Jedro

Vodilo za odločitev o nadaljnjih stroških je potrebnost stroškov za konkretno izvršbo (ne pa morebiti njihova koristnost za upnika, vzgojnost plačila stroškov za dolžnika, čas trajanja izvršilnega postopka itd.). Poleg tega morajo biti stroški, ki se naložijo v plačilo dolžniku, tudi v pravilnem razmerju s procesnim ciljem - biti morajo smotrni.

- Odhod dolžnika v zapor še ne pomeni, da je dolžnik s tem avtomatično izgubil lastninsko pravico na premičnih stvareh, ki jih je do takrat uporabljal in na katere bi bilo mogoče poseči v izvršilnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom odločilo, da se izvršitelju G.I. (v nadaljevanju izvršitelj) za opravljena izvršilna dejanja priznajo nagrada in stroški v skupnem znesku 103,58 EUR (I. točka izreka), računovodstvu Okrožnega sodišča naložilo, da iz proračunskih sredstev na transakcijski račun izvršitelja v roku 30 dni nakaže navedeni znesek (II. točka izreka), ter dolžnika zavezalo k plačilu nadaljnjih stroškov izvršbe v znesku 103,58 EUR, v roku 8 dni po prejemu tega sklepa, na vplačni račun sodišča (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje dolžnik brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Nadaljnjih izvršilnih stroškov, o katerih je odločilo sodišče z izpodbijanim sklepom, ne priznava. Meni, da ima izvršitelj dostop do njegovih podatkov, zato bi moral preveriti, kje se je na dan oprave rubeža nahajal, ali naslov, kjer je bil opravljen rubež, predstavlja njegovo stalno prebivališče, oziroma ali je v tistem času imel prijavljeno začasno bivališče. Po njegovem ima sodišče pravico obvestiti izvršitelja, kje se dolžnik nahaja in če ima kaj premoženja, da se lahko sklep o izvršbi izvrši. Opozori, da je na Okrožno sodišče naslovil prošnjo, da se mu plačilo izrečene denarne kazni preloži oziroma zamrzne, vendar odgovora še ni prejel. Pojasni, da ima izrečeno denarno kazen namen plačati, vendar je trenutno ni zmožen poravnati, saj nima ne prihodkov, niti prihrankov oziroma drugega premoženja. Meni, da je sodišče storilo napako, da izvršitelja ni obvestilo o nastopu zaporne kazni, prav tako pa tega sam izvršitelj ni preveril, zato ni dolžan plačati stroškov slednjega.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče je s smiselno uporabo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o plačilu za delo in povrnitvi stroškov izvršitelja. Slednjemu je po pregledu predloženega obračuna v skladu s Pravilnikoma o opravljanju službe izvršitelja ter o tarifi za plačilo dela izvršitelja in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom, priznalo 103,58 EUR. Te stroške je štelo kot potrebne za izvršbo, zato jih je po petem odstavku 38. člena ZIZ naložilo v plačilo dolžniku. Dolžnik se s takšno odločitvijo ne strinja.

6. Cilj in smisel izvršilnega postopka je poplačilo upnika. Tega v predmetnem postopku na predlagani način, to je z rubežem dolžnikove plače, z rubežem njegovega dobroimetja pri organizacijah za plačilni promet in rubežem nematerializiranih vrednostnih papirjev, glede na dejstvo, da dolžnik teh predmetov po poizvedbah, ki jih je opravilo sodišče prve stopnje po določbi četrtega odstavka 40. člena ZIZ, ni imel, ni bilo možno opraviti, je pa sodišče prve stopnje sledilo predlogu upnika za dovolitev izvršbe z rubežem dolžnikovih premičnin. S sklepom o izvršbi določen izvršitelj je na naslovu dolžnika, ki ga je posredoval upnik, poskušal opraviti rubež, ki pa je bil neuspešen, saj dolžnik ni imel rubljivih predmetov. Izvršitelj je nato predlagal, da se mu priznajo nagrada in stroški za opravljena dejanja.

7. Dolžnik mora upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). O tem, kateri stroški so potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin v vsakem konkretnem primeru posebej (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Glede na navedeno je vodilo za odločitev o nadaljnjih stroških potrebnost stroškov za konkretno izvršbo (ne pa morebiti njihova koristnost za upnika, vzgojnost plačila stroškov za dolžnika, čas trajanja izvršilnega postopka itd.). Poleg tega morajo biti stroški, ki se naložijo v plačilo dolžniku, tudi v pravilnem razmerju s procesnim ciljem - biti morajo smotrni.

8. V nasprotju s pritožbenimi izvajanji dolžnika je izvršitelj ravnal v skladu s Pravilnikom o opravljanju službe izvršitelja (prim. 38. člen Pravilnika). S sklepom o imenovanju, ki je del sklepa o izvršbi, mu je bil vročena tudi predlog za izvršbo. V teh listinah je bilo določeno, kje je dolžan opraviti rubež dolžnikovih premičnin in skladno s tem je tudi ravnal, prav tako pa je, kar izhaja iz listin v spisu, sam opravil poizvedbe o dolžnikovem prebivališču (l. št. 23). Izvršitelj je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, ko je le to pred izdajo sklepa o izvršbi opravilo poizvedbe o dolžnikovem premoženju, po oceni sodišča druge stopnje utemeljeno sklepal, da bi se na naslovu, ki ga je v predlogu za izvršbo navedel upnik in kjer je imel dolžnik pred odhodom v zapor prijavljeno prebivališče, kar nenazadnje tudi sam priznava v pritožbi, morebiti nahajale tudi kakšne dolžnikove stvari, ki bi jih bilo mogoče zarubiti in s prodajo katerih bi se upnik lahko (vsaj delno) poplačal. Samo dejstvo, na katero opozarja dolžnik v pritožbi, da je bil v času, ko je izvršitelj opravljal rubež v zaporu, kjer je imel tudi prijavljeno začasno bivališče, ni ključno, saj je bil po predlogu upnika s sklepom o izvršbi dovoljen rubež dolžnikovih premičnin, ki so na njegovem naslovu ali kjerkoli drugje. Pa tudi sicer odhod dolžnika v zapor še ne pomeni, da je dolžnik s tem avtomatično izgubil lastninsko pravico na premičnih stvareh, ki jih je do takrat uporabljal in na katere bi bilo mogoče poseči v izvršilnem postopku. Tako pred samo opravo rubeža ni bilo jasno, ali je dolžnik, navkljub njegovemu statusu, ki ga v pritožbi natančno opiše, lastnik premičnih stvari, ki bi jih bilo mogoče v postopku zarubiti. Prav tako za veljavno opravo rubeža glede na četrti odstavek 82. člena ZIZ ni predstavljala ovire okoliščina, da dolžnik v času oprave rubeža ni bil navzoč. Po pojasnjenem so bila dejanja izvršitelja smotrna.

9. Sodišče prve stopnje je o nadaljnjih izvršilnih stroških odločalo potem, ko je izvršitelj podal poročilo o opravljenih izvršilnih dejanjih in obračun - l. št. 20-23 (38c. člen ZIZ). Ker je izvršitelj v priloženih listinah specificiral vrsto ter obseg posameznih storitev, ki jih je opravil, priglašeni stroški in nagrada za opravljeno delo pa so v skladu z določbami Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja ter Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršitelja in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom, je sodišče prve stopnje po oceni sodišča druge stopnje utemeljeno sledilo izvršiteljevi zahtevi za povrnitev nastalih izvršilnih stroškov v višini 103,58 EUR. Obračun, iz katerega je razvidna specifikacija opravljenih izvršilnih dejanj izvršitelja in višina stroškov za posamezna opravljena dejanja, je ustrezna listina, s katero lahko upnik, v obravnavanem primeru izvršitelj, dokazuje potrebnost priglašenih stroškov na podlagi ZIZ.

10. Stranka mora v predlogu za povrnitev stroškov opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva plačilo (drugi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in to iz razloga, da lahko izvršilno sodišče, ko odloča o utemeljenosti priglašenih stroškov, upošteva materialnopravno določilo petega odstavka 38. člena ZIZ, ki določa, da je dolžnik dolžan upniku povrniti le tiste stroške, ki so potrebni za izvršbo. Zato, da sodišče presodi, ali so priglašeni stroški potrebni za izvršbo, pa mora upnik navesti, katera so tista dejanja izvršitelja, ki so bila opravljena in ki jih je izvršitelj dolžan specificirati v svojem obračunu (prvi odstavek 38c. člena ZIZ in četrti odstavek 81. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja). Ker je po določbi četrtega odstavka tar. št. 1 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom, izvršitelj upravičen do plačila tudi v primerih, če je rubež neuspešen ali neizveden zaradi razlogov, ki so na strani dolžnika, upnika ali tretje osebe oziroma ker ni rubljivih predmetov, v obravnavanem primeru pa izvršilno dejanje - rubež premičnin ni bil izveden ravno iz teh objektivnih razlogov, dolžnik dolga do upnika, kar nenazadnje sam priznava v pritožbi, še ni poravnal, izvršitelj pa je zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi z vrsto opravljenih izvršilnih dejanj, so stroški, ki jih je izvršitelj priglasil v tej zvezi, tudi po oceni sodišča druge stopnje potrebni za izvršbo v skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ. Odločitev sodišča prve stopnje je po pojasnjenem pravilna.

11. Glede na vse zgoraj navedeno pritožba dolžnika ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. členom istega zakona in 15. členom ZIZ), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. O pritožbenih stroških dolžnika ni bilo odločeno, ker jih ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).