Jedro

Čeprav je v pravnomočno odločbo načeloma mogoče poseči le pod pogoji, na način in v postopkih, ki jih določa zakon, torej z izrednimi pravnimi sredstvi, je po sodni praksi revizijskega sodišča v pravnomočno odločbo o uživanju oziroma izplačevanju pokojninskih in invalidskih dajatev mogoče poseči v rednem postopku, če po pravnomočnosti nastopijo okoliščine, zaradi katerih ni več vseh dejanskih in pravnih pogojev za njeno izplačevanje. Če so nove dejanske okoliščine, nastale po izdaji odločbe o priznani pravici, in nova dejstva z vidika uporabe prava takšna, da zakon uživanja pravice ne dopušča več, jih zavarovanec ne sme več uživati. O upravičenosti do prejemanja pokojninskih oziroma invalidskih prejemkov v preteklem obdobju toženec odloči z odločbo o ugotovitvi preplačila skladno s 194. členom ZPIZ-2. Nastop novih dejanskih in pravnih okoliščin po izdaji prvotne odločbe o priznanju pravice, ki utemeljujejo pravni zaključek o neobstoju pravice do izplačevanja, ki je bila že uresničena z izplačili prejemkov, mora biti ugotovljen v odločbi o ugotovitvi preplačila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 18. 7. 2017, v odločbi toženca, iste številke z dne 13. 3. 2017 pa v prvem odstavku izreka znesek 9.390,71 EUR nadomestilo z zneskom 8.384,42 EUR (I. točka izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek,1 da se zadeva vrne v ponovno upravno odločanje. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 19. 7. 2017 in z dne 18. 4. 2017 ter podredno, da se ob odpravi izpodbijanih odločb zadeva vrne v ponovno odločanje (II. in III. točka izreka).

2. Zoper izpodbijani del sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, ali je invalidnost nastala zaradi delodajalčeve krivde, ker niso bili izvedeni ukrepi za varnost in zdravje pri delu. Podana je kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kršeno je tudi načelo materialne resnice. Kronično obolenje hrbtenice je kot poklicna bolezen nastalo zaradi neustreznih pogojev dela skladiščnika, kar je razvidno iz medicinske dokumentacije in mnenj invalidske komisije. III. kategorija invalidnosti je posledica stalnih obremenitev ob nefizioloških položajih pri delu in dvigovanju bremen po 63. členu Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni. Razporejen je bil na neustreznem delovnem mestu skladiščnik, kjer je opravljal dela stoje z občasno hojo po lestvi, v prisilnem položaju vratne in ledvene hrbtenice ter dvigovanjem bremen 10 kg, občasno 30 kg. Priznana mu je bila pravica do premestitve in pravica do nadomestila. Delodajalec ni ravnal skladno z odločbo toženega zavoda in ga po končani poklicni rehabilitaciji ni premestil na drugo delo varnostnika. Pogodba o zaposlitvi mu je bila odpovedana, vendar je bila ugotovljena njena nezakonitost. Ob podanem stanju iz 191. člena ZPIZ-2 je izključena uporaba 194. člena ZPIZ-2. Čeprav je na naroku predlagal zaslišanje osebnega zdravnika, je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo, ne da bi to sploh zapisalo v zapisnik.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe, torej v obsegu I. točke izreka glede odprave oziroma spremembe izpodbijanih odločb do zneska 8.384,42 EUR,2 II. in III. točke izreka, v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)3 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih.

K zatrjevanim procesnim kršitvam

5. Zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Podana bi bila, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zlasti pa, če bi bil izrek nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom ali če sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti ne vsebuje in jo je mogoče preizkusiti.

Z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 19. 10. 2012, katere presoja pravilnosti in zakonitosti ni in tudi ne more biti predmet tega postopka, je bilo odločeno tudi, da je vzrok tožnikove III. kategorije invalidnosti bolezen. Vzrok invalidnosti zato sploh ni predmet tega postopka niti ne more biti relevanten za odločitev v tej zadevi, zato so tudi pritožbene navedbe v smeri poklicne bolezni in neupoštevanja ukrepov za varnost in zdravje pri delu nerelevantne. Načelo materialne resnice iz 61. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1),4 po katerem mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka, ni kršeno.

6. Ker tožnik dokaza z zaslišanjem osebnega zdravnika ni uveljavljal v postopku pred sodiščem prve stopnje, tega ne more uspešno uveljavljati v pritožbi. Ne le, da gre za povsem nepotreben dokaz, takšen dokazni predlog je po 337. členu ZPP tudi prepozen. Iz zapisnika z naroka z dne 19. 6. 2018, ki vsebuje vse bistvene podatke o vsebini in poteku naroka, ni razvidno, da bi tožnik podal kakršne koli dodatne dokazne predloge. Iz obravnavanega zapisnika ni razvidno niti, da bi tožnik ali njegov pooblaščenec podal pripombe ali ugovor zoper zapisnik.

Skladno s 123. členom ZPP mora zapisnik obsegati bistvene podatke o vsebini dejanja. Praviloma se sestavlja tako, da predsednik senata glasno narekuje zapisnikarju, kaj naj vanj zapiše. Stranke ga imajo pravico prebrati in ugovarjati zoper njegovo vsebino. Na zahtevo se vpišejo tudi ugovori, ki jim ni bilo ugodeno (124. člen ZPP). Stranke imajo torej pravico ugovarjati zoper vsebino zapisnika v zvezi z morebitnimi nepravilnimi ali pomanjkljivimi zapisi, ugovori, ki jim ni bilo ugodeno, pa se na njihovo zahtevo vpišejo v zapisnik. Po 126. členu ZPP ga podpišeta predsednik senata in zapisnikar. Zapisnik z naroka je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje, torej resničnost opravljenih procesnih dejanj, potek obravnave in podanih izjavah strank. Dokazovanje nasprotnega je breme stranke (224. člen ZPP).

Predmet spora in dejanske okoliščine konkretnega primera

7. V obravnavani zadevi gre za spor o preplačilu in načinu vračila neupravičeno prejetih zneskov začasnega nadomestila ter o pravici do začasnega nadomestila. Z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma z dne 13. 3. 2017 in 18. 7. 2017 je bilo odločeno, da je bilo zaradi spremembe tožnikovega statusa v obdobju od 1. 12. 2013 do 30. 6. 2016 začasno nadomestilo v znesku 9.390,71 EUR preveč izplačano in da je tožnik ta znesek dolžan vrniti obročno v 12-ih mesecih, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nadalje je bilo z izpodbijanima odločbama z dne 18. 4. 2017 in 19. 7. 2017 na tožnikovo zahtevo izrečeno, da nima pravice do začasnega nadomestila, ker po končani poklicni rehabilitaciji še ni bil premeščen na ustrezno delovno mesto.

8. Tožniku sta bili kot invalidu III. kategorije zaradi posledic bolezni priznani pravica do poklicne rehabilitacije za usposobitev za drug poklic ali delo varnostnika z omejitvami in s polnim delovnim časom od 20. 8. 20125 dalje in pravica do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije od 13. 12. 2012 dalje.6 Po 25. 3. 2013 uspešno zaključeni poklicni rehabilitaciji mu je bila z odločbo z dne 25. 4. 2013 priznana pravica do premestitve na drugo delo varnostnika z omejitvami s polnim delovnim časom od 26. 3. 2013 dalje. Izrečeno je bilo, da bo o pravici in višini začasnega nadomestila odločeno s posebno odločbo. Po vpisu v evidenco brezposelnih oseb od 26. 3. 2013 dalje mu je bilo začasno nadomestilo v znesku 335,43 EUR priznano z odločbo z dne 16. 10. 2013 od 26. 3. 2013 dalje. Izrecno je bilo odločeno, da se nadomestilo izplačuje za čas od končane poklicne rehabilitacije oziroma po prenehanju delovnega razmerja do dneva ponovne zaposlitve, ko je prijavljen pri zavodu za zaposlovanje.

9. Vendar je bil tožnik s sodbo7 ob ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi reintegriran v delovno razmerje od 12. 11. 2012 dalje. Na tej podlagi je bilo z odločbo z dne 16. 5. 2016 odločeno, da ima lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja za čas od 13. 11. 2012 do 24. 2. 2016. Začasno nadomestilo se je tožniku izplačevalo do 30. 6. 2016. Izplačevanje je bilo ustavljeno od 25. 2. 2016 dalje in ponovno od 9. 11. 2016 dalje. Po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2017 za ustrezno delovno mesto nadzornik, je bilo tožniku od 1. 10. 2017 dalje odmerjeno začasno nadomestilo v znesku 85,75 EUR na mesec.8 K pritožbi v delu zoper sodbo o vrnitvi preplačila začasnega nadomestila (del I. in II. točka izreka)

10. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve glede vračila preplačila je podana izključno v 194. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)9 in 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ).10 Po 194. členu ZPIZ-2 je oseba, ki ji je bil na račun toženca izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Odkazuje torej na 3. odstavek 190. člena OZ, po katerem obveznost vrnitve neupravičene pridobitve obstaja vselej, če kdo nekaj prejme, glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla. Gre za verzijsko terjatev, za katero je bistven premik premoženja brez pravnega temelja oziroma na pravnem temelju, ki je kasneje odpadel. Sočasno je toženec s 3. odstavkom 194. člena ZPIZ-2 pooblaščen za izdajo odločbe o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način povrnitve z upoštevanjem 3-letnega zastaralnega roka ter plačila z možnostjo obročnega vračila.

Čeprav je v pravnomočno odločbo načeloma mogoče poseči le pod pogoji, na način in v postopkih, ki jih določa zakon, torej z izrednimi pravnimi sredstvi, je po sodni praksi revizijskega sodišča11 v pravnomočno odločbo o uživanju oziroma izplačevanju pokojninskih in invalidskih dajatev mogoče poseči v rednem postopku, če po pravnomočnosti nastopijo okoliščine, zaradi katerih ni več vseh dejanskih in pravnih pogojev za njeno izplačevanje. Če so nove dejanske okoliščine, nastale po izdaji odločbe o priznani pravici, in nova dejstva z vidika uporabe prava takšna, da zakon uživanja pravice ne dopušča več, jih zavarovanec ne sme več uživati. O upravičenosti do prejemanja pokojninskih oziroma invalidskih prejemkov v preteklem obdobju toženec odloči z odločbo o ugotovitvi preplačila skladno s 194. členom ZPIZ-2. Nastop novih dejanskih in pravnih okoliščin po izdaji prvotne odločbe o priznanju pravice, ki utemeljujejo pravni zaključek o neobstoju pravice do izplačevanja, ki je bila že uresničena z izplačili prejemkov, mora biti ugotovljen v odločbi o ugotovitvi preplačila.

11. Na podlagi 2. odstavka 90. člena ZPIZ-1 v zvezi s 1. odstavkom 390. člena ZPIZ-2 ima pravico do začasnega nadomestila v višini 80 % invalidske pokojnine po zaključku poklicne rehabilitacije oziroma po prenehanju delovnega razmerja tudi brezposelni zavarovanec. Nadomestilo se izplačuje do dneva ponovne zaposlitve (4. odstavek 90. člena ZPIZ-1). Zagotavlja, odmerja in izplačuje ga toženi zavod (1. odstavek 98. člena ZPIZ-1). Začasno nadomestilo se je torej po končani poklicni rehabilitaciji v breme toženega zavoda izplačevalo tudi brezposlenim zavarovancem do ponovne zaposlitve oziroma za čas prijavljenosti pri zavodu za zaposlovanje.

12. V obravnavanem primeru je bila tožniku po priznanju pravice do začasnega nadomestila na temelju brezposelnosti od 26. 3. 2013 dalje za obdobje od 13. 11. 2012 do 24. 2. 2016 pravnomočno priznana lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve glede preplačila tudi edino odločilno. Prišlo je namreč do spremembe statusa iz brezposelne osebe v osebo v delovnem razmerju, s tem pa je, kot pravilno razloguje že sodišče prve stopnje, odpadla podlaga za izplačilo začasnega nadomestila, ki je bilo tožniku priznano na temelju in za čas brezposelnosti. Pomeni, da je tožnik dolžan tožencu vrniti neupravičeno izplačane in nezastarane zneske začasnega nadomestila.

K pritožbi v delu zoper sodbo o začasnem nadomestilu (III. točka izreka)

13. Po 1. odstavku 90. člena ZPIZ-1 ima zavarovanec od zaključka poklicne rehabilitacije do pričetka dela na novem delovnem mestu pravico do nadomestila v višini 100 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti, po pričetku dela na novem delovnem mestu pa v višini 20 % te pokojnine. Vendar nadomestilo, ki gre zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, za čas od končane poklicne rehabilitacije do pričetka dela na novem delovnem mestu, izplačuje delodajalec v svoje breme (2. odstavek 98. člena ZPIZ-1). Začasnega nadomestila od zaključka poklicne rehabilitacije do pričetka dela na novem delovnem mestu torej ne izplačuje toženi zavod niti ne gre v njegovo breme. Breme izplačevanja začasnega nadomestila (v višini 20 % invalidske pokojnine) prevzame šele od pričetka dela na novem delovnem mestu.

Po 158. členu ZPIZ-1 se denarno nadomestilo v zvezi s pravico do poklicne rehabilitacije zavarovancem v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, izplačuje za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela. Kot torej pravilno razloguje že sodišče prve stopnje je pogoj za izplačevanje začasnega nadomestila v breme obveznega zavarovanja začetek dela na novem delovnem mestu.

14. Čeprav je bil tožnik reintegriran v delovno razmerje od 12. 11. 2012 dalje in je uspešno zaključil poklicno rehabilitacijo 25. 3. 2013, pa je na ustreznem delovnem mestu nedvomo začel delati šele 1. 10. 2017, torej po dokončnosti izpodbijane odločbe. Od takrat dalje se mu začasno nadomestilo tudi izplačuje. Po sodbi delovnega sodišča je tožnik od reintegracije dalje upravičen do nadomestila plače celo v višini plače, ki bi jo prejemal, če bi delal. Izplačati ga je dolžan delodajalec.

Odločitev pritožbenega sodišča

15. Glede na vse predhodno obrazloženo je pritožbeno sodišče na temelju 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (del I. točke izreka glede odprave oziroma spremembe izpodbijanih odločb do zneska 8.384,42 EUR, II. in III. točka izreka). Vse ostale pritožbene navedbe, vključno z uporabo 191. člena ZPIZ-2, za odločitev v zadevi niso pravno relevantne.12 1 Gre zgolj za navidezno kumulacijo tožbenih zahtevkov. 2 Zoper odločitev o zastaranju zneska 1.006,29 EUR pritožba ni bila vložena, zato ni predmet presoje pritožbenega sodišča. 3 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 5 Odločba z dne 19. 10. 2012. 6 Odločba z dne 15. 3. 2013. 7 Sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 622/2015 z dne 21. 1. 2016. 8 Odločba z dne 2. 11. 2017. 9 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 10 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 11 VIII Ips 63/2018, VIII Ips 258/2017, VIII Ips 5/2018, VIII Ips 179/2017. 12 1. odstavek 360. člena ZPP.