Jedro

Glede na obtoženčevo priznanje krivde je brezpredmetno pritožbeno sklicevanje, češ da oškodovanec ni izkazal lastništva vseh predmetov. Kot že rečeno, so vsi odtujeni predmeti in njihove vrednosti izkazani iz opisa kaznivih dejanj, ki predstavlja del ugotovljenega dejanskega stanja po obtoženčevem priznanju krivde.

Zato je pravno zmotno pritožničino naziranje, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z določilom drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki v celoti napotiti na pravdo, ker po višini niso bili izkazani.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi A. K., po podanem priznanju krivde, spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen enega leta in petih mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je bil obtožencu v izrečeno kazen vštet čas pripora od 7. 4. 2017 od 11.40 ure dalje. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je prvo sodišče obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je dolžan plačati premoženjskopravne zahtevke oškodovancem: M. s. p., v višini 6.000,00 EUR, M. B. v višini 600,00 EUR, U. K. v višini 250,00 EUR, J. B. v višini 1.310,00 EUR in družbi J. d. o. o., v višini 1.900,76 EUR, vse v roku petnajstih dni in pod izvršbo. S presežkom zahtevka je bila družba J. d. o. o., napotena na pravdo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila obtoženčeva zagovornica. Izpodbija le odločbo o premoženjskopravnih zahtevkih, uveljavlja pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Zavzema se, da sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o premoženjskopravnih zahtevkih razveljavi in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana pritožbeno uveljavljana kršitev po četrtem odstavku 374. člena v zvezi z 4. točko prvega odstavka 370. člena ZKP. Odločba o odvzemu premoženjskopravnih zahtevkih se sicer sme izpodbijati, če je sodišče o tem vprašanju odločilo v nasprotju z določbami zakona, vendar v obravnavanem primeru ni mogoče mimo dejstva, da je obtoženec na predobravnavnem naroku krivdo po obtožbi za očitano mu nadaljevano kaznivo dejanje v celoti priznal, s tem pa je priznal tudi oškodovanje vsakega posameznega oškodovanca v višini oziroma znesku, kot izhaja iz opisa vsakega posameznega dejanja, zajetega v nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine pod točkama 1. in 2. krivdoreka. Sicer pa pritožnica v pritožbi niti ni konkretizirala, katere določbe kazenskega postopkovnika (100. do 111. člena ZKP) oziroma katere določbe civilnega materialnega prava naj bi prvo sodišče pri odločanju o premoženjskopravnih zahtevkih bistveno kršilo. Kot rečeno, je obtoženec krivdo v celoti priznal na preodobravnavnem naroku 15. 9. 2017 (list. št. 445), potem ko je bil po predsednici senata, med ostalim poučen tudi, da priznanja krivde ne more preklicati. Po podanem ustreznem pravnem pouku je izjavil, da ga je razumel. Predsednica senata je v nadaljevanju ugotovila, da je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja, da je njegovo priznanje prostovoljno, jasno in popolno, ter da ni drugih okoliščin, ki bi krivdo izključevale, nakar je priznanje krivde s sklepom sprejela. Na poziv obtožencu ali pripoznava premoženjskopravne zahtevke, pa sta on in zagovornica izjavila, da jih ne pripoznava.

6. Najprej sodišče druge stopnje ugotavlja, da noben od oškodovancem prisojenih premoženjskopravnih zahtevkov, razen v primeru oškodovanega U. K., ne presega zneska višine škode, kot je bila opredeljena v opisu vsakega posameznega dejanja ter nenazadnje po obtožencu priznana z njegovo nedoumno ter nepreklicno izjavo.

7. Vrednost odtujenih predmetov v kovinskem kovčku, last E. M., sicer last pravne osebe M. s. p., je bila v opisu dejanja pod točko 1. opredeljena v znesku 6.000,00 EUR. Tolikšen premoženjskopravni zahtevek je bil oškodovani družbi tudi prisojen. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pridobilo fotografije in račun za nabavo odtujenih predmetov (8.015,00 USD), ki preračunano v evre presega vrednost 6.000 EUR. Prav tako je prvo sodišče prisodilo oškodovanki M. B. znesek 600,00 EUR na račun odtujenega telefona znamke Samsung Galaxy S6, torej v enakem znesku kot izhaja iz opisa dejanja, po tem, ko je z uradnimi poizvedbami ugotovilo, da znaša cena novega aparata 669,90 EUR. Kljub trditvi pritožnice, da vrednost denarnice oškodovanca U. K. ni z ničemer izkazana, pa gre opozoriti, da je ta specificirana v opisu dejanja, ko se obtožencu očita odtujitev denarnice vredne 100,00 EUR z najmanj 48,00 EUR gotovine. Temu oškodovancu je sodišče prve stopnje prisodilo še nadaljnjih 100,00 EUR na račun stroškov za zamenjavo dokumentov, ki jih je ustrezno dokumentiral s fotokopijo računov v prilogi C2 ter podatki o ceni preklica bančnih kartic pri Sberbank. Slednjim stroškom oškodovanca U. K. pritožnica niti ne oporeka. Oškodovancu J. B. je sodišče prve stopnje prisodilo premoženjskopravni zahtevek v znesku 1.310,00 EUR. V tega je zajelo stroške za nova dioptrijska očala v vrednosti 300,00 EUR, odtujeno gotovino v znesku 410.00 EUR ter stroške zamenjave dokumentov 600,00 EUR. Pritožnica zmotno meni, da z ničemer ni izkazano, da je imel oškodovanec v odtujeni denarnici naveden gotovinski znesek, saj iz opisa dejanja, za katerega storitev je obtoženec krivdo priznal, izhaja, da je bilo v odtujeni oškodovančevi denarnici 940,00 EUR gotovine. Prav tako pa pritožnica glede na opis dejanja napačno zatrjuje, da oškodovanec z ničemer ni izkazal lastništva USB ključkov. Sicer pa vrednost slednjih v prisojeno odškodnino niti ni bila zajeta. Po opisu dejanja pod točko 2. krivdoreka je bila oškodovani družbi J. d. o. o., povzročena škoda v znesku najmanj 8.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tej družbi prisodilo premoženjskopravni zahtevek v znesku 1.900,76 EUR in sicer na račun šestih odtujenih grafičnih kartic Saphire v vrednosti vsake po 223,87 EUR ali skupaj 1.343,22 EUR, monitorja Samsung v vrednosti 275,99 EUR, 5 SSD spominskih kartic v skupnem znesku 216,55 EUR ter odtujenega nahrbtnika v znesku 65,00 EUR. Sodišče je tudi navedene vrednosti odtujenih predmetov preverilo z uradnimi poizvedbami. Oškodovano družbo pa je s presežkom premoženjskopravnega zahtevka v znesku 1.574,40 EUR napotilo na pravdo. Glede na obtoženčevo priznanje krivde je tudi v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko 2. krivdoreka brezpredmetno pritožbeno sklicevanje, češ da oškodovanec ni izkazal lastništva vseh predmetov. Kot že rečeno, so vsi odtujeni predmeti in njihove vrednosti izkazani iz opisa kaznivih dejanj, ki predstavlja del ugotovljenega dejanskega stanja po obtoženčevem priznanju krivde.

8. Glede na vse zgoraj navedeno je torej pravno zmotno pritožničino naziranje, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z določilom drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki v celoti napotiti na pravdo, ker po višini niso bili izkazani.

9. Pritožnica se zoper odločbo o kazni ne pritožuje, sodišče druge stopnje pa je glede na uveljavljane pritožbene razloge ni bilo dolžno preizkušati niti po uradni dolžnosti (386. člen ZKP).

10. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

11. Obtoženec je brez vsakršnega premoženja, brez sredstev za preživljanje, nahaja pa se v priporu. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje.