Jedro

Že s tem, da se število presežnih ur ugotavlja glede na fiksno določena polletna koledarska obdobja ter ob upoštevanju, da je tožnik za te ure v primeru, ko jih je po izteku referenčnega obdobja koristil kot proste ure, prejel 30-odstotni dodatek za delo preko polnega delovnega časa, je zadoščeno pogojem iz 97.b člena ZObr oziroma sedmega odstavka 147. člena ZDR in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje, da bi bilo mogoče kompenzirati zgolj ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja, ni utemeljeno, saj bi to pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki ob njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena le plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija ob plačilu 30-odstotnega dodatka. Da je tudi slednja možnost ustrezna odmena delodajalca za plačilo nadurnega dela, izhaja iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča, in ni neskladno z mednarodnimi akti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun bruto zneskov iz naslova nadurnega dela za 5 referenčnih obdobij (od 1. 7. 2011 do 30. 6. 2014), odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v višini 339,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev. Uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izrek sodbe ni razumljiv in nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe, ti pa so na več mestih v nasprotju sami s seboj, tako da sodbe ni mogoče preizkusiti. Navaja, da je po spremembi tožbe vtoževal plačilo za nadurno delo v višini 130 % bruto urne postavke za vse presežne ure, ki so po koncu fiksnega referenčnega obdobja v neenakomerno razporejenem in začasno prerazporejenem delovnem času postale nadure prvi dan naslednjega referenčnega obdobja, za katere mu je tožena stranka nezakonito plačala le dodatek 30 %. Soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se Pravila službe v SV o možnosti kasnejše izrabe presežka delovnih ur v 6 mesecih po koncu fiksnega referenčnega obdobja ne smejo uporabiti, saj dajejo delavcu manj pravic, kot jih zagotavljata ZObr in ZDR-1. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da lahko tožena stranka v primeru manjka ur v kasnejšem referenčnem obdobju poračunava presežke ur iz prejšnjega referenčnega obdobja. Trdi, da se s tem razvrednoti pomen fiksnega referenčnega obdobja, v katerem mora delodajalec poskrbeti za izravnavo delovnih ur. Po njegovem mnenju je kompenzacija ur dopustna le znotraj fiksnega referenčnega obdobja, saj se prvi dan novega referenčnega obdobja števec ur postavi na 0, nadure pa bi morale biti izplačane pri plači za prvi mesec novega referenčnega obdobja. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 13/2017. Graja prakso tožene stranke, ki je odrejala koriščenje ur, ki so v tekočem referenčnem obdobju ure polnega delovnega časa, saj gre za kršitev sedmega odstavka 148. člena ZDR-1 in drugega odstavka 97.b člena ZObr. Trdi, da s postavitvijo števca nadur na 0 teh v naslednjem referenčnem obdobju ni več, zato jih ni mogoče koristiti. Nasprotuje praksi tožene stranke, ki je presežke ur iz referenčnega obdobja v drugo referenčno obdobje prenašala tako, da je brez soglasja tožnika število presežkov zmanjševala na račun primanjkljajev. Meni, da bi tožena stranka skladno z drugim odstavkom 148. člena ZDR-1 morala izdajati letni razpored delovnega časa, saj je to pogoj za zakonito neenakomerno razporejen in začasno prerazporejen delovni čas. Nasprotuje uporabi instituta OZ nadomestne izpolnitve v delovnem pravu, saj to ni skladno z njegovo naravo. Meni, da iz sodbe izhaja, da lahko delodajalec samovoljno poračunava presežke ur v kateremkoli kasnejšem referenčnem obdobju, kar razvrednoti pomen fiksnega referenčnega obdobja. To bi bilo po njegovem mnenju zakonito le, če bi se kompenzacija izvedla v okviru 6-mesečnega referenčnega obdobja, ne pa po metodi A. znotraj drsečega referenčnega obdobja. Trdi, da mora delodajalec skrbeti za izravnavo ur znotraj fiksnega referenčnega obdobja tako, da je ob njegovem koncu presežek ur enak 0, če pride do presežka, so to nadure, če delavec ni opravil zadostnega števila ur, pa je to v škodo delodajalca. Ker je tožena stranka pred vzpostavitvijo fiksnih referenčnih obdobij (po odredbi ministrice v letu 2017) imela sistem drsečih referenčnih obdobij, po mnenju tožnika ni mogla za nazaj vzpostaviti zakonitega načina obračuna delovnih ur, saj nima ustreznih evidenc, kar pa ne more iti na škodo delavca. Trdi, da tožena stranka ni z nobeno listino dokazala, kdaj in kako naj bi tožnik presežne ure kompenziral. Navaja, da tožnik ni dal soglasja za koriščenje nadur po koncu fiksnega referenčnega obdobja, ampak je tožena stranka samovoljno poračunala presežke ur. Sklicuje se na zadevo opr. št. VIII Ips 80/2015, iz katere izhaja, da se delavec odloči, ali bo presežek ur porabil kot proste ure in zahteval 30-odstotni dodatek, ali pa bo zanje zahteval plačilo 130 %. Navaja, da bi morala tožena stranka delavca, ki bi želel izrabiti proste ure, pa ne bi imel presežka ur znotraj referenčnega obdobja, o tem obvestiti, ne pa poračunati presežka iz prejšnjega referenčnega obdobja. Po njegovem mnenju bi tožena stranka ravnala zakonito, če bi izravnavala ure znotraj referenčnega obdobja in bi bili izkazi ARDČ, ki prikazujejo postavko "stanje ur začasno prerazporejenega delovnega časa" (torej pozitivno ali negativno razliko med posameznimi fiksnimi referenčnimi obdobji), izplačani kot nadure v višini 130 % bruto (Pdp 428/2017). Ocenjuje, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta se stranki dogovarjali o načinu izpolnitve presežka delovnih ur v naslednjem referenčnem obdobju, saj je bilo tožniku zgolj znano, da ima presežke ur, tožena stranka pa je bila to dolžna izravnati znotraj fiksnega referenčnega obdobja. Meni, da je tožena stranka pri spremembi iz drsečega v fiksno referenčno obdobje glede svojih evidenc na fiksna obdobja spremenila le postavko nastanka presežnih ur, ne pa njihovega koriščenja. Kot nepravilno graja primerjavo pripadnikov Policije, na katere se nanaša zadeva opr. št. VIII Ips 13/2017, in vojakov, saj so imeli policisti sklenjen sporazum na kolektivni ravni in so bila potrebna individualna soglasja, pri vojakih pa ni bilo ne kolektivnega dogovora ne individualnih soglasij o koriščenju ur. Ker so policisti na enaki pravni podlagi, kot jo vtožuje tožnik, prejeli plačilo nadurnega dela, zatrjuje neenako obravnavo. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje glede zastaranja. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da se zastaranje terjatve veže na obveznost in ne na posamične preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti. Zato je s pravočasno vložitvijo tožbe zastaranje pretrgano tudi za kasnejše, po izteku zastaralnega roka vloženo povišanje tožbenega zahtevka na isti dejanski podlagi. Meni, da zaradi spremembe tožbe zahtevki tožnika niso zastarali. Izpodbija odločitev o stroških postopka in priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, niti ji jih pritožba konkretno ne očita. V bistvu pritožnik to bistveno kršitev uveljavlja zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

6. V obravnavanem sporu je sodišče prve stopnje odločalo o plačilu za opravljene nadure v Slovenski vojski. Tožnik je v fiksnih 6-mesečnih referenčnih obdobjih opravil določeno število nadur, v naslednjih referenčnih obdobjih pa je tožena stranka ure, ki jih je koristil kot proste in zanje prejel nadomestilo plače, štela za kompenzacijo teh nadur, novembra 2017 pa je dobil tudi 30-odstotni dodatek za te koriščene nadure. Sodišče prve stopnje je na podlagi določb 147. in 148. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. - ZDR) oziroma 148. in 149. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1), 96., 97., 97.a in 97.b člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl. - ZObr), Pravil službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/07 – PSSV) ter 8. člena Uredbe o delovnem času v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 115/07 in nasl.) zavzelo pravilno stališče, da je tožena stranka tožniku v celoti poravnala svojo obveznost za vtoževane presežne ure v posameznih referenčnih obdobjih skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj mu je omogočila koriščenje ur iz preteklih referenčnih obdobij in s tem izpolnila obveznost, da tožniku poleg 30-odstotnega dodatka za delo preko polnega delovnega časa plača tudi 100-odstotno plačilo zanje. Odločilo je, da prenašanje presežnih ur v naslednja referenčna obdobja v smislu njihovega naknadnega koriščenja kot prostih ur ne pomeni razvrednotenja fiksno določenih referenčnih obdobij. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje in materialnopravnimi stališči. 7. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je že s tem, da se število presežnih ur ugotavlja glede na fiksno določena polletna koledarska obdobja ter ob upoštevanju, da je tožnik za te ure v primeru, ko jih je po izteku referenčnega obdobja koristil kot proste ure, prejel 30-odstotni dodatek za delo preko polnega delovnega časa, zadoščeno pogojem iz 97.b člena ZObr oziroma sedmega odstavka 147. člena ZDR in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje, da bi bilo mogoče kompenzirati zgolj ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja, ni utemeljeno, saj bi to pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki ob njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena le plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija ob plačilu 30-odstotnega dodatka. Da je tudi slednja možnost ustrezna odmena delodajalca za plačilo nadurnega dela, izhaja iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča, in ni neskladno z mednarodnimi akti.

8. V zadevi opr. št. VIII Ips 80/2015, na katero se v pritožbi sklicuje tožnik, je Vrhovno sodišče RS zavzelo naslednje stališče: "V načelu je delavec za delo, tako redno kot nadurno, upravičen do plačila. Vendar pa je tudi kompenzacija opravljenih nadur s prostimi urami primerna odmena za nadurno delo, če ob tem delodajalec plača še dodatek, ki je predviden za siceršnje plačilo nadurnega dela. Tudi, če je tožnik opravljene nadure kompenziral po odredbi tožene stranke (brez svojega soglasja), ni mogoče sprejeti stališča, da kompenzacije ni bilo, oziroma da je treba kompenzirane ure šteti za odsotnost iz razlogov na strani delodajalca, za katero je upravičeno prejel 100-odstotno nadomestilo, medtem ko naj bi bile nadure v višini 130 % urne postavke še vedno neplačane. Tožnik je s kompenzacijo ur (ne glede na to, da po odredbi delodajalca), za katere je prejel nadomestilo plače s prisojenim dodatkom v višini 30 %, prejel ustrezno plačilo za opravljeno delo. Zahtevek za višje plačilo (še v višini 100 % urne postavke) je brez podlage." Takšno stališče Vrhovnega sodišča RS se lahko nanaša le na kompenzacijo ob koncu fiksnega koledarskega referenčnega obdobja ugotovljene nadure, saj v primeru obveznega koriščenja presežne ure v okviru istega referenčnega obdobja nadur sploh ne bi bilo (le presežne ure ob koncu referenčnega obdobja se ugotovijo za nadure), in tako nikoli ne bi prišlo do situacije iz navedenega judikata. Odločitev sodišča prve stopnje je tako skladna s stališči v njem.

9. Tožnik se v pritožbi sklicuje tudi na zadevo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 13/2017, iz katere izhaja, da se presežek ur izplača v višini 130 % urne postavke ali pa izkoristi v obliki kompenzacije in se uslužbencu izplača zgolj dodatek v višini 30 % urne postavke, če je tako dogovorjeno med uslužbencem (policistom) in delodajalcem (nadrejenim). Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika, da je v razmerju do delavcev Policije diskriminiran, odgovarja, da to ravno zaradi citiranih stališč Vrhovnega sodišča ne drži. Tudi delavci Policije so prejeli le plačilo 30-odstotnega dodatka, če so nadure izrabili kot proste, kar nasprotuje zavzemanju tožnika, da bi za nadure, ki so bile izkoriščene kot proste ure s 100-odstotnim nadomestilom plače, prejel še plačilo 130 % osnove. Kar zadeva zahtevo po soglasju, pa pritožbeno sodišče opozarja, da je treba enake položaje obravnavati enako, različne pa različno. Položaja zaposlenih v Policiji in v Slovenski vojski se razlikujeta po tem, da za prve velja kolektivna pogodba, iz katere izhaja zahteva po njihovem soglasju k izrabi nadur kot prostih ur. Za tožnika taka kolektivna pogodba ne velja niti ni veljala v času, ko so vtoževane nadure nastajale oziroma ko je bilo ob koncu vsakega izmed petih referenčnih obdobij ugotovljeno njihovo število. Ob odsotnosti posebne ureditve o zahtevanem soglasju tožnika za koriščenje ugotovljenih nadur kot prostih ur po izteku referenčnega obdobja, v katerem so te nadure nastale in ob koncu katerega se je ugotovilo njihovo število, ni mogoče v tem individualnem delovnem sporu za nazaj, za obdobje, ko je imela tožena stranka drugačen sistem beleženja in preračunavanja delovnih ur, šteti, da izkoriščene (kompenzirane) proste ure niso bile izkoriščene na račun predhodno opravljenih in ugotovljenih nadur, če tožnik s tem ni izrecno soglašal. Pritožnikovo stališče bi vodilo v neupravičeno obogatitev delavca, ki bi isto naduro koristil kot prosto, dobil zanjo nadomestilo plače, kot če bi delal (100 %) in nato še plačilo nadure (130 %). Ob dejstvu, da je tožnik koristil proste ure, tožena stranka pa mu je za tako kompenzirane nadure plačala tudi 30-odstotni dodatek za nadurno delo, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik dobil ustrezno odmeno za opravljene nadure. Zmotno je tožnikovo tolmačenje odločitve sodišča prve stopnje, da je z možnostjo koriščenja nadur kot prostih ur (in plačilom 30-odstotnega dodatka) tožena stranka presežke ur iz referenčnega obdobja prenašala v drugo referenčno obdobje tako, da je brez soglasja tožnika število presežkov zmanjševala na račun primanjkljajev. Ob zaključku fiksnega koledarskega referenčnega obdobja je zmanjševanje presežkov ur na račun primanjkljajev končano, saj se tedaj ugotovi število presežnih ur in te se štejejo za nadure. Po tej ugotovitvi njihovega števila delodajalec ne more več teh ur odšteti od novih primanjkljajev tako, da bi za eno naduro zgolj dovolil izrabo 1 proste ure, pač pa je dolžan za vsako naduro zagotoviti še 30-odstotni dodatek. V tem smislu se števec ur po koncu referenčnega obdobja postavi na 0. 10. Tudi pritožbeno sodišče je v sodni praksi štelo, da do 100 % plačila nadure zaposleni ni upravičen, če je opravljene in ob koncu referenčnega obdobja fiksno ugotovljene nadure izkoristil kot proste ure, za katere je bilo plačano nadomestilo plače v višini 100 % osnove. Tako je v obrazložitvi sodbe opr. št. X Pdp 848/2017 med drugim zapisano, da ker nasprotni udeleženec ni dokazal, da so člani predlagatelja nadure kompenzirali s prostimi urami ali dnevi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da jih mora nasprotni udeleženec plačati v višini 130 %. Če sklepamo po nasprotnem razlogovanju (a contrario), torej velja, da če bi delodajalec tako kompenzacijo dokazal, ne bi bil dolžan plačati 130-odstotnega, temveč zgolj 30-odstotni dodatek za že izkoriščene nadure kot proste. Podobno izhaja tudi iz zadeve opr. št. Pdp 428/2017 (točka 12 obrazložitve). Odločitev v tej zadevi tako ne odstopa od sodne prakse vrhovnega in pritožbenega sodišča. 11. Ureditev, po kateri je zaposleni upravičen do odmene za naduro v višini višjega plačila (v predmetni zadevi torej 130 % osnove) ali v obliki kompenzacije ur kot prostih ur ob plačilu 30-odstotnega dodatka, je skladna tudi z Evropsko socialno listino (Zakon o ratifikaciji evropske socialne listine (spremenjene), Ur. l. RS 24/99 - MP 7/99 – MESL). Ta v okviru določb o pravičnem plačilu za delo ureja tudi plačilo nadurnega dela (2. točka 4. člena MESL). Odbor neodvisnih strokovnjakov, ki je skladno z Dodatnim protokolom k Evropski socialni listini, ki ureja sistem kolektivnih pritožb, organ za presojo utemeljenosti pritožb v zvezi z neizpolnjevanjem obveznosti, ki izhajajo iz MESL, je v zvezi s plačilom za nadurno delo sprejel stališče, da je ustrezna odmena za večjo mero truda in prizadevnosti, ki ju od delavca zahteva nadurno delo, lahko denarni dodatek, sorazmerno daljši prosti čas ali kombinacija obojega.1 Odločitev sodišča prve stopnje je tako skladna tudi z MESL.

12. Pravilna je odločitev sodišča o delni zavrnitvi zahtevka tožnika za obračun in plačilo nadurnega dela za čas pred 4. 12. 2012 zaradi zastaranja. Sklicevanje na odločbe Vrhovnega sodišča RS, ki se nanašajo na zastaranje odškodninskih terjatev, ni utemeljeno. Terjatve iz delovnega razmerja po 206. členu ZDR oz. sedaj veljavnem 202. členu ZDR-1 zastarajo v roku 5 let. Ker je tožnik dne 4. 12. 2017 spremenil tožbo z zvišanjem zahtevka, je povečani del zahtevka za obračun in plačilo nadurnega dela za čas pred 4. 12. 2012 zastaran. Tudi del zahtevka iz naslova plačila obresti od povečanih neto zneskov razlike v plači, ki so se natekle do vključno 4. 12. 2014, je zastaran (347. člen Obligacijskega zakonika - OZ).

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Digest of the Case Law of The European Committee of Social Rights, 1. 9. 2008; B. Kresal: Pravica do pravičnega plačila v evropski socialni listini, Podjetje in delo, 1999, št. 8, str. 1658 in nasl.