Jedro

Terjatev, ki jo tožnik uveljavlja v tej pravdi, je nedenarna terjatev na izročitev overjenega pooblastila, ki bo tožnika upravičevalo do dviga denarja. Take terjatve pa tožnik ne more zavarovati z začasno odredbo, s katero naj bi banki prepovedalo izplačati denarni znesek. Tudi v primeru, če bi bilo mogoče razumeti, da je tožnik zatrjeval bodočo denarno terjatev, predlagana začasna odredba ni oblikovana tako, kot je to za zavarovanje denarnih terjatev predvideno v 3.tč. 271.čl. ZIZ, saj je tožnik le predlagal, naj se dolžnikovemu dolžniku prepove izplačati terjatev dolžniku, začasna odredba pa bi morala biti uperjena tudi zoper dolžnika tako, da bi se dolžniku prepovedalo izterjati terjatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se B.K. d.d. prepovedalo, da bi z nerezidentnega računa št. 708100-280-83548/98 bodisi tožencu A.G.A. kot fizični osebi ali kot zastopniku firme S.T.D.A. bodisi morebitnim tretjim fizičnim ali pravnim osebam izplačala kakršenkoli znesek. Sodišče je ocenilo, da je tožnikova nedenarna terjatev zoper prvega toženca sicer verjetno izkazana, vendar pa tožnik ni izkazal obstoja konkretne nevarnosti, zaradi katere bi bila uveljavitev njegove terjatve, ki se nanaša na izročitev pooblastila za dvig denarja, otežena, če začasna odredba ne bi bila izdana. Odločitev je utemeljilo tudi s tem, da s predlagano začasno odredbo ne bi bil dosežen namen zavarovanja tožnikove primarne nedenarne terjatve za izročitev pooblastila, poleg tega pa začasna odredba ne bi imela nobenega pravnega učinka, ker so bila denarna sredstva s citiranega računa z odredbo preiskovalnega sodnika zasežena in nakazana na račun B.S. pri tuji banki.

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencih. Meni, da so razlogi, s katerimi je sodišče utemeljilo svojo odločitev, prešibki. Ko se v Republiki Sloveniji pojavi tujec z veliko vsoto denarja in pri banki odpre nerezidentni račun ter navede neobstoječo državo, v kateri naj bi bil sedež gospodarske družbe, v imenu katere odpira takšen račun, bi morale v vseh institucijah zagoreti rdeče luči. Že te okoliščine kažejo dovolj zgovorno na toženčev špekulativni namen. V zvezi z drugim argumentom, ki ga je v utemeljitev svoje odločitve navedlo prvostopenjsko sodišče, pa pritožba navaja, da cilj obravnavane pravde ni pooblastilo ampak denar, saj tožnikova primarna terjatev izhaja iz predpostavke, da je denar še zmeraj položen na nerezidentnem računu. Sama pridobitev pooblastila tožniku ne pomeni nič, če bo toženec med tem razpolagal z denarjem in če mu takšno ravnanje ne bo preprečeno. Glede tretjega razloga pa navaja, da je bil kazenski postopek zoper toženca končan z oprostilno sodbo, zato bo moral biti denar vrnjen B.K. Pritožba ni utemeljena.

Terjatev, ki jo tožnik uveljavlja v tej pravdi zoper prvega toženca, je nedenarna terjatev, saj se tožbeni zahtevek glasi na izročitev overjenega pooblastila, ki bo tožnika upravičevalo do dviga denarja na določenem nerezidentnem računu pri B.K. Take terjatve pa, kot je to pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče, tožnik ne more zavarovati s predlagano začasno odredbo, s katero naj bi se B.K. prepovedalo izplačati denarni znesek s konkretnega računa tožencu.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pa dovoljuje tudi zavarovanje bodoče (denarne ali nedenarne) terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da mu bo ta terjatev zoper dolžnika nastala. V obravnavanem primeru tožnik zatrjuje, da naj bi imel njegov zahtevek, ki ga v tej pravdi uveljavlja primarno, za posledico pridobitev denarja. Take terjatve pa tožnik ne napoveduje proti prvemu tožencu, temveč gre za zahtevek, ki ga bo, kot to izhaja iz vsebine tožbe, uveljavljal zoper B.K. le v primeru, če bo pravnomočno zavrnjen njegov tožbeni zahtevek zoper prvega toženca za izročitev pooblastila za dvig.

Poleg navedenega pa tudi v primeru, če bi bilo mogoče razumeti, da je tožnik zatrjeval bodočo denarno terjatev zoper prvega toženca, predlagana začasna odredba ni oblikovana tako, kot je to za zavarovanje denarnih terjatev predvideno v 3.tč. 271.čl. ZIZ, saj je tožnik le predlagal, naj se dolžnikovemu dolžniku prepove izplačati terjatev dolžniku, začasna odredba pa bi morala biti uperjena tudi zoper dolžnika (saj naj bi bil tudi tožbeni zahtevek uperjen zoper njega) in sicer tako, da bi se (predvsem) dolžniku prepovedalo izterjati terjatev od njegovega dolžnika.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2.tč. 365.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15.čl. ZIZ).