Jedro

Delodajalec mora razporediti delavca-invalida na ustrezno delovno mesto v petnajstih dneh po dokončnosti odločbe zavoda, s katero je ugotovljena invalidnost. Dokler delodajalec ne zagotovi delavcu-invalidu drugega ustreznega dela, mu mora izplačevati nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo. V tem času torej ni neopravičeno odsoten z dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi neupravičeneih izostankov z dela. Ugotovilo je, da je tožnik po dokončni odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju Zavod) z dne 18. 2. 1998, invalid III. kategorije invalidnosti in mu je priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo. Po končanem bolniškem staležu 30. 3. 1999 se ni javil na delo. Tožena stranka ga na delo ni pozivala, prav tako pa mu ni bila izdana odločba o razporeditvi na drugo ustrezno delo. Lahko bi še vedno opravljal delo dimnikarja, le da ne več na terenu, temveč le pisarniška dela dimnikarjev. Za tako delo je po odločbi Zavoda sposoben in pomeni zaposlitev na drugem ustreznem delu, ki ne zahteva tudi razporeditve na drugo delo.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je sklepa delodajalca o prenehanju delovnega razmerja razveljavilo, da je ugotovilo obstoj delovnega razmerja in naložilo toženi stranki, da tožnika razporedi na delovno mesto, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. Tako je odločilo, ker tožniku do izdaje izpodbijanih sklepov ni bila izdana odločba o razporeditvi na drugo ustrezno delo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v 116. in 121. členu zagotavlja invalidu razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu. Vendar pa je delodajalec obvezen izdati sklep o razporeditvi le v primeru, če gre za dela, na katera invalid ni bil razporejen pred nastopom invalidnosti. Iz odločbe Zavoda ne izhaja, da tožnik ne sme opravljati del dimnikarja, temveč le, da ne sme opravljati del dimnikarja na terenu. Lahko pa opravlja administrativna dela dimnikarja. Tožnik ni bil pozvan na delo s pisnim pozivom, ker noben predpis ne določa, da bi delodajalec moral na tak način pozivati delavca na delo po zaključku bolniškega staleža. Noben predpis tudi ne določa, da bi mu moral biti izdan pisni sklep o posameznih opravilih, ki naj bi jih opravljal. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

(Posebno) varstvo in usposabljanje za delo zagotavlja invalidom Ustava (prvi odstavek 52. člena Ustave). Način uresničevanja te človekove pravice določa zakon. Po določbi prvega odstavka 48. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št 60/89 in nasl. -ZTPDR) ima delavec invalid pravico do razporeditve na delovno mesto glede na preostalo delovno zmožnost, pravico do prekvalifikacije ali dokvalifikacije, pravico do razporeditve na delovno mesto, za katero je usposobljen, ter pravico do ustreznega denarnega nadomestila v zvezi z uveljavljanjem teh pravic v skladu s predpisi o pokojninsko-invalidskem zavarovanju. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. - ZPIZ, ta zakon je veljal v spornem obdobju) ureja pravice delovnih invalidov III. kategorije invalidnosti v V. poglavju (členi 93 do 145).

Tožniku je bila z dokončno odločbo Zavoda št. I-1017473 z dne 18. 2. 1998 kot invalidu III. kategorije invalidnosti, priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo. Odločitev temelji na izvedenskem mnenju invalidske komisije, po katerem tožnik zaradi poklicne bolezni ni zmožen za svoje delo KV dimnikarja (že od 22. 7. 1997 dalje ne). Sposoben pa je za opravljanje fizično lažjega dela, kjer ne bo v stiku z destilati premoga, nafte, katrana, smol, bitumna, mineralnih olj in ne na soncu.

Iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene 23. 4. 1997, izhaja, da je bila sklenjena za delovno mesto dimnikarja, ki zahteva tudi opravljanje umazaniih in težkih del na višini, izpostavljenih negativnim vplivom okolja in ki se opravljajo tako v poslovnih prostorih podjetja kot na terenu.

Delodajalec je na podlagi prvega odstavka 139. člena ZPIZ dolžan delovnega invalida III. kategorije obdržati na delu in ga razporediti na drugo ustrezno delo. Način uresničevanja te pravice se v skladu s 141. členom ZPIZ uredi s splošnim aktom oziroma s kolektivno pogodbo. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 40/97 - SKPG) v prvem odstavku 22. člena določa, da mora delodajalec razporediti delavca-invalida na ustrezno delovno mesto v petnajstih dneh po dokončnosti odločbe Zavoda, s katero je ugotovljena invalidnost. Po drugem odstavku 23. člena ZTPDR se delavcu obvezno vroči pisni sklep, s katerim se odloči o uresničevanju njegovih posamičnih pravic, obveznosti in odgovornosti. Delodajalec je torej dolžan s pisnim sklepom odločiti tudi o uresničevanju pravice delavca-invalida do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu. Tudi če ne gre za razporeditev na drugo delovno mesto, je dolžan s pisnim sklepom odločiti, katera dela v okviru dosedanjega delovnega mesta je delavec dolžan opravljati. Le na ta način je mogoče preveriti, ali odrejeno delo ustreza preostali delovni zmožnosti delavca in šele po dokončni odločitvi o tem je mogoče govoriti o njegovi obveznosti, da tako delo opravlja, oziroma o njegovi odgovornosti, če ga ne. Dokler delodajalec ne zagotovi delavcu-invalidu drugega ustreznega dela, mu mora izplačevati nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrzno delo (drugi odstavek 22. člena SKPG). V tem času torej ni neopravičeno odsoten z dela. Res je sicer, da delodajalec ni dolžan posebej pozivati delavca, da se po zaključku bolniškega staleža vrne na delo. To je nedvomno obveznost delavca. Vendar mora biti delavcu invalidu zagotovljena vrnitev na ustrezno delo. Če mu ni, tudi po zaključku bolniškega staleža njegova odsotnost z dela ni neupravičena.

Kot je pravilno ugotavljeno v izpodbijani sodbi (stran 3 obrazložitve), "zgolj ustno razpravljanje o tem, kakšno delo bi bilo za tožnika primerno, ni moglo biti podlaga za očitke tožniku, da je z dela neupravičeno izsostal." K temu je dodati le to, da so se glede na ugotovljeno dejansko stanje, pravice in obveznosti strank iz delovnega razmerja, urejale predvsem formalno nepravilno. Očitno je obstajalo soglasje, da tožena stranka obdrži tožnika na delu in mu je bila pripravljena zagotoviti zaposlitev, ki bi ustrezala njegovi preostali delovni zmožnosti. To je najprej na strani delodajalca zahtevalo ustrezno ravnanje, ki bi po vsebini pomenilo spremembo pogodbe o zaposlitvi. Za delo, za katero je bila sklenjena, tožnik namreč ni bil več sposoben. Torej jo je bilo potrebno spremeniti bodisi v delu o razporeditvi, bodisi v delu, ki določa katera dela dimnikarja, kje in pod kakšnimi pogoji bo tožnik vnaprej še opravljal. Šele če tožnik na tako spremembo ne bi pristal, bi lahko nosil posledice, ki bi v skrajem primeru lahko privedle tudi do prenehanja delovnega razmerja. Dotedaj pa ravnanja delavca invalida - tudi če je neaktiven - ni mogoče opredeliti kot neupravičeno odsotnost z dela.

Pri presoji je sicer treba upoštevati dejstvo, da gre pri toženi stranki za družbo z manjšim številom zaposlenih. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (izpovedi direktorja M. P. ter A. K. in J. F.) so vsi zaposleni opravljali delo dimnikarja, Kramar je bil tudi operativni vodja in je opravljal administrativna dela, pri katerih mu je nekaj časa pomagal tudi F.. Toda pri tožniku ni šlo za to, da bi poleg svojega dela dimnikarja, opravljal še administrativna dela za druge dimnikarje. Tožnik za svoje delo dimnikarja ni več zmožen, zato bi bilo opravljanje administrativnih del, povezanih z delom dimnikarjev pri toženi stranki njegovo edino delo. To pa ni več odreditev opravljanja le določenih administrativnih del, ki jih dimnikar sicer opravlja v zvezi s svojim lastnim delom. Dejansko gre za odreditev drugega dela, ki tudi ob enaki razporeditvi, zahteva pismeno odločitev z opredelitvijo nalog, pristojnosti in odgovornosti delavca. Nenazadnje tudi iz (očitno tipske) pogodbe o zaposlitvi izhaja, da pri toženi stranki obstajajo še druga delovna mesta, poleg dimnikarjev - tako na primer tudi administrativni referent. Ker je glede na navedeno izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).