Jedro

Ob dejstvu, da tožnik nima registracije za pridelavo čebeljih pridelkov in tega dejstva tožnik v tožbi ne izpodbija, je tožena stranka in tudi organ prve stopnje pravilno uporabila materialni predpis pri svoji odločitvi. ZVet določa v 1. odstavku 27. člena, da je proizvodnja oddaje v promet in promet s proizvodi, surovinami, živili, krmo in odpadki dovoljena le v registriranih obratih, ki izpolnjujejo predpisane pogoje in so pod veterinarskim nadzorom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Veterinarske uprave RS, Veterinarska inšpekcija, Območni urad A. št. ... z dne .... Organ prve stopnje je tožniku prepovedal izdelavo in promet krme za čebele, izdelavo satnic in promet le-teh ter uporabo veterinarskih oznak za kakršnokoli označevanje živil ali izdelkov z rokom izvršbe takoj. Prav tako je tožniku prepovedal uporabo in razpolaganje z zdravili in zdravilnimi pripravki, ki so navedeni v popisu. V svoji obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na 27. in 30. člen Zakona o veterinarstvu in navaja, da te določbe veljajo za tožnika tako v primeru izdelovanja satnic kot v primeru proizvodnje in prometa krme. Iz odločbe z dne 7. 10. 1997, ki jo je izdala Veterinarska uprava RS, izhaja, da je med drugim tožniku priznana pravica za proizvodnjo živil - medu in čebeljih izdelkov za javno potrošnjo na domačem trgu. Nadalje se tožena stranka sklicuje na 26. člen Pravilnika o kakovosti medu in drugih čebeljih pridelkov ter o metodah za kontrolo njihove kakovosti (Uradni list SFRJ, št. 4/85 in Uradni list RS, št. 30/99 in nadaljnji), ki vosek uvršča v druge čebelje pridelke. Navaja, da med druge čebelje pridelke oziroma med čebelje izdelke za katere proizvodnjo je tožnik registriran, se ne more uvrstiti satnic, ki jih tožnik izdeluje. Tožnik ni registriran za izdelavo satnic in tudi ne za proizvodnjo in prodajo krme, zato je odločitev organa prve stopnje pravilna. Tožena stranka nadalje navaja, da je nepravilno tolmačenje tožnika glede Zakona o krmi in sicer da se morajo obrati do 1. 9. 2003 vpisati v register in se pri tem sklicuje na 8. in 14. člen zakona. Navaja, da tožnik meni, da lahko proizvaja krmo ne glede na to, da ni vpisan v register obratov v skladu s predpisi, ki urejajo veterinarstvo, vendar tožena stranka navaja, da obrat lahko proizvaja, skladišči, pakira in pripravlja krmo, ki je proizvod industrijske predelave in ki vsebuje proizvode živalskega izvora ali dodatke oziroma premikse le, če je vpisan v register obratov v skladu s predpisi, ki urejajo veterinarstvo. Rok osemnajstih mesecev, ki ga navaja tožnik, pa velja za uskladitev glede pogojev za obrate, proizvodno opremo in osebje. V zvezi s prepovedjo izdelave in prometa krme za čebele pa tožena stranka v zvezi s tožnikovo pritožbeno navedbo navaja, da je v 2. odstavku 3. člena Zakona o krmi določeno, da je krma zdravstveno ustrezna, če izpolnjuje zahteve zdravstvene ustreznosti v skladu z zakonom, ki ureja veterinarstvo. Po tem zakonu pa je krma zdravstveno neustrezna, če ni proizvedena v registriranem obratu, zato tožena stranka ugovor tožnika zavrača. V zvezi z ugovorom, da je bila odločba izdana šele 17 dni od izdaje ustne odločbe tožena stranka navaja, da je bil inšpekcijski pregled opravljen 17. 9. 2002, odločba pa izdana 25. 9. 2002 in iz povratnic je razvidno, da je bil tožnik obveščen o priporočeni pošiljki 5. 10. 2002 in jo je dvignil 8. 10. 2002. V skladu z 211. členom Zakona o splošnem upravnem postopku je organ prve stopnje pravočasno in v roku izdal odločbo, ker jo mora izdati najpozneje v osmih dneh od dneva, ko je bila zahtevana. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka trdi, da satnic, ki jih tožnik izdeluje, ni mogoče uvrstiti med čebelje izdelke, za katere proizvodnjo je tožnik registriran. S tem se tožnik ne strinja. Vosek kot izloček žlez čebel se uporablja v čebeljem panju za izgradnjo satja v katerega čebele odlagajo med, torej služi izključno kot embalaža za med. Vosek je tako živalskega izvora in ni pod nobenim pogojem živilo, ker služi samo za embalažo medu kot živilu rastlinskega izvora. Živilo ni živalskega izvora, ampak je izloček rastlin, čebele ga samo shranjujejo v satju iz voska. Nadzor embalaže pa vrši zdravstvena ne pa veterinarska inšpekcija, zato prosi za popolno zakonsko obrazložitev primera.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svojih razlogih, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe, zato predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je bil inšpekcijski pregled opravljen 17. 9. 2002 in da je bila tožniku izdana odločba Veterinarske uprave RS o registraciji obrata št. ... z dne ... iz katere izhaja, da je obrat tožnika registriran za pridelavo in prodajo medu in čebeljih izdelkov za javno potrošnjo in da je bil obrat pregledan in registriran samo v zvezi z izpolnjevanjem predpisanih pogojev za obrate za proizvodnjo živil živalskega izvora. Tožnik v tožbi teh ugotovitev ne izpodbija. Tožniku je bila prepovedana izdelava satnic in promet satnic, tožnik pa se v tožbi ne strinja, da satnic ni mogoče uvrstiti med čebelje izdelke, za katere pa ima proizvodnjo tožnik registrirano. Po presoji sodišča je odločba organa prve stopnje in tožene stranke pravilna. Pravilnik o medu (Uradni list RS, št. 30/99 in nadaljnji) določa v prehodnih in končnih določbah, da se še vedno uporabljajo določbe, ki se nanašajo na druge čebelje pridelke ter metode za kontrolo kakovosti čebeljih pridelkov po Pravilniku o kakovosti medu in drugih čebeljih pridelkov ter o metodah za kontrolo njihove kakovosti (Uradni list SFRJ, št. 4/85, v nadaljevanju: pravilnik/85).

Tožena stranka pravilno opozarja na 40. člen pravilnik/85, ki določa, da je čebelji vosek pridelek voščenih žlez čebel, ki ga uporabljajo za izdelavo satja. Tako je pravilno stališče tožene stranke, da je potrebno čebelji vosek, ki se uporablja za izdelavo satja, šteti kot druge čebelje pridelke po citiranem pravilnik/85. Pravilno je zato stališče tožene stranke, da tožnik za pridelavo in prodajo drugih čebeljih pridelkov ni registriran, ker je registriran le za pridelavo in prodajo medu in čebeljih izdelkov za javno potrošnjo. Ob dejstvu, da tožnik nima registracije za pridelavo čebeljih pridelkov in tega dejstva tožnik v tožbi ne izpodbija, je tožena stranka in tudi organ prve stopnje pravilno uporabila materialni predpis pri svoji odločitvi. Zakon o veterinarstvu (Uradni list RS, št. 33/01, v nadaljevanju: ZVet) določa v 1. odstavku 27. člena, da je proizvodnja oddaje v promet in promet s proizvodi, surovinami, živili, krmo in odpadki dovoljena le v registriranih obratih, ki izpolnjujejo predpisane pogoje in so pod veterinarskim nadzorom. Ker tožnik v tožbi tudi ne izpodbija ugotovitve tožene stranke v zvezi z odločbo o registraciji obrata z dne 7. 10. 1997, je odločitev organa prve stopnje, ko se je oprl na 1. odstavek 30. člena ZVet, pravilna. Tožnik je registriran za pridelavo in prodajo medu in čebeljih izdelkov za javno prodajo, ne pa za satnice, ki so razvrščene med čebelje pridelke. Razlogovanju tožnika v tožbi, da satje služi samo za embalažo medu kot živilu rastlinskega izvora, ni mogoče slediti, ker so določbe pravilnik/85 jasne in nedvoumne. Drugačne razlage, ki jo tožnik ponuja v tožbi, pa glede na obstoječo zakonodajo, ni mogoče sprejeti.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.