).

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče napačno kot prepozne označilo dokaze, ki jih je tožnik predložil na prvem naroku za glavno obravnavo 5. 7. 2010. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno uporabilo določbo 286.a čl. ZPP, saj je pravdnim strankam že pred začetkom glavne obravnave posredovalo pripravljalne vloge nasprotne stranke s pisnim pozivom, naj se v določenem roku izjavijo o morebitnih novih navedbah, sicer se vloge in listine, posredovane po poteku tega roka ne bodo upoštevale, razen če jih stranka ne bi mogla prej predložiti brez svoje krivde. Tožnik je tako neupoštevane dokaze imel možnost predložiti že prej, pa tega ni storil in tudi ni dokazoval, da tega ni mogel storiti brez svoje krivde. Za predložitev spornih dokazov je bil tako že prekludiran.

10. Pritožnik nadalje zatrjuje številne kršitve postopkovnih določb, ki naj bi privedle tudi do nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja v zadevi ter posledično tudi do napačne uporabe materialnega prava. Njegova graja se nanaša zlasti na ugotovitev začetka zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama, obsega skupnega premoženja ter na določitev višine deležev na skupnem premoženju.

11. Pritožnik neutemeljeno izpodbija dokazno oceno o ugotovljenem začetku zunajzakonske skupnosti pravdnih strank, češ da je več prič potrdilo, da je taka skupnost med pravdnima strankama obstajala že pred letom 1992, vendar se je sodišče kljub temu postavilo na stališče, da se je začela šele novembra 1992. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je razumna in prepričljiva. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe opredelilo do izpovedb vseh prič ter pojasnilo, da nekaterim pričam ni sledilo zato, ker s pravdnimi strankami sploh niso imele pogostejših stikov, temveč so jih poznale le bežno in v zelo kratkem obdobju, zato nobena ni bila sposobna potrditi, da sta pravdni stranki res živeli „kot mož in žena“. Na drugi strani pa je več prič potrdilo, da je toženka živela s svojo teto vse do njene smrti in da si je kasneje uredila prebivanje v njenem stanovanju na naslovu X, kamor pa se je tožnik nesporno preselil šele konec novembra 1992. Pritožbene navedbe, da so bile nekatere toženkine priče naučene in da so na zaslišanju brale zapisnike, so pavšalne in ne morejo same po sebi izpodbiti ugotovitev sodišča; glede očitka, da je priča brala zapisnik je sodišče prve stopnje že na isti obravnavi ugotovilo, da priča ni brala iz zapisnika, zato se sodišču do tega v sodbi ni bilo treba še dodatno opredeljevati. Ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z začetkom zunajzakonske skupnosti torej temeljijo na jasni, logični in celoviti dokazni oceni, ki ji pritožbeno sodišče v celoti sledi, pritožbene navedbe pa vanjo ne zbujajo nobenega tehtnejšega pomisleka.

12. Glede na takšno ugotovitev je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je stanovanje na naslovu X posebno premoženje toženke, saj ga je kupila pred začetkom zunajzakonske skupnosti (septembra 1992), pa tudi kupnino zanj je pridobila pred tem, in sicer s prodajo svojega stanovanja v D. (ki pa ga je kupila že leta 1990). Stanovanje na naslovu X je bilo torej kupljeno iz sredstev njenega posebnega premoženja in pridobljeno pred začetkom njune skupnosti. V tem delu je odločitev prvostopenjskega sodišča v celoti pravilna in zakonita.

13. V zvezi z vozilom Megane pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, češ da je svojo odločitev oprlo na nedovoljena razpolaganja strank (3. odst. 3. čl. ZPP), ker da je bila zaradi zaobida davčnih obveznosti za avto sklenjena prodajna pogodba, čeprav je toženka avto dejansko dobila v dar. Po 3. odst. 3. čl. ZPP je nedovoljeno razpolaganje strank razpolaganje z zahtevkom, s katerim skušajo stranke v pravdnem postopku doseči učinek, ki ga ne morejo doseči po materialnem pravu. Grajana situacija pa ne predstavlja razpolaganja strank z zahtevkom, zato so ti pritožbeni očitki neutemeljeni. Enako velja za očitke v zvezi s honorarnim delom toženke, od katerega ni plačevala davčnih obveznosti.

14. Odločitev glede osebnega vozila Megane je sicer pravilna, čeprav je sodišče glede na umik zahtevka v tem delu postopek že ustavilo (četudi zaradi toženkine pomote). Ker na prekoračitev zahtevka pritožbeno sodišče pazi le na zahtevo stranke (3. odst. 350. čl. ZPP), te pa tu ni bilo, je pritožbeno sodišče zaradi tožnikove pritožbe pač presojalo njeno pravilnost in zakonitost. Ker drugih pritožbenih očitkov glede tega predmeta pritožnik ne konkretizira, pritožbeno sodišče sprejema pravilne pravne razloge sodišča prve stopnje, da je to vozilo posebno premoženje toženke in se nanje v izogib ponavljanja v celoti sklicuje.

15. Obseg skupnega premoženja pravdnih strank je sodišče prve stopnje torej ugotovilo pravilno. Pritožnik pa utemeljeno opozarja na pomanjkljive razloge sodišča prve stopnje glede določitve deležev pravdnih strank na skupnem premoženju (vozilu BMW in delnicah Telekoma), in sicer v razmerju 20 % v korist tožnika ter 80 % v korist toženke. Sodišče se ni zadosti opredelilo do izvedenih dokazov in tako iz obrazložitve ne izhaja dovolj jasno, na podlagi katerih ugotovitev je prišlo do take odločitve oziroma so te preskope, da bi omogočile preizkus njene pravilnosti in zakonitosti. S tem je storjena kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki je narekovala razveljavitev sodbe sodišče prve stopnje v tem delu. Zakonska domneva o enakih deležih zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju je v skladu z 59. čl. ZZZDR resda izpodbojna, vendar pa mora določitev drugačnega razmerja temeljiti na dejanskih ugotovitvah o prispevkih obeh partnerjev ter biti v tem smislu tudi čim bolj izčrpno obrazložena, še zlasti, če razmerje med deleži močno odstopa od zakonske domneve. Pri tem je sicer treba opozoriti, da pri določanju deležev ne gre za čisto računsko operacijo, saj se ne upoštevajo zgolj prihodki in odhodki obeh partnerjev, temveč tudi drugi nematerialni prispevki (pomoč, vzgoja otrok ipd.), vendar pa je zato potrebna natančnejša obrazložitev vseh navedenih okoliščin, ki vplivajo na končno odločitev sodišča. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo kar za 30 % točk nižji delež od zakonske domneve zgolj s skopo obrazložitvijo, da je bil nekaj časa nezaposlen in da je tudi manj prispeval k varstvu in vzgoji otrok ter delu v gospodinjstvu. Sodišče prve stopnje se ni jasno opredelilo niti do tega, do kdaj šteje, da je zunajzakonska skupnost med pravdnima strankama obstajala, kar je relevantno za ugotavljanje zaslužka z delom, kot se tudi ni niti približno opredelilo do višine dohodkov enega in drugega, niti vrednostno niti primerjalno. Kljub trditvam toženke, da je ves zaslužek tožnik porabil zase oziroma za obnovo hiše v D, ki ne spada v skupno premoženje strank, se sodišče do tega ni opredelilo.

16. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v 3. podtč. V. tč. ter v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje zadevo v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP), sicer pa je pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijani, a nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), ker preizkus prvostopenjske sodbe sicer ni pokazal drugih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). V posledici delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi sklep o stroških (3. tč. 365. čl. ZPP), popravni sklep pa je pritožbeno sodišče potrdilo in zavrnilo pritožbo zoper ta sklep (2. tč. 365. čl. ZPP).

17. Sodišče prve stopnje se bo glede deležev pravdnih strank na sedaj pravnomočno ugotovljenem skupnem premoženju moralo opredeliti do izvedenih dokazov ter jasno navesti svoje ugotovitve o odločilnih dejstvih, med drugim zlasti, do kdaj je zunajzakonska zveza pravdnih strank trajala, kakšni so bili njuni dohodki, če se jih primerja, in za kaj so bili porabljeni. Če so bili porabljeni za nakup posameznih predmetov, ki sedaj predstavljajo skupno premoženje, konkretno za nakup avtomobila BMW, je treba to seveda upoštevati kot prispevek k skupnemu premoženju, če pa so bili porabljeni za kaj drugega, je treba to jasno navesti.

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 165 čl. ZPP.