Jedro

Soglasje za priključitev na gospodarsko javno infrastrukturo je odločba, ki se glede na njeno naravo ne izvršuje (saj ničesar ne zapoveduje ali prepoveduje), temveč učinkuje že s svojim obstojem.

Težavnost, tehnična neustreznost ali subjektivna nezmožnost izvršitve sama po sebi še ne pomeni dejanske neizvršljivosti odločbe, kršitev predpisov pri izdaji odločbe pa ne njene pravne neizvršljivosti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Občine Logatec št. 351-43/2009-7 z dne 4. 11. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo izrekla za nično odločbo z dne 28. 7. 2009, s katero je tožniku izdala soglasje za priključitev zemljišča parc. št. 636/6 k.o. ... posredno, prek nekategorizirane občinske ceste, ki poteka po parc. št. 1837/5 k.o. ..., na kategorizirano občinsko cesto LC 226051, ki poteka po parc. št. 1837/8 k.o. ..., ob izpolnjevanju tam navedenih pogojev. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je širina ceste na parc. št. 1837/5 k.o. ... le 3,2 m. Ta cesta zato ne izpolnjuje pogoja iz 46. člena Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za odprti prostor v Občini Logatec (Uradni list RS, št. 6/99, 27/05, 74/05 in 16/06, v nadaljevanju PUP) po katerem mora biti minimalna širina dovoza do individualnega objekta 3,5 m, do skupine objektov pa 5 m. Širitev navedene ceste zaradi obstoječih objektov ni možna, zato je odločba o soglasju za priključitev objektivno neizvršljiva, kar je razlog za njeno ničnost. Toženka se sklicuje tudi na 3. točko prvega odstavka 14. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC), po kateri je nekategorizirana cesta vsaka prometna površina, ki ni kategorizirana kot javna cesta in na kateri se opravlja promet na način in pod pogoji, kot jih v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa določi lastnik ali od njega pooblaščeni upravljavec te prometne površine. Zato šteje za dovoz do zemljišča tisti del poti, ki se priključuje na kategorizirano javno cesto, torej v konkretnem primeru tudi nekategorizirana občinska cesta na zemljišču parc. št. 1837/5. Ta cesta ima status javnega dobra, zato tožnik ni njen lastnik in na njej ne more pridobiti lastninske pravice, zato tudi ne more zadostiti pogoju širine 3,5 oziroma 5 m. Ta okoliščina predstavlja pravno neizvršljivost odločbe.

Predpisano širino mora izpolnjevati celoten dovoz do prve kategorizirane ceste, torej tudi nekategorizirana občinska cesta. Pogoji za priključitev na kategorizirano občinsko cesto iz navedenih razlogov niso izpolnjeni, saj poti na parc. št. 1837/5 k.o. ... ni mogoče šteti za javno cesto, ker ni kategorizirana in ne izpolnjuje pogojev po merilih za kategorizacijo javnih cest. Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo, v obrazložitvi pa k razlogom prvostopenjske odločbe dodaja še, da tožnik sicer lahko uporablja javno dobro na parc. št. 1837/5 k.o. ..., gradnja novih objektov pa bi povzročila preobremenjenost tega javnega dobra. Na obravnavanem območju ne more noben potencialni investitor pridobiti soglasja za priključitev na cesto, obstoječi lastniki objektov pa javno dobro uporabljajo na podlagi pridobljenih pravic. Pravico uporabe so dobili na pravni podlagi, ki je veljala v času, ko so objekte gradili.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da javna pot na parc. št. 1837/5 k.o. ... ni predmet gradbenega dovoljenja in zato zanjo ni mogoče uporabiti zahtev PUP glede širine dovoza. Če bi to pot lahko uporabljali le nekateri prebivalci, bi to bilo v nasprotju z ustavnim načelom enakosti. Navedba toženke, da bi gradnja novih objektov povzročila preobremenjenost javnega dobra, ne morejo imeti za posledico odvzema pravice tožene stranke, da uporablja to pot. Stališča toženke pripeljejo do kršitve ustavnega načela enakosti tudi zaradi različnega obravnavanja lastnikov nepremičnin na predmetnem območju, ki so na svojih zemljiščih že zgradili stavbe, in tistih, ki tega še niso storili.

Ker je navedena pot javna cesta, zanjo ni mogoče uporabiti določb PUP o širini dovozne poti, če že, pa je s temi določbami zavezana Občina Logatec kot njena lastnica.

Odločba, ki je bila z izpodbijano odločbo izrečena za nično, ni dejansko neizvršljiva, kar bi pomenilo, da je sploh ni mogoče izvršiti. Občina mora kot lastnica poti upoštevati širino poti, predpisano v PUP, in pot ustrezno razširiti. Tožnik iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži plačilo stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja navedbe iz obrazložitev obeh upravnih odločb in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Toženka svoje ugotovitve o ničnosti odločbe Občine Logatec št. 351-43/2009-2 z dne 28. 7. 2009 opira izključno na razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po tej določbi se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti.

Navedena zakonska določba se tako po besedilu, kot tudi smiselno lahko nanaša le na odločbe, ki nalagajo kakšno dejanje ali opustitev. Le take odločbe je namreč treba oziroma sploh mogoče izvršiti. Odločba, ki je bila z izpodbijano odločbo izrečena za nično, ni taka odločba.

Kot je bilo že navedeno, gre namreč za soglasje za priključitev na gospodarsko javno infrastrukturo. Taka odločba pa se glede na njeno naravo ne izvršuje (saj ničesar ne zapoveduje ali prepoveduje), temveč učinkuje že s svojim obstojem; v obravnavani zadevi je z njeno izdajo izpolnjen eden izmed pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja (3. točka prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1). Navedeni ničnosti razlog se torej na to odločbo sploh ne more nanašati, tako da je izpodbijana odločba že iz tega razloga nezakonita.

Sodišče pripominja še, da je toženka tudi sicer preširoko razlagala pojem neizvršljivosti odločbe iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Dejanska neizvršljivost namreč pomeni, da odločbe ni mogoče izvršiti objektivno, ne glede na okoliščine in na to kdo je zavezanec, pravna neizvršljivost pa, da bi bila izvršitev odločbe v nasprotju s pravnim redom. Težavnost, tehnična neustreznost ali subjektivna nezmožnost izvršitve zato sama po sebi še ne more pomeniti dejanske neizvršljivosti odločbe, kršitev predpisov pri izdaji odločbe pa ne njene pravne neizvršljivosti. Zato tudi nobena od okoliščin, na katere se v izpodbijani odločbi sklicuje toženka, ne pomeni neizvršljivosti v smislu navedene določbe 273. člena ZUP.

Ker se toženka v izpodbijani odločbi večkrat sklicuje na določbe PUP, sodišče pripominja tudi, da je toženka po četrtem odstavku 49.b člena ZGO-1 v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja soglasodajalka kot upravljavka gospodarske javne infrastrukture. O izdaji soglasja torej odloča na podlagi predpisov, ki se nanašajo na upravljanje te infrastrukture, to odločanje pa ne zajema presoje, ali nameravana gradnja izpolnjuje lokacijske pogoje, predpisane s prostorskimi akti. O teh pogojih je namreč občina v okviru svojih pristojnosti odločila na abstraktni ravni, z izdajo prostorskih aktov, v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, pa je to odločanje pridržano organu za gradbene zadeve (prvi odstavek 24. člena in 1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1).

Glede na navedeno je toženka napačno uporabila določbe upravnega postopka, kar je pripeljalo do nezakonitosti izpodbijane odločbe. Sodišče je zato v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in s sodbo izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa vrnilo organu, ki je to odločbo izdal, v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1).

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).