Jedro

To, da določbe ZBPP ne vsebujejo izrecne zahteve, da mora imeti stranka tudi pri odločanju po VII. in X. poglavju ZBPP pravico do izjave v postopku, še ne pomeni, da je navedena pravica iz ZUP izključena. V obravnavani zadevi je nespoštovanje določbe prvega odstavka 9. člena oziroma prvega odstavka 138. člena ZUP imelo vpliv na zakonitost odločitve, kajti med strankama je ostala sporna višina tožničine pokojnine. Poleg tega je zaradi takšnega postopanja toženke tožnica izgubila možnost predlagati dogovor o načinu vračila prejete pomoči (četrti odstavek 43. člena ZBPP) pred izdajo upravne odločbe prisilne narave.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. Bpp 260/2010 z dne 12. 9. 2013 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 427,00 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi drugega in tretjega odstavka 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v prvi točki izreka ugotovila, da upravičenka ni več upravičena do brezplačne pravne pomoči, v drugi točki izreka odločbe pa je odločila, da je upravičenka dolžna vrniti neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč v znesku 206,55 EUR v 15 dneh z obrestmi, da ne bo izvršbe.

V obrazložitvi akta tožena stranka pravi, da je upravičenki z odločbo opr. št. BPP 260/2010 z dne 16. 7. 2010, ki je postala pravnomočna 26. 7. 2010, odobrila brezplačno pravno pomoč za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo opr. št. V Ps 3223/2008 z dne 12. 5. 2010 v socialnem sporu zoper Zavod RS za zaposlovanje zaradi pravice do denarnega nadomestila.

Odvetnici so bili na podlagi sklepa tožene stranke opr. št. BPP 260/2008 z dne 17. 12. 2010 priznani in izplačani stroški brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v zgoraj navedenem socialnem sporu na prvi stopnji, v višini 206,55 EUR. Strokovna služba za BPP je najprej ugotovila, da je bila s sodbo opr. št. Psp 335/2010 z dne 11. 11. 2010 pritožba upravičenke zavrnjena. Upravičenka torej v sporu ni uspela. Nato se organ sklicuje na 41. člen ZBPP in prvi odstavek 43. člena ZBPP. V primeru, da upravičenec v postopku ne uspe, je upravičenec v skladu z določili 49. člena ZBPP dolžan povrniti sredstva, ki so bila izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči, v primeru, če se njegovo premoženjsko stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč izboljša do te mere, da ne bi bil več upravičen do brezplačne pravne pomoči. V tem obdobju je upravičenec dolžan ravnati skladno z 41. členom ZBPP. Po vpogledu v register Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije dne 6. 2. 2013 je bilo ugotovljeno, da upravičenka od 19. 7. 2011 dalje prejema prejemka na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Glede na navedeno je strokovna služba za brezplačno pravno pomoč po uradni dolžnosti pričela s postopkom ugotavljanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči v skladu z določilom prvega odstavka 42. člena ZBPP, glede na to, da je ugotovila, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo potrebno izdati drugačno odločbo o upravičenosti do brezplačne pravne pomoči. Upravičenka namreč ob izdaji odločbe, s katero ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, ni bila zaposlena in ni imela dohodkov. V postopku ugotavljanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči je sodišče opravilo poizvedbe o stanju in prometu na računih upravičenke pri banki A. d.d. in B. d.d. ter poizvedbe pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini prejemkov na podlagi zgoraj navedenega zakona. Šteje se, da bi bilo socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve – minimalni dohodek (drugi odstavek 13. člean ZBPP) – to je dohodek, s katerim prosilec razpolaga po plačilu davkov in obveznih prispevkov za socialno varstvo. Za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca oziroma družine se smiselno uporabljajo določbe 12., 13., 14., 15., 16., 17., 18., 19., 20., 21., 22., 23., in 24. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 in 40/2011, v nadaljevanju ZSVarPre). Sklicuje se tudi na 20. člen ZSVarPre, drugi odstavek 21. člena ZSVarPre, prvi in tretji odstavek 21. člena ZSVarPre. Osnovni minimalni znesek minimalnega dohodka v skladu z določilom 8. člena ZSVarPre trenutno znaša 261,56 EUR. Sodišče je v postopku ugotavljanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči vpogledalo v priloge D9 do D14 spisa. Po izvedenem ugotovitvenem postopku je bilo ugotovljeno, da je upravičenka upokojena in je v zadnjih treh mesecih prejemala pokojnino v višini 613,23 EUR neto mesečno. Upravičenka je samska oseba, zato je njen lastni dohodek, glede na zgoraj navedena določila, v navedenem obdobju znašal najmanj 613,23 EUR in je torej presegel višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, kar trenutno predstavlja znesek 523,12 EUR. Iz zgoraj navedenega torej izhaja, da upravičenka v postopku, za katerega ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, ni uspela, njeno premoženjsko stanje pa se je v obdobju štirih let od pravnomočnosti odločbe, s katero ji je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena, izboljšalo do te mere, da ne bi bila več upravičena do brezplačne pravne pomoči. Pristojni organ je zato ugotovil, da upravičenka ni upravičena do brezplačne pravne pomoči. Glede na to, da upravičenka ne izpolnjuje več pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je v skladu z določili odstavka 49. člena neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, in sicer stroške pritožbe v zgoraj navedenem socialnem sporu, v višini 206,55 EUR, ki so bili odvetnici priznani in dne 17. 1. 2011 v skladu z navedenim sklepom tudi izplačani, dolžna vrniti v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne poteka izpolnitvenega roka do plačila na račun sodišča. V tožbi tožnica pravi, da je za konkreten postopek zoper Zavod RS za zaposlovanje, ki se je vodil pod opr. št. Ps 3223/2008, tožena stranka izdala odločbo BPP pod opr. št. BPP 862/2008, vendar le za postopek na prvi stopnji, kar je po mnenju stranke nepravilno in dejansko s tem tožena stranka povzroča dodatno delo prosilcem za brezplačno pravno pomoč, saj jim morajo dostavljati nove in nove podatke, hkrati pa očitno s tem pridobivajo na času, in sicer štiriletnem obdobju, ko zakon omogoča pridobiti nazaj izplačana denarna sredstva na podlagi 49. člena ZBPP. Tožena stranka bi jo morala, če nič drugega, tudi pozvati, da jim pojasni, ali obstojijo razlogi, da se ji ne spremeni že odobrena brezplačna pravna pomoč. Tožeča stranka ima pokojnino v višini 566,19 EUR, kar le za nekaj EUR presega dvakratni minimalni dohodek, vendar ima tudi to pokojnino obremenjeno s kreditom v višini 275,00 EUR, ki ga je najela za nakup stanovanja. Obstojijo torej razlogi, da se glede na obremenitev edinega dohodka in ob upoštevanju, da presega kriterij le za nekaj EUR, uporabi 22. člen ZBPP. Kot dokaz prilaga potrdilo banke A. o nakazilih pokojnine in kreditno pogodbo – obvestilo. Predlaga razveljavitev odločbe in povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da tožnica od 19. 7. 2011 dalje prejema prejemke na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Tožnica o tem dejstvu toženke ni obvestila, da je prenehala prejemati denarno socialno pomoč, glede na to, da ji je bila brezplačna pravna pomoč odobrena, ker je v času, ko ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, prejemala denarno socialno pomoč. Pravi, da je v zadnjih treh mesecih prejemala pokojnino v znesku 613,23 EUR neto mesečno in ne 566,19 EUR. Morebitne obremenitve dohodka s krediti ne morajo vplivati na odločitev o ukinitvi brezplačne pravne pomoči, ker za to ni pravne podlage.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Sodišče je tožbi ugodilo, ker tožena stranka tožnici ni dala možnosti, da izve za potek postopka po uradni dolžnosti, preden je prejela izpodbijano odločbo, tako da tožnica ne bi bila zgolj objekt upravnega postopka in da bi se na tej podlagi lahko pred izdajo izpodbijane odločbe tudi izrekla o pomembnem dejstvu za odločitev (1. odstavek 9. člena in 1. odstavek 138. člena ZUP v povezavi z 22. členom Ustave), ki ga je tožena stranka ugotovila po uradni dolžnosti. Dejstvo, da določbe, ki jih je tožena stranka uporabila, ne vsebujejo izrecne zahteve o tem, da mora imeti stranka tudi pri odločanju po X. in VII. poglavju ZBPP pravico do izjave v postopku, ne pomeni, da je navedena pravica iz ZUP v ZBPP izključena. V predmetni zadevi je nespoštovanje določbe 1. odstavka 9. člena oziroma 1. odstavka 138. člena ZUP imelo vpliv na zakonitost odločitve, kajti med strankama je ostalo sporno vprašanje glede višine prejemanja pokojnine. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je prejela pokojnino v višini 566, 19 EUR, za kar je predložila tudi izpiske iz banke A. d.d. za mesece september, avgust in julij 2013, pri čemer izpisek za mesec julij kaže, da naj bi prejela 722,19 EUR. Med tem ko je tožena stranka odločitev oprla na izpiske ZPIZ, ki izkazujejo izplačilo zneska 613,23 EUR za mesece junij, julij in avgust 2013. Med strankama je ostalo torej nerazčiščeno ključno dejstvo glede višine mesečnega prejemka za zadnje tri mesece od dneva odločitve tožene stranke. Poleg tega je zaradi navedenega ravnanja tožene stranke tožnica v upravnem postopku izgubila možnost, da bi lahko predlagala dogovor o načinu vračila prejete pomoči glede na višino dohodka upravičenke in njen socialni položaj (4. odstavek 43. člena ZBPP), preden tožena stranka izda upravno odločbo prisilne narave. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR. Tožnica je v upravnem sporu imela pooblaščenko. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati znesek 350 EUR, povečan za DDV, tožeči stranki. Znesek 427 EUR mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.