Jedro

Ker delo preko polnega čas ni bilo opravljeno kot poseben delovni pogoj, plačilo za to delo pravilno ni bilo upoštevano v pokojninsko osnovo za odmero starostne pokojnine. T

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca, št. ... z dne 24. 11. 2016 in št. ... z dne 21. 7. 2016, odmero starostne pokojnine z upoštevanjem plače za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1980 do 1985, ki se šteje kot poseben delovni pogoj in za katero so bili plačani prispevki, ter obračun in izplačilo razlik od 1. 1. 2016 dalje. Sklenilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je kršilo procesna pravila, ker je obravnavalo vprašanje posebnega delovnega pogoja, čeprav je bilo to rešeno že, ko je bilo delo opravljeno. Po delovnopravni zakonodaji je moral delodajalec nadure, ki so se štele kot poseben delovni pogoj, urediti v splošnem aktu, tekoče odtegovati in plačevati prispevek ter o tem obvestiti toženca. Vsi ti pogoji so izpolnjeni. Ugotoviti bi bilo potrebno le, da je delodajalec po 79. členu ZDR/77 s Samoupravnim splošnim aktom določene nadure določil kot poseben delovni pogoj, ali so bile te opravljene, koliko in kdaj ter ali so bili plačani prispevki. Ponovno presojanje pogojev dela pomeni nezaupanje v delodajalca. Delal je v mednarodnem prevozu. Ko se je nahajal na vojnem območju, prerazporejanje delavcev ni bilo mogoče. Okoliščin oziroma izrednih razmer ni bilo mogoče v naprej predvideti niti zmanjšati nadur z zaposlitvijo drugih delavcev. Ni šlo za običajne, temveč posebne delovne pogoje. V letu 1985 je opravil le 159 takšnih nadur. Tudi število ur kaže, da je šlo za izjemo in ne posledico slabe organizacije dela. Potni nalog ni dokaz, da delo ni bilo opravljeno kot poseben delovni pogoj. Delo preko polnega delovnega časa je bilo izjemno, kratkotrajno in nepredvidljivo ter ni šlo za utečeno prakso. Predlaga povrnitev stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Izpodbijana zavrnilna sodba je izdana na podlagi pravilnih pravnih in dejanskih razlogov, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. Glede na pritožbene navedbe pa je potrebno poudariti predvsem naslednje.

5. V obravnavani zadevi je ob presoji pravilnosti in zakonitosti odločb o priznanju pravice do starostne pokojnine v znesku 594,33 EUR na mesec od 11. 1. 2016 dalje, sporna odmera pokojninske dajatve. Pri izračunu pokojninske osnove plača za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1980 do 1985 ni bila upoštevana, ker delo preko polnega čas ni bilo opravljeno kot poseben delovni pogoj.

Da delo preko polnega delovnega časa v obravnavanem obdobju ni bilo opravljeno kot poseben delovni pogoj, temveč je šlo za redno obliko dela in utečeno prakso delodajalca, je pravilno zaključeno tudi v sodnem postopku.

6. Sodišče prve stopnje s sklicevanjem na 3. odstavek 400. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)2 v zvezi z 79. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/77)3, ki ga tudi navaja, ter ustaljeno sodno prakso4 pravilno razloguje, da se je v spornem obdobju kot delo preko polnega delovnega časa, ki se lahko šteje kot poseben delovni pogoj, in kot takšno predstavlja podlago za vštevanje za to delo izplačanih plač v pokojninsko osnovo, štelo le tisto delo, ki je bilo opravljeno kot izjemno in nepredvidljivo, ki je bilo nujno, da se začeto delo nadaljuje, ali da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšnjo materialno škodo, ki ga ni bilo možno opraviti z ustrezno organizacijo, delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev, ki je bilo pisno odrejeno vnaprej ter v samoupravnem splošnem aktu opredeljeno kot poseben delovni pogoj. Ti akti delodajalca so morali biti, četudi so določali, da se delo preko polnega delovnega časa šteje kot posebni delovni pogoj, v skladu s takrat veljavno delovnopravno zakonodajo, torej v skladu s pogoji, ki so jih za opravljanje nadurnega dela določali omenjeni zakoni. Že iz tega razloga je pritožnikovo stališče, da posebnega pogoja dela ni potrebno ugotavljati, ker je bilo tako določeno v splošnem aktu delodajalca, zmotno in zato nesprejemljivo.

Da se delo preko polnega časa šteje kot poseben delovni pogoj mora biti izjemno in časovno omejeno. Okoliščine morajo biti za delodajalca nepredvidljive v tolikšni meri, da se jim ni mogoče izogniti z običajnimi metodami organizacije dela, na primer z delom v deljenem delovnem času ali s prerazporeditvijo delovnega časa, z razporejanjem delavcev na druga delovna mesta, z zaposlitvijo novih delavcev, uvajanjem novih metod in postopkov dela ali novih delovnih mest. Dela preko polnega delovnega časa ni mogoče šteti za poseben delovni pogoj, če gre za delo, ki z vidika delavca predstavlja redno in stalno delo, z vidika delodajalca pa vsakdanjo in utečeno prakso. Prav takšno stanje je podano v obravnavanem primeru.

7. Čeprav je imel tožnikov delodajalec A. samoupravni splošni akt, s katerim so bile nadure določene kot poseben delovni pogoj za voznika tovornjaka, in čeprav je tožnik v obravnavnem obdobju, ko je po skladnih in prepričljivih izpovedih tožnika in prič vozil tovornjak v mednarodnem prometu, kjer je sicer prihajalo do različnih okoliščin kot so okvare vozila, carinjenje, vojne in vremenske razmere, stavke, zaprti prehodi in ceste, kolone na mejah, ni mogoče šteti, da je bilo delo preko polnega časa opravljeno kot poseben delovni pogoj. Navedene okoliščine namreč ne predstavljajo nepredvidljivih okoliščin v smislu posebnega delovnega pogoja. Že število letno opravljenih ur (od 145 do 510)5 kaže na to, da je bilo delo opravljeno kot redna oblika dela in dolgotrajno. V obdobju od 1980 do 1985 so bile nadure potrebne, da se je delo opravilo in so se opravljale stalno. Delodajalec ni imel sistema prerazporeditve voznikov in dodatnih voznikov ni zaposlil, torej ni izvedel vseh ukrepov ki mu jih je nalagala zakonodaja za preprečitev opravljanja dela preko polnega delovnega časa. Delo je bilo predvidljivo in ne gre za izjemno, nepredvidljivo in nujno delo, ki bi nastopilo iznenada. Šlo je torej za redno obliko dela.

8. Ker delo preko polnega čas ni bilo opravljeno kot poseben delovni pogoj, plačilo za to delo pravilno ni bilo upoštevano v pokojninsko osnovo za odmero starostne pokojnine. Tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in odmero pokojninske dajatve z upoštevanjem obravnavanih nadur je zato utemeljeno zavrnjen.

9. Na podlagi vsega predhodno navedenega je pritožbeno sodišče na temelju 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zavrnilno sodbo.

10. Ob takšnem pritožbenem izidu je bilo na temelju 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP potrebno odločiti še, da tožnik stroške pritožbe krije sam.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. SRS, št. 24/77 s spremembami. 4 VIII Ips 58/2010, Psp 379/2008. 5 Potrdilo z dne 26. 2. 2002 - priloga A/4.