Jedro

V skladu s sodno prakso SEU je za zadostitev zahtevi, da je pogodbeni pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku, treba v pogodbi pregledno pojasniti delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj. Ni dovolj, da je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren povprečni potrošnik seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, zmožen mora biti oceniti potencialno znane ekonomske posledice takega pogoja na njegove finančne obveznosti. Zato mora biti posojilojemalec jasno obveščen, da s podpisom posojilne pogodbe prevzema nase tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema prejemke, morda težko nosil. Banka mora pojasniti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja s sklenitvijo posojila v tuji valuti.

Po novejši sodni praksi ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak mu je treba omogočiti, da razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto. Ključno je, da ima povprečni potrošnik pred sklenitvijo kreditne pogodbe na voljo takšne informacije, ki mu omogočajo oceno dejanskega tveganja, ki ga sprejema s podpisom kreditne pogodbe. V primeru kreditne pogodbe v tuji valuti gre predvsem za potencialno povečanje kreditne obveznosti zaradi spremembe tečaja. Kreditodajalec mora pojasniti vsaj vpliv zelo velike apreciacije tuje valute in povečanja obrestnih mer na obroke za odplačilo kredite.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v tč. I.1 in I. 3 izreka spremeni tako, da glasi: "Ugotovi se, da sta pogodba o dolgoročnem kreditu št. 0000 z dne 26. 5. 2006 in notarski zapis SV 570/06 z dne 29. 5. 2006, nična.

Ugotovi se, da je vknjižba hipoteke pod ID pravice: 0001 pri nepremičnini ID znak: del stavbe X-1844-30, ID 0002, ki je bila vknjižena v korist tožene stranke na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 23. 5. 2006 ter notarskega zapisa hipotekarne kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV 570/06 z dne 29. 5. 2006 za zavarovanje denarne terjatve v znesku 288.100 CHF, z obrestno mero 3 mesečni LIBOR, plus 1,95 % letno, z zapadlostjo glavnice 18. 6. 2031, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti, neveljavna in se izbriše." - v tč. I.2, I.4 in v II. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbene zahtevke: (1) za ugotovitev, da sta pogodba o dolgoročnem kreditu št. 0000 z dne 26. 5. 2006 in notarski zapis SV 570/2006 z dne 29. 5. 2006 nična, (2) za plačilo 6.642,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, (3) za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke in (4) za povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka izpodbijane sodbe) ter tožnikoma naložilo povrnitev pravdnih stroškov v višini 7.831,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnika iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in zaradi kršitve več ustavnih pravic. Uvodoma naštevata splošna ustavna izhodišča glede kreditov nominiranih v CHF, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. V nadaljevanju povzemata vsebino odločbe Ustavnega sodišča Up 14/21-30 z dne 13. 1. 2022 in sodno prakso SEU, povezano z Direktivo Sveta 93/13/EGS. V luči navedenih stališč je zaključek sodišča prve stopnje, ali je toženka kot bančni strokovnjak lahko predvidela nastop krize oziroma rast tečaja, zmoten. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je toženka izpolnila pojasnilno dolžnost v skladu s kriteriji iz zadeve Andriciuc, čeprav se je nanje sklicevalo. Izhajalo je le iz domnevnega splošnega znanja o valutnem tveganju v primeru kreditov v tuji valuti ter izpovedb prič toženke, ki so izpovedale, da so strankam predstavile, da lahko pride do spremembe tako obresti kot tečaja, kar se odraža v obveznostih v EUR. Poleg tega tožnika nista zatrjevala le neizpolnitve pojasnilne dolžnosti, ampak tudi zavestno podajanje zavajajočih informacij, s katerimi je toženka banalizirala tečajno tveganje. Tožnika bi morala biti opozorjena na možnost zelo velike depreciacije domače valute. Ugotovitve sodišča ne zadoščajo za zaključek o izpolnitvi pojasnilne dolžnosti. Priče so izpovedovale le na splošno, nič konkretnega glede tožnikov. Dokazna ocena je tudi sicer arbitrarna, pričam tožnikov sodišče ni verjelo. Izostala je tudi dokazna ocena več listin, zlasti zgibanke avstrijske centralne banke z informacijami o tveganjih pri kreditih v tujih valutah iz leta 2006, pa tudi informacijske zloženke Banke Slovenije in Združenja bank Slovenije iz septembra 2008 s praktično identično vsebino. Iz obeh izhaja visoka tveganost kreditov v tuji valuti, česar se je toženka zavedala, kreditojemalcev pa s tem ni seznanila. Zavedanje o tveganosti izhaja tudi iz poročil Banke Slovenije o finančni stabilnosti. Tožnika sta s sporno kreditno pogodbo prevzela neomejeno valutno tveganje, ki z obremenitvijo oziroma tveganjem toženke ni primerljivo. Neizpolnjena pojasnilna dolžnost neposredno vpliva na nedopustnost oziroma nepoštenost pogodbenega pogoja.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prva tožnica kot kreditojemalka in zastaviteljica in drugi tožnik kot zastavitelj sta dne 26. 5. 2006 s toženko sklenila Hipotekarno devizno kreditno pogodbo št. 0000 (v nadaljevanju kreditna pogodba), katere predmet je bil kredit v znesku 288.100 CHF, z dobo vračanja v 300 mesečnih anuitetah in pogodbeno obrestno mero 3 mesečni LIBOR za CHF + 1,95 % letno. Na podlagi notarskega zapisa kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV 570/06 z dne 29. 5. 2006 je bila za zavarovanje terjatve ustanovljena hipoteka na nepremičnini v lasti tožnikov.

6. Dogovor v kreditnih pogodbah, da se odobri kredit v valuti CHF in se obroki obračunavajo v CHF, je glavni predmet pogodbe. Direktiva Sveta 93/13/EGS o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva) v prvem odstavku 3. člena določa, da pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po drugem odstavku 4. člena Direktive ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve in blago, če so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku. Jasnost in razumljivost v smislu drugega odstavka 4. člena Direktive sta avtonomna pravna pojma pravnega reda EU in je njuna razlaga v izključni pristojnosti SEU. Zato morajo nacionalna sodišča ugotoviti dejstva, ki so v okoliščinah konkretnega primera pomembna za uporabo meril sodne prakse SEU.1 V skladu s sodno prakso SEU je za zadostitev zahtevi, da je pogodbeni pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku, treba v pogodbi pregledno pojasniti delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj. Ni dovolj, da je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren povprečni potrošnik seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, zmožen mora biti oceniti potencialno znane ekonomske posledice takega pogoja na njegove finančne obveznosti. Zato mora biti posojilojemalec jasno obveščen, da s podpisom posojilne pogodbe prevzema nase tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema prejemke, morda težko nosil. Banka mora pojasniti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja s sklenitvijo posojila v tuji valuti.

7. Sodišče prve stopnje je zaključek o tem, da je toženka opravila pojasnilno dolžnost oprlo na naslednje ugotovitve: (1) toženka je tožnikoma enakovredno predstavila vse kredite, ki so bili del njene takratne ponudbe, (2) ni dajala prednosti kreditu v CHF, predstavljen je bil tudi kredit v EUR z vsemi prednostmi in slabostmi obeh, (3) tožnika sta bila seznanjena z valutnim tveganjem in ga tudi razumela (tudi možnost apreciacije CHF), (4) tožnika sta se za kredit v CHF odločila zaradi ugodnosti pri obrestni meri, (5) valutna tveganja v primeru kreditov v tuji valuti so bila v času pred odobritvijo splošno znano dejstvo, (6) toženka v trenutku sklepanja pogodbe ni mogla predvideti in napovedati gibanja tečaja in je tožnikoma predstavila informacije, s katerimi je tedaj sama razpolagala.

8. Izpodbijana sodba je sicer skladna s stališči, ki jih je do njene izdaje izoblikovalo Vrhovno sodišče RS2, vendar jih je Vrhovno sodišče v času po sprejemu izpodbijane sodbe ob upoštevanju sodne prakse SEU in Ustavnega sodišča RS v odločbah II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022 in II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 revidiralo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na novejšo sodno prakso prej povzete ugotovitve sodišča prve stopnje ne omogočajo zaključka o korektno opravljeni pojasnilni dolžnosti toženke in je izpodbijana odločitev materialnopravno zmotna.

9. Po novejši sodni praksi namreč ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak mu je treba omogočiti, da razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto. Ključno je, da ima povprečni potrošnik pred sklenitvijo kreditne pogodbe na voljo takšne informacije, ki mu omogočajo oceno dejanskega tveganja, ki ga sprejema s podpisom kreditne pogodbe. V primeru kreditne pogodbe v tuji valuti gre predvsem za potencialno povečanje kreditne obveznosti zaradi spremembe tečaja. Kreditodajalec mora pojasniti vsaj vpliv zelo velike apreciacije tuje valute in povečanja obrestnih mer na obroke za odplačilo kredite.3

10. Tudi VS RS je v zadnjih odločbah pojasnilo, da ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, pač pa mu je treba jasno dati vedeti, da se tečaj lahko znatno spremeni in da ima zato nezanemarljive negativne ekonomske učinke.4 Banka mora kreditojemalca opozoriti, da je stopnja valutnega tveganja visoka, ker so nihanja potencialno velika zlasti v dolgoročnem obdobju in imajo lahko znatne negativne posledice na njegove finančne obveznosti.5 Da je toženka tožnika v zvezi s kreditom v CHF informirala v navedenem obsegu ni ne zatrjevala ne dokazala.

11. Stališča SEU temeljijo na domnevi, da se povprečen potrošnik ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja. Po drugi strani ima banka profesionalno vedenje in izkušnje, zato bi se morala zavedati nepredvidljivosti gibanja tečaja ter posledične tveganosti kreditov v tuji valuti. Poznati bi morala lastnosti valute, v kateri je ponujala kredite, in kot finančnemu strokovnjaku bi ji moralo biti znano dejstvo, da je gospodarska kriza, ki povzroči močnejša nihanja tečajev valut v dolgoročnem obdobju, del običajne dinamike ekonomskega cikla. Zato mora pri dolgoročnih kreditih v tuji valuti kreditojemalce opozoriti, da je bodoče gibanje popolna neznanka in so možne tudi velike spremembe tečaja, ki jim lahko bistveno otežijo odplačevanje kredita.6 Le tako bi se tožnika lahko informirano odločila glede sklenitve kreditne pogodbe. Kombinacija izrazitega informacijskega razkoraka glede vsebine valutnega tveganja in neenakomerna porazdelitev tega tveganja med pogodbeni stranki lahko povzroči znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank.

12. Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) v prvem odstavku 24. člena določa, da se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: (1) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ali (2) povzročijo, da je izpolnitev neutemeljeno v škodo potrošnika, ali (3) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja. To določilo predstavlja implementacijo Direktive in ker potrošniku zagotavlja širše varstvo, ga je treba uporabiti pri presoji vprašanja ničnosti v Sloveniji sklenjenih kreditnih pogodb v CHF.7

13. Ker toženka tožnikoma ni dovolj transparentno predstavila posledic kreditne pogodbe, je izpolnjen zakonski pogoj nepoštenosti pogodbenega pogoja najmanj po 3. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot. 14. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v 1. in 3. točki I. točke izreka (zahtevek za ničnost pogodbe in neveljavnost vknjižbe hipoteke v korist toženke in njen izbris) izpodbijane sodbe ugodilo. Navedena sprememba je posledično terjala ugoditev pritožbi glede povračilnega zahtevka za vrnitev 6.642,63 EUR ter glede stroškovne odločitve. V tem delu (2. in 4. točka I. točke izreka ter II. točka izreka) je pritožbeno sodišče odločitev na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Ker o povračilnem zahtevku (upoštevaje odločitev o ničnostnem zahtevku) še ni bil izveden dokazni postopek, bi odločitev pred pritožbenim sodiščem pravdni stranki prikrajšala v pravici do pritožbe.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Odločba UR RS Up-1181/20 z dne 3. 5. 2023, točka 13 obrazložitve. 2 II Ips 201/2017, II Ips 195/2018, II Ips 137/2018, II Ips 197/2018 in II Ips 32/2019. 3 Odločba UR RS Up-1181/20, točki 14 in 16, odločba US RS Up-54/19, točki 18 in 19. 4 Ustavno sodišče v vseh odločbah, povezanih z zahtevki za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb, vezanih na CHF, poudarja, da ne zadostuje abstraktno zavedanje tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov, ampak se mora kreditojemalcu omogočiti, da razume dejansko tveganje oziroma da se zave dejanskih posledic velike depreciacije domače valute na višini njegovih obveznosti v celotnem obdobju odplačevanja kredita. 5 Sodba VS RS 8/2022, točki 66 in 67. 6 Sodba VS RS 8/2022, točke 68 do 72. 7 Sodba VS RS 8/2022, točke 22 do 25.