Jedro

Obvestilo, da postopek za razrešitev sodnega izvedenca ne bo uveden, ni dokončni upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnika. Z izpodbijanim obvestilom tožene stranke ni bilo odločeno o kakšni pritožnikovi pravici ali pravni koristi. Te bo lahko varoval v sodnem postopku, v katerem je bil izvedenec postavljen, in to ne le glede vsebine podanega izvedenskega mnenja, temveč tudi glede zatrjevanih izvedenčevih ravnanj, zaradi katerih naj ne bi bil osebnostno primeren za sodnega izvedenca. V primeru obstoja določenih okoliščin bo lahko predlagal tudi njegovo izločitev. Pri imenovanju in razrešitvi sodnih izvedencev gre za javni interes, ki ga v upravnem sporu lahko uveljavlja le državno pravobranilstvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo zoper obvestilo Republike Slovenije, Ministrstva za pravosodje, Direktorata za pravosodno upravo, Sektorja za pravosodno upravo, št. 705-85/2015 z dne 4. 6. 2015, s katerim je bil tožnik obveščen, da postopek za razrešitev tam navedenega sodnega izvedenca ne bo uveden.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se sodišče prve stopnje sklicuje na 2. člen ZUS-1 in pojasnjuje, da z izpodbijanim obvestilom ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Pritrjuje stališču tožene stranke, da bo tožnik lahko strokovno pravilnost konkretnega izvedenskega mnenja izpodbijal v sodnem postopku, v katerem je bilo to mnenje podano. Tožnikove trditve o osebnostni neprimernosti izvedenca za opravljanje dela sodnega izvedenca sodišče prve stopnje ocenjuje kot javni interes, ne kot zasebni interes tožnika. Kršitev zakona v škodo javnega interesa pa lahko s tožbo uveljavlja le zastopnik javnega interesa, to je državno pravobranilstvo, pod pogoji iz tretjega odstavka 17. člena in 18. člena ZUS-1. 3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pojasnjuje, da sodni izvedenec, ki se izven sodnega postopka posmehuje stranki, ne more biti osebnostno primeren za sodnega izvedenca (3. točka prvega odstavka 87. člena Zakona o sodiščih). Tak izvedenec ne krši le javnega interesa, ampak obenem ponižuje prizadeto stranko, zato je njegova razrešitev tako v javnem interesu kot v interesu te stranke. Predlaga, da Vrhovno sodišče „izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek“.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V tem pritožbenem postopku je sporno, ali so bili izpolnjeni pogoji, da je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ta med drugim določa, da sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da izpodbijano obvestilo ni dokončni upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po ZUS-1 je namreč upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Z izpodbijanim obvestilom tožene stranke ni bilo odločeno o kakšni pritožnikovi pravici ali pravni koristi. Te bo lahko varoval v sodnem postopku, v katerem je bil izvedenec postavljen, in to ne le glede vsebine podanega izvedenskega mnenja, temveč tudi glede zatrjevanih izvedenčevih ravnanj, zaradi katerih naj ne bi bil osebnostno primeren za sodnega izvedenca. V primeru obstoja določenih okoliščin bo lahko predlagal tudi njegovo izločitev (247. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Stranka sodnega postopka, v katerem je postavljen sodni izvedenec, sicer lahko v zvezi z ravnanjem tega izvedenca vloži prijavo na pristojno ministrstvo, vendar s tožbo zoper obvestilo tega ministrstva o prijavi, tudi če je odločitev zanjo neugodna, v nobenem primeru ne more uspešno uveljavljati posega v svoje pravice ali pravne koristi. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, gre pri imenovanju in razrešitvi sodnih izvedencev namreč za javni interes, ki ga v upravnem sporu lahko uveljavlja le državno pravobranilstvo (prvi odstavek 18. člena ZUS-1).

8. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je tožbo zavrglo, saj izpodbijano obvestilo ni dokončni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, poleg tega pa tožnik s tožbo tudi ni uveljavljal kakšne svoje pravice ali pravne koristi.

9. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.