Jedro

Sklep o začasnem financiranju ni posamični akt, s katerim bi bilo odločeno o konkretni pravici ali obveznosti (1. odstavek 3. člena ZUS). V primeru obravnavanega sklepa pa tudi ne gre za predpis, ki bi urejal posamična razmerja (4. odstavek 1. člena ZUS).

Izrek

1. Tožba se zavrže.¤2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 3. 6. 2003 na Upravno sodišče vložila tožbo, s katero izpodbija sklep o začasnem financiranju Občine A v letu 2003, ki ga je sprejela tožena stranka na 4. seji dne 2. aprila 2003. 1. člen izpodbijanega sklepa določa, da se smejo do potrditve proračuna Občine A za leto 2003 uporabiti sredstva do višine, sorazmerne s porabljenimi sredstvi v enakem obdobju v proračunu za leto 2002; navedeni sklep ne velja za proračunsko postavko: segment C1 - investicije in modernizacija, v tem segmentu se proračunska poraba sredstev dovoljuje šele po sprejetju proračuna za leto 2003. V tožbi predlaga, da sodišče sklep o začasnem financiranju občine odpravi in zadevo vrne v ponovno odločitev toženi stranki.

Hkrati s tožbo tudi predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero do pravnomočne odločitve v tej zadevi dovoli začasno financiranje Občine A v letu 2003 na podlagi proračunske postavke C1 proračuna iz leta 2002 - investicije in modernizacija. Odločitev tožene stranke, da se začasno financiranje po proračunu iz leta 2002 ne nadaljuje tudi za postavko C1, bi onemogočila nadaljnje financiranje že sprejetih investicij oziroma plačevanje obveznosti po pogodbah za te investicije, ki jih je odobrila tožena stranka na podlagi sprejetega proračuna v preteklem letu, kar bi pomenilo veliko premoženjsko škodo.

Sodišče je tožbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - dalje ZUS) zavrglo, saj akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Sklep o začasnem financiranju ni posamični akt, s katerim bi bilo odločeno o konkretni pravici ali obveznosti (1. odstavek 3. člena ZUS). V primeru obravnavanega sklepa pa tudi ne gre za predpis, ki bi urejal posamična razmerja (4. odstavek 1. člena ZUS). Sodišče namreč po tej določbi v upravnem sporu odloča o zakonitosti aktov državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja. Po presoji sodišča sklep o začasnem financiranju za leto 2003 po vsebini neposredno ne ureja posamičnih razmerij, temveč predstavlja odločanje o odhodkih in drugih izdatkih občine, to pa je vsebina splošnih, ne pa posamičnih aktov. Ker se s sklepom o začasnem financiranju občine ne urejajo posamična razmerja, sodišče ni pristojno odločati o zakonitosti sklepa občinskega sveta, zato se tudi ni spuščalo v presojo drugih procesnih predpostavk za vložitev tožbe.

Sodišče je ob predhodnem preizkusu tožbe, v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS tožbo zavrglo.

Glede na to, da je sodišče odločilo, da v obravnavanem primeru upravni spor ni dopusten, tudi ni podlage za obravnavanje predlagane začasne odredbe po 69. členu ZUS. Vsebinsko odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je po presoji sodišča možno le, če tožba, v zvezi s katero se začasna odredba predlaga, uspešno prestane predhodni preizkus, torej če ni razlogov za njeno zavrženje.