Jedro

Če sodišče v postopku z zahtevo za sodno varstvo delno odloči v korist obdolženca, ni pravilno, da o stroških postopka odloči, da bremenijo proračun, temveč uporabi določbo drugega odstavka 147. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, v skladu s katero se sodna taksa v tem primeru ne določi.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo kršena določba četrtega odstavka 144. člena Zakona o prekrških.

Obrazložitev

A. 1.

Prekrškovni organ Policijska postaja Podlehnik je D. H. zaradi prekrška po četrtem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) izrekel globo 625,94 evrov. Zoper plačilni nalog je storilkin zagovornik vložil zahtevo za sodno varstvo. Okrajno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno, po uradni dolžnosti spremenilo plačilni nalog tako, da je storilki namesto globe izreklo opomin, ter odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

2.

Vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo, ker je sodišče z odločitvijo o stroških postopka prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, in kršilo določbo četrtega odstavka 144. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo določbe četrtega odstavka 144. člena ZP-1, ki določa, kdaj stroški postopka bremenijo proračun, saj postopek ni bil ustavljen. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo storilke, vložnik Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugodi zahtevi in ugotovi uveljavljano kršitev zakona.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena zagovorniku, ki se o njej ni izjavil. Vrhovno sodišče je poskušalo zahtevo vročiti tudi storilki, vendar le-ta ni dvignila sodne pošiljke.

B.

4. V obravnavani zadevi je okrajno sodišče ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo, ki jo je v celoti zavrnilo kot neutemeljeno (točka II izreka), po uradni dolžnosti spremenilo odločbo prekrškovnega organa in storilki namesto globe izreklo opomin (točka I izreka) ter odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun (točka III izreka). Slednjo odločitev je v razlogih sodbe pojasnilo s tem, da je bilo s sodbo deloma odločeno v korist storilke.

5. Določbe o tem, kdo plača stroške postopka, vsebuje ZP-1 v 14. poglavju. Splošno pravilo je, da stroške postopka plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek (prvi odstavek 144. člena ZP-1). Stroški postopka, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1). Sodišče, ki vodi postopek, sme oprostiti obdolženca, ki mu je bila izrečena sankcija, povrnitve stroškov postopka (razen nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika), če bi bilo zaradi plačila stroškov ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje tistih, ki jih je dolžan preživljati.

6. V postopku z zahtevo za sodno varstvo se na podlagi določbe tretjega odstavka 59. člena ZP-1 smiselno uporabljajo določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku. O plačilu stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču, odloča dokončno to sodišče v skladu z določbami 143. do 146. člena ZP-1 (prvi odstavek

147. člena ZP-1), pri čemer se sodna taksa ne določi, če je bilo z odločbo višjega sodišča v celoti ali deloma odločeno v obdolženčevo korist (drugi odstavek 147. člena ZP-1). Ob smiselni uporabi citiranih določb (tretji odstavek 59. člena ZP-1) to pomeni, da odloči okrajno sodišče v postopku z zahtevo za sodno varstvo o plačilu stroškov, ki nastanejo pri tem sodišču, in je pri tem vezano na določbe 143. do 146. člena ZP-1. Če je s sodbo okrajnega sodišča odločeno deloma ali v celoti v obdolženčevo korist, sodišče skladno z drugim odstavkom 147. člena ZP-1 ne bo določilo sodne takse.

7. V obravnavanem primeru postopek ni bil ustavljen, zato je pravilno stališče vrhovnega državnega tožilca, da je sodišče z odločbo o stroških postopka kršilo določbo četrtega odstavka 144. člena ZP-1. Posledično je v obravnavanem postopku kršena tudi določba prvega odstavka istega člena, saj je obdolženka, ki ji je bil izrečen opomin, dolžna plačati stroške postopka. Sodišče, ki je s sodbo v postopku z zahtevo za sodno varstvo delno odločilo v obdolženkino korist, bi ravnalo pravilno, če bi uporabilo določbo drugega odstavka 147. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, v skladu s katero se sodna taksa v tem primeru ne določi. 8. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti, ki je utemeljena, vložena v škodo storilke, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 s sodbo ugotovilo, da je bila z izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju kršena določba četrtega odstavka 144. člena ZP-1.