Jedro

Tožnik je nekritično kršil pravila poslovanja toženke v nasprotju s pričakovanjem, da naj bi kot vodja poslovalnice nadzoroval njihovo dosledno izvrševanje. Nad presojo o izgubi zaupanja v ustreznost njegovega ravnanja v bodoče ne more prevladati pritožbeno sklicevanje na preteklo uspešno delo tožnika.

Možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti stranke ne razbremeni dolžnosti predlaganja dokazov. Ker tožnik dokaznega predloga za predložitev priporočil toženke o sankcioniranju kršitev ni podal, bi bila pridobitev te listine po uradni dolžnosti v nasprotju z razpravnim načelom (7. člen ZPP).

Ker ni neenakosti v nepravu, se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na neenako obravnavo v primerjavi z drugimi delavci, ki so bili za podobno kršitev manj strogo sankcionirani. Ob tem, da je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, je nepomembno, kako je toženka ravnala v drugih (podobnih) primerih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 5. 2022 ter ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 3. 1. 2024, ampak je trajalo do 14. 1. 2024 in od 16. 2. 2024 do 23. 5. 2024. Zavrnilo je tudi s tem povezane zahtevke za reparacijo, sodno razvezo in denarno povračilo. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevku ugodi oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Poudarja načelo stroge obličnosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila pogodba o zaposlitvi v izredni odpovedi napačno določena, je zmotno presojalo pravni temelj delovnega razmerja, ki je na podlagi odpovedi prenehalo. Uveljavlja bistveno kršitev postopka, ker je sodišče prve stopnje z neutemeljeno in neobrazloženo zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje priče A. A. in pridobitev elektronske korespondence med tožnikom, ostalimi zaposlenimi in B. B. ter C. C., kršilo načelo iskanja materialne resnice in njegovo pravico do izjave. Nasprotuje presoji, da je s svojim načinom poslovanja z B. B. huje kršil pogodbene in druge delovne obveznosti. Sodišče prve stopnje je njegovo ravnanje napačno štelo za nedovoljeno, saj je toženka prilagojen sistem potrjevanja transakcij za B. B. odobravala. Zaradi posebnega statusa, ki ga je imel B. B. kot komitent, je bil tožnik primoran poslovanje z njim prilagoditi, pri tem pa je ravnal v finančnem interesu toženke. Kljub temu da je ravnal transparentno, nadrejene obveščal o izvedenih transakcijah in bil za svoje delo tudi pohvaljen, je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da toženka z njegovim sistemom potrjevanja transakcij za B. B. ni bila seznanjena. Priče D. D., E. E. in F. F. so potrdile njegove navedbe o neskrbnem poslovanju toženke, vendar sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo pri presoji tožniku očitanih kršitev. Toženka ga ni nikoli opozorila na napačno ravnanje, zaradi opustitve nadzora nad kršitvami in varstvom osebnih podatkov B. B. pa je opustila svojo dolžnost omejevanja tveganja zlorab. Njegovemu ravnanju je sodišče prve stopnje neprepričljivo in neutemeljeno pripisalo naklep in hudo malomarnost, čeprav z ukrepi in tveganji na področju informacijske varnosti ni bil seznanjen. Toženka mu ni zagotovila ustreznega izobraževanja niti ni preverjala njegovih znanj ali kompetenc v zvezi s tem. Pri izvedbi sporne transakcije je tožnik ravnal skladno s standardom skrbnosti povprečnega vodje poslovalnice, saj je bil prilagojen sistem potrjevanja transakcij za komitente s posebnim statusom razširjena praksa pri toženki. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj njegovo ravnanje utemeljuje strožje sankcioniranje kot enako ravnanje drugih zaposlenih, ki jim je bila izrečena disciplinska kazen. Kot razlikovalni element je neutemeljeno štelo nastanek škode, čeprav to ni relevantna okoliščina, saj kot taka ni opredeljena v priporočilu toženke o sankcioniranju kršitev. Ker sodišče prve stopnje ni po uradni dolžnosti pridobilo te listine, ki je bistvena za presojo tožniku očitane kršitve, je kršilo preiskovalno načelo. Kljub temu da lahko delavec odkloni navodilo, ki bi pomenilo protipravno ravnanje, je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo, da je tožnik tudi od drugih zaposlenih zahteval kršitev pravil. Takšna ugotovitev je tudi sicer v nasprotju z izpovedmi prič in neobrazložena. V zvezi s porušenim medsebojnim odnosom med strankama sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegove pripadnosti, preteklega dela in trajanja delovnega razmerja pri toženki.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja in predlaga, naj se pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, opredeljene v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki so uveljavljane v pritožbi. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6.Toženka je tožniku, ki je bil pri njej zaposlen od leta 2006, od leta 2011 dalje na delovnem mestu vodja male poslovalnice, zaradi hujše kršitve pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Očitala mu je kršitev pravil o varnem opravljanju plačilnih storitev, predvsem opustitev identifikacije strank pred izvedbo transakcij, zaradi česar je 22. 11. 2023 prišlo do goljufije s strani neznanih storilcev in neavtoriziranega nakazila z bančnega računa komitenta B. B., posledično pa je toženki nastala škoda.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik s spornimi ravnanji naklepno, najmanj pa iz hude malomarnosti huje kršil Navodila za izvajanje identifikacije strank, Splošne pogoje za opravljanje plačilnih storitev za potrošnike, dolžnost vestnega opravljanja dela (33. člen Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1) in upoštevanja navodil delodajalca (34. člen ZDR-1) ter prepoved škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1), kar predstavlja zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pravilno je štelo, da je bil izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR‑1, in utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter s tem povezane zahtevke za reparacijo, sodno razvezo in denarno povračilo.

8.Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do vseh bistvenih navedb, s katerimi je tožnik utemeljeval nezakonitost izredne odpovedi. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je podalo jasne razloge, zakaj je štelo, da je tožnik zavestno in samovoljno kršil pravila o identifikaciji strank pred izvedbo transakcij, takšen način poslovanja, ki ga toženka ni dopuščala, pa zahteval tudi od ostalih zaposlenih v poslovalnici. Izpodbijana sodba tako nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus. Pritožbeno nestrinjanje z dokazno oceno ravnanja, ki se je v izredni odpovedi očitalo tožniku, ne prestavlja bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9.V zvezi z ugotavljanjem načina poslovanja s komitentom B. B. je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagal zaslišanje večjega števila prič, med drugim tudi A. A.. Ker je je sodišče prve stopnje zaslišalo ostale zaposlene, ki so bili kot priče predlagani za potrditev istega dejstva, je njegov dokazni predlog za zaslišanje te priče utemeljeno zavrnilo. Iz dokaznega predloga za njeno zaslišanje namreč ne izhaja, da bi ta priča lahko izpovedala kaj drugega, kot so izpovedali ostali zaposleni. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je bila samo ta priča poleg tožnika prisotna pri izvedbi sporne transakcije. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo njegovemu opisu poteka sporne transakcije, zato zaslišanje A. A., četudi bi potrdila njegove navedbe, ne bi vplivalo na drugačno odločitev. Ker je utemeljeno štelo, da bi bila izvedba tega dokaza nepotrebna, in svojo odločitev obrazložilo, kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10.Transparentnost poslovanja s komitentom B. B. je tožnik dokazoval z dokaznim predlogom za pridobitev celotne elektronske korespondence med tožnikom, ostalimi zaposlenimi in B. B. ter C. C., ki je bila deloma že predložena v spis. V dokazni oceni je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da predložena dokumentacija potrjuje zgolj izvedbo transakcij za B. B. na podlagi plačilnih nalogov, posredovanih po elektronski pošti, ne pa tudi seznanjenosti toženke z izvajanjem plačilnega prometa v nasprotju z internimi akti. Ker je tožnik v informacijskem sistemu lažno označeval, da je identifikacijo stranke pred izvedbo transakcije opravil, njegova korespondenca z nadrejenimi pa se je nanašala zgolj na stanje na računu B. B. ter komercialne ponudbe zanj, je utemeljeno štelo, da tožnik ni dokazal, da bi bila toženka seznanjena z njegovim ravnanjem. Ker niti vzorec te dokumentacije ni potrdil tožnikovih navedb, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno pridobivati še preostalih listin s podobno ali enako vsebino. Pritožbeni očitek o kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen.

11.V zvezi z neizvedenimi dokazi tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev načela iskanja materialne resnice. To načelo stranki ne zagotavlja neomejene pravice do izvedbe dokazov niti ne utemeljuje zbiranja dokaznega gradiva v delovnem sporu po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je v mejah trditvene tožbene podlage raziskalo vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. Glede na ugotovljene okoliščine tožnikovega ravnanja je ustrezno presojalo zakonitost sankcije, ki mu je bila izrečena. Pri tem na podlagi 34. člena ZDSS-1 ni bilo dolžno pridobivati priporočil toženke o sankcioniranju kršitev. Ta določba dopušča izvajanje dokazov po uradni dolžnosti, samo če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, vendar v tem primeru ni šlo za takšno situacijo. Možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti stranke ne razbremeni dolžnosti predlaganja dokazov. Ker tožnik dokaznega predloga za predložitev priporočil toženke o sankcioniranju kršitev ni podal, bi bila pridobitev te listine po uradni dolžnosti v nasprotju z razpravnim načelom (7. člen ZPP). Tudi sicer pa bi bila njena pridobitev nepotrebna, ker interni sankcijski kriteriji toženke niso relevantni za presojo zakonitosti izredne odpovedi, kot je določena v ZDR‑1.

12.Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da se je izredna odpoved jasno nanašala na pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 4. 2022, ki je med strankama edina veljala v času odpovedi. Napačna navedba datuma nastopa dela namesto datuma sklenitve pogodbe o zaposlitvi ni vplivala niti na vsebinsko niti postopkovno zakonitost izredne odpovedi. Pritožbeni očitek o zmotni presoji pravnega temelja delovnega razmerja in kršitvi načela obličnosti zato ni neutemeljen.

13.Sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so očitki iz izpodbijane izredne odpovedi utemeljeni. Ker je tožnik kršil osnovno načelo bančništva, tj. varovanje premoženja komitentov, posledično pa je toženki nastala visoka materialna in tudi moralna škoda zaradi okrnjenega poslovnega ugleda, je njegovo ravnanje utemeljeno opredelilo kot hudo kršitev delovnih obveznosti. Pravila o varnem plačilnem prometu so namenjena ravno omejitvi tveganja goljufij in izvedbe neodobrenih transakcij, ki se je zaradi kršitve tožnika uresničilo. Glede na standard skrbnosti povprečnega vodje poslovalnice je takšno ravnanje nedopustno. Poleg tega je tožnik povzročil kolektivno kršenje internih pravil toženke, saj je sporni način poslovanja s stranko B. B. zahteval tudi od ostalih zaposlenih v poslovalnici. Takšna ugotovitev ni v nasprotju z izpovedmi prič, kot neutemeljeno zatrjuje tožnik v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik dogovor o fleksibilnem poslovanju z B. B., ki je v nasprotju s pravili toženke, sklenil samostojno, brez predhodne odobritve uprave. Utemeljeno je štelo, da so bili njegovi podrejeni takšen dogovor primorani upoštevati. Pritožbeno utemeljevanje, da bi protipravna navodila lahko odklonili, na drugačno presojo ne more vplivati. Težo tožnikove kršitve je sodišče prve stopnje pravilno presojalo glede na njene posledice in v tem okviru ustrezno upoštevalo tudi obseg nastale škode.

14.Upoštevaje naravo kršenih pravil, ki so temeljnega pomena za varno poslovanje v bančništvu, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na pravno zmoto tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik glede na svoj položaj s temi pravili nedvomno seznanjen, a jih je ocenjeval kot neživljenjska, zato si jih je prilagodil z namero bolj fleksibilnega poslovanja z B. B. Na drugačno presojo ne more vplivati pritožbeno vztrajanje, da se tožnik brez opozoril toženke ni mogel zavedati nepravilnosti svojega ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka z njegovimi kršitvami ni bila seznanjena, zato ga na nepravilno ravnanje ni mogla opozoriti. Ne drži, da so priče D. D., E. E. in F. F. potrdile trditve tožnika o neskrbnem poslovanju toženke. Četudi bi držale pritožbene navedbe, da toženka ni ustrezno varovala osebnih podatkov B. B. ali da je opustila svojo dolžnost omejevanja tveganja zlorab, to tožnika ni opravičevalo, da svojih delovnih nalog ni izvrševal skladno s pogodbenimi in drugimi obveznostmi iz delovnega razmerja. Okoliščine glede pomanjkljivega sistema nadzora in preverjanja kompetenc, ki jih v zvezi s pravno zmoto navaja tožnik v pritožbi, ne predstavljajo opravičljivih razlogov, zaradi katerih se ne bi zavedal protipravnosti svojega ravnanja. Pritožbene navedbe o tem, da mu toženka ni zagotovila izobraževanj s področja informacijske varnosti, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15.Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, zakaj je štelo, da je tožnik očitane kršitve storil naklepno ali najmanj iz hude malomarnosti. Ugotovitve o samovoljnosti njegovega ravnanja in nekritičnem odnosu do kršitve pravil o varnem plačilnem prometu potrjujejo presojo, da je tožnik obveznost identifikacije stranke pred izvedbo transakcije zavestno opustil oziroma ji je celo nasprotoval. S tem je zanemaril skrbnost, ki se je od njega kot vodje poslovalnice utemeljeno pričakovala. Glede na to, da je bila toženka s kršitvijo pravil o varnem plačilnem prometu izpostavljena tveganju in zaradi goljufije tudi oškodovana, je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da je tožnik ravnal v njenem finančnem interesu. Na podlagi izpovedi prič E. E., D. D., G. G., H. H. in F. F. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pravila o načinu izvedbe plačil veljajo za vse stranke enako, ugodnosti za pomembne komitente pa so vezane izključno na komercialno politiko. Pritožbene navedbe, da je bil tožnik zaradi posebnega statusa, ki ga je imel B. B. kot komitent, primoran poslovanje z njim prilagoditi, so zato neutemeljene, in ne morejo vplivati na drugačno presojo njegove krivde.

16.Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je bil prilagojen sistem potrjevanja transakcij za komitente s posebnim statusom razširjena praksa pri toženki. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženka načina poslovanja, ki se ga je posluževal tožnik, ni dopuščala, ugotovljene kršitve pravil o identifikaciji strank pred izvedbo transakcij pa je sankcionirala. Glede na to da je bilo v drugih poslovalnicah ugotovljenih in sankcioniranih 12 podobnih spornih transakcij, je utemeljeno štelo, da takšni posamični primeri ne predstavljajo razširjene prakse pri toženki.

17.Ker ni neenakosti v nepravu, se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na neenako obravnavo v primerjavi z drugimi delavci, ki so bili za podobno kršitev manj strogo sankcionirani. Ob tem, da je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, je nepomembno, kako je toženka ravnala v drugih (podobnih) primerih. Glede na ugotovljene okoliščine tega primera je bilo ravnanje tožnika utemeljeno sankcionirano z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki je kot najstrožji ukrep delodajalca predvidena za najhujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja.

18.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bilo zaradi tožnikovega ravnanja zaupanje med strankama porušeno. Pri tem je utemeljeno izpostavilo, da je tožnik nekritično kršil pravila poslovanja toženke v nasprotju s pričakovanjem, da naj bi kot vodja poslovalnice nadzoroval njihovo dosledno izvrševanje. Nad presojo o izgubi zaupanja v ustreznost njegovega ravnanja v bodoče ne more prevladati pritožbeno sklicevanje na preteklo uspešno delo tožnika. Pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje pri presoji možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni upoštevalo vseh vidikov odpovedanega delovnega razmerja, so zato neutemeljeni.

19.Ker niso podani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožnik, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zveza: