Jedro

Da bi si zagotovile pravico do revizije v premoženjskih sporih z nedenarnim zahtevkom, morajo stranke ravnati tako, da tožnik v tožbi označi vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 180. člena ZPP in drugi odstavek 44. člena ZPP), toženec pa morebitnemu izostanku oznake ali pravilnosti označene vrednosti pravočasno ugovarja. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP navesti vrednost spornega predmeta za vsak zahtevek posebej ter za vsakega toženca posebej. V primeru, da tožnik v takšni situaciji navede le eno vrednost spornega predmeta, gre za tako imenovano nediferencirano vrednost spornega predmeta, ki po ustaljenem stališču tega sodišča za dovoljenost revizije ne zadošča.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve tega sklepa, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 251,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke. Ugodilo pa je podrednemu tožbenemu zahtevku, tako da je toženka dolžna na treh večstanovanjskih objektih na naslovih ..., izvesti sanacijo plinovodne napeljave z zamenjavo plinskih grelnikov, in sicer mora: a) za vse tri večstanovanjske objekte izdelati PZI projekt notranje plinske naprave, vključno s projektom zamenjave plinskega grelnika vode, projektne obdelave zamenjave plinskega grelnika in sanacije dimne tuljave ter izdelati projekt priključnega plinovoda dimenzije DN 50 na obstoječo distribucijsko plinovodno omrežje; b) za vse tri večstanovanjske objekte pridobiti soglasje Energetike Ljubljana na PZI projektno dokumentacijo iz prejšnje točke; c) v pritličju in prvem nadstropju objektov sanirati dimovodne tuljave – vstavitev skupnega nadtlačnega odvodnika iz PP cevi proizvajalca plinskega grelnika VAILANT, sanirati ustje dimnika in odvoda kondenza iz skupnega nadtlačnega odvodnika s priklopom v kanalizacijo v stanovanjih tožnikov, ki so v izreku prvostopenjske sodbe izrecno našteti; d) v izreku sodbe naštetih stanovanjih tožnikov demontirati obstoječi plinski grelnik, dimnični priključek in dobaviti ter montirati nov kondenzacijski kombinirani grelnik vode VAIILANT eco TEC plus VUW INT I 206/5-5H; e) za vse navedene objekte pridobiti strokovno mnenje pristojnega dimnikarskega podjetja Energetski servis, d. o. o., k izvedenim nadtlačnim odvodnikom za odvod dimnih plinov; f) za vse navedene objekte izvesti priključni plinovod ter ga navezati na distribucijsko omrežje zemeljskega plina v upravljanju Energetike Ljubljana; g) v vseh navedenih objektih opraviti in pregledati tlačni preizkus skupne notranje plinske napeljave in notranje plinske napeljave za posamezno stanovanje, vključno z dobavo in vgradnjo skupnega regulatorja tlaka, plinomera in regulatorja tlaka za posamezno stanovanje; h) v vseh objektih izvesti zaključna dela kot je barvanje, odvoz odmontiranih plinskih grelnikov na deponijo, zazidava in beljenje. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Z dopolnilno sodbo je prvostopenjsko sodišče odločilo še, da mora toženka izvesti sanacijo plinovodne napeljave z zamenjavo plinskih grelnikov še v stanovanju tožnika A. A., in sicer mora opraviti dejanja, ki so v prejšnji točki te obrazložitve opisana pod točko c), d) in g). V preostalem delu pa je predlog tožnika A. A. za izdajo dopolnilne sodbe zavrnilo.

3. Višje sodišče je pritožbi toženca delno ugodilo, in sicer glede stroškov pravdnega postopka, v preostalem delu pa je pritožbo kakor tudi pritožbo zoper dopolnilno sodbo, zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo in dopolnilno sodbo. Odločilo je še, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Zoper pravnomočno sodbo je toženka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava ter predlagala, da ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi toženke ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji toženka najprej povzema potek dosedanjega sojenja. Nadalje navaja, da tožniki po pozivu prvostopenjskega sodišča tožbenega zahtevka niso le konkretizirali, temveč ga v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tudi spremenili, s čimer pa toženka ni soglašala. Spremembi tožbe se je toženka izrecno uprla, kar je razvidno iz pripravljalne vloge z dne 20. 10. 2015. Prvostopenjsko sodišče o spremembi tožbe ni odločilo in toženki neutemeljeno očitalo, da se je spustila v obravnavanje spremenjenega tožbenega zahtevka. Meni, da je bila soočena s postopkom, v katerem se je zahtevek kar obravnaval, čeprav je zahtevku odločno nasprotovala, sodišče pa o spremembi ni odločilo. Po mnenju toženke je dokazna ocena napravljena mimo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, zato tako ravnanje predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje utemeljuje, da investitor uporabnega dovoljenj ni dobil zaradi nedokončane prometne ureditve, ne pa zaradi neprimernih in nevarnih plinskih peči. S strani kompetentnih strokovnjakov je bilo pojasnjeno, da peči delujejo normalno in niso nevarne za stanovalce, pri čemer jih ti nemoteno uporabljajo že 17 let. Navaja, da je vseskozi zatrjevala in z dokumenti dokazovala, da so vsakoletne meritve pokazale ustrezno in varno delovanje peči. Enkratna neugodna meritev iz leta 2003 pa je očitno v celoti demantirala vse druge meritve, ki so dokazovale brezhibno delovanje peči. Meni, da je v postopku dokazala, da je bila meritev leta 2003 opravljena z inštrumentom, ki ni imel opravljenega atesta, pa se sodišči do teh navedb sploh nista opredelili. Toženka je ves čas grajala tudi izvedensko mnenje in zahtevala postavitev drugega izvedenca, čemur sodišče ni sledilo in po prepričanju toženca storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožencu se zdi nevzdržno, da mora 15 let stare peči, ki so ves ta čas brezhibno delovale, zamenjati s popolnoma novimi pečmi točno določene znamke in modela.

5. Sodišče je revizijo vročilo tožnikom, ki v odgovoru primarno predlagajo njeno zavrženje, ker dejanska vrednost izpodbijane sodbe ne presega 40.000,00 EUR. Utemeljujejo, da je tožba obsegala dva zahtevka, katerih vrednost je znašala 41.729,26 EUR, in sicer zahtevek za izvedbo gradbene sanacije, o katerem je bilo odločeno z delno sodbo, ki je tudi že pravnomočna, in zahtevkom za izvedbo sanacije plinske napeljave, ki je predmet te revizijske presoje. Vrednost gradbene sanacije po pridobljenem predračunu je višja od sanacije plinske napeljave, zato vrednost dejansko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega mejne vrednosti iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Nadalje opozarja, da revizija nedopustno uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Vse kršitve materialnega in procesnega prava je toženec uveljavljal že v pritožbi, nanje pa je obširno in pravilno odgovorilo pritožbeno sodišče, zato je revizija neutemeljena.

6. Revizija ni dovoljena.

7. Da bi si zagotovile pravico do revizije v premoženjskih sporih z nedenarnim zahtevkom, morajo stranke ravnati tako, da tožnik v tožbi označi vrednost spornega predmeta (prim. drugi odstavek 180. člena ZPP in drugi odstavek 44. člena ZPP), toženec pa morebitnemu izostanku oznake ali pravilnosti označene vrednosti pravočasno ugovarja. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP navesti vrednost spornega predmeta za vsak zahtevek posebej in za vsakega toženca posebej. V primeru, da tožnik v takšni situaciji navede le eno vrednost spornega predmeta, gre za tako imenovano nediferencirano vrednost spornega predmeta, ki po ustaljenem stališču tega sodišča za dovoljenost revizije ne zadošča.1 Revizijsko sodišče namreč ne more ugotavljati (ugibati), na katerega od zahtevkov se taka določitev nanaša ali pa se morda nanaša na vse in koliko od skupne ocene odpade na vsakega od njih.

8. Tožniki so 23. 3. 2006 vložili tožbo, s katero so od tožene stranke C., d. o. o. in takrat drugo tožene stranke D., d. o. o., zahtevali, da na treh večstanovanjskih objektih nerazdelno odpravita različne gradbene napake v garažnih prostorih, na zunanjih terasa in drugih površinah, na vseh stanovanjih sanirata izvedeno plinovodno napeljavo, za vse tri objekte pridobita uporabno dovoljenje in izvedeta dostop do objektov. Pod drugo točko tožbenega zahtevka so tožniki zahtevali, da se ugotovi, da v skladu s projektno dokumentacijo in gradbenim dovoljenjem podstrešni prostori kot skupni prostori pripadajo vsakemu od posameznih etažnih lastnikov objektov, ter zahtevali izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tožniki so v tožbi kot vrednost spornega predmeta navedli znesek 10.000.000,00 SIT. Prvostopenjsko sodišče je o vseh zahtevkih, razen o zahtevku, ki se nanaša na sanacijo izvedene plinovodne napeljave, odločilo z delno sodbo P 948/2006-II z dne 12. 3. 2012. Višje sodišče je ugodilo pritožbi tožnikov in delno sodbo razveljavilo v V. točki izreka, to je odločitev prvostopenjskega sodišča, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev, da podstrešni prostori kot skupni prostori pripadajo vsakemu od etažnih lastnikov, in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo prvega toženca pa je drugostopenjsko sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo delno sodbo. S sodbo P 948/2006 z dne 31. 1. 2014 je nato prvostopenjsko sodišče odločilo še o zahtevku za sanacijo izvedene plinovodne napeljave in ponovno o zahtevku na ugotovitev, da podstrešni prostori kot skupni prostori pripadajo vsakemu od etažnih lastnikov. Obema zahtevkoma je prvostopenjsko sodišče v pretežnem delu ugodilo. Višje sodišče je o pritožbi prvo toženke odločilo s sodbo in sklepom II Cp 2940/2014 z dne 6. 5. 2015. Odločitev prvostopenjskega sodišča glede zahtevka za sanacijo plinovodne napeljave je razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevek glede ugotovitve skupnih prostorov in zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine pa je drugostopenjsko sodišče zavrnilo. O zahtevku za sanacijo plinovodne napeljave sta nižji sodišči ponovno odločili z revizijsko izpodbijano pravnomočno sodbo.

9. Kot je razvidno iz zgoraj povzetega dosedanjega poteka pravdnega postopka, so tožniki uveljavljali dva različna tožbena zahtevka, in sicer so s prvim zahtevali odpravo različnih gradbenih napak na objektih, pridobitev uporabnega dovoljenja in ureditev dostopa do objekta. Drugi zahtevek se je glasil na ugotovitev, da so podstrešni prostori v večstanovanjskih objektih skupni prostori, ki pripadajo vsakemu od etažnih lastnikov. V obravnavani zadevi gre torej za objektivno kumulacijo (vsaj) dveh nedenarnih zahtevkov, ki temeljita na različnih pravnih in dejanskih podlagah. Odločitev o reviziji tudi ni odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za oba zahtevka, zahtevka pa med seboj nista tako povezana, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku, zato ne gre niti za povezana zahtevka v smislu petega odstavka 367. člena ZPP. Tožniki so navedli le en(otn)o vrednost spornega predmeta, ki preračunano iz tolarjev v evre znaša 41.729,26 EUR, toženka pa taki nediferencirani vrednosti spornega predmeta ni ugovarjala. Vrednost spornega predmeta je tako ostala nediferencirana. To pa ima po ustaljenem stališču tega sodišča enake posledice kot popoln izostanek te navedbe. Če vrednost spornega predmeta namreč v tožbi ni navedena, po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča, pravdne stranke nimajo pravice do revizije.2

10. Vrhovno sodišče je nedovoljeno revizijo na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

11. Toženka v revizijskem postopku ni uspela, zato sama krije stroške, nastale v zvezi z njim (odločitev temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in je zajeta z odločitvijo o reviziji). To pa ne velja za tožnike, ki so na problem nedovoljenosti toženkine revizije opozorili v odgovoru nanjo. Revizijsko sodišče je ob odmeri revizijskih stroškov zaradi nediferencirane vrednosti spornega predmeta uporabilo najmanjšo vrednost spornega predmeta, ki jo priznava Odvetniška tarifa (Uradni list RS, št. 67/03, 70/03 - popr., 115/06, 121/07 in 67/08 - ZodvT), to je vrednost storitve v višini 100 odvetniških točk. Tožnikom je tako priznalo stroške odgovora na revizijo v višini 150 odvetniških točk po tar. št. 21/3 in priznalo 200 % povečanje vrednosti storitve zaradi zastopanja več oseb po 9. členu Odvetniške tarife, kar znaša 450 odvetniških točk oziroma 206,55 EUR, povečano za 22 % DDV v višini 45,44 EUR, skupaj torej 251,99 EUR.

1 Glej npr. odločitve VS RS: II Ips 233/2012, II Ips 234/2012, II Ips 93/2010, II Ips 472/2005, II Ips 449/2005. 2 Glej pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 16. 12. 1993.