Jedro

Ker so prosilci prišli v Slovenijo iz varne tretje države - Madžarske, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je njihovo vlogo za azil zavrgla na podlagi 1. odstavka 37. člena ZAzil. Ker so tožniki svoje interese v zvezi z azilom uveljavljali v pritožbi, vloženi po eni pooblaščenki, v kateri so tudi odpovedali pooblastilo drugi pooblaščenki, je pritožbeno sodišče njihovo pritožbo, vloženo po drugi pooblaščenki, zavrglo, ker ni bila nujna za zavarovanje njihovih interesov oziroma preprečitev škode, saj je bilo to storjeno s pritožbo prve pooblaščenke.

Izrek

1. Pritožba, ki so jo tožniki vložili po N.M.P., se zavrne in se potrdi sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2131/2003-10 z dne 21.1.2004. 2. Pritožba, ki so jo tožniki vložili po odvetnici M.K.T., se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 20.11.2003, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je s svojo odločbo zavrgla prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji na podlagi 1. odstavka 37. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 61/99, 60/00 - odl. US, 113/00 - odl. US, 124/00, 67/01 in 98/03), ker je ugotovila, da so prišli tožniki iz varne tretje države v smislu določb 6. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil. Vlada Republike Slovenije je namreč 11.7.2002 sprejela Odlok o določitvi varnih tretjih držav (Uradni list RS, št. 63/02, v nadaljevanju Odlok), po katerem je Republika Madžarska varna tretja država v smislu določb ZAzil. Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Ker je iz upravnih spisov razvidno, da so tožniki prispeli v Republiko Slovenijo iz Madžarske, čemur tožniki ne nasprotujejo, Republika Madžarska pa je po Odloku varna tretja država, je prvostopno sodišče soglašalo z odločitvijo tožene stranke, da je treba v takem primeru na podlagi 1. odstavka 37. člena ZAzil prošnjo za azil s sklepom zavreči. Kot neutemeljeno je zavrnilo tožbeno navedbo, da so tožniki prošnjo za azil vložili že ob prečkanju hrvaško-slovenske meje, saj takšne navedbe niso podprte s podatki v upravnih spisih. Zavrnilo pa je tudi tožbene ugovore, da bi bilo treba glede vračanja tožnikov v Madžarsko posebej ugotavljati, ali so ob vračanju v to državo tožniki varni. Zadošča namreč zgolj ugotovitev, da je Madžarska varna tretja država. Prvostopno sodišče je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da bi bilo treba tožnike obravnavati v skladu z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-246/02-28 z dne 3.4.2003, saj po presoji prvostopnega sodišča tožniki niso izbrisani državljani bivše SFRJ, saj so Republiko Slovenijo zapustili že 30.7.1991. V pritožbi z dne 17. 2. 2004 tožniki po pooblaščenki N.M.P. navajajo, da jih bodo v najkrajšem času deportirali na Madžarsko, ne da bi dobili soglasje Madžarske za to. Temu se tožniki upirajo. Ne strinjajo se s tem, da je prvostopno sodišče ugotovilo, da za njih ne velja odločba ustavnega sodišča glede izbrisanih, ker da so že v letu 1991 zapustili Republiko Slovenijo. Pravica do svobodnega gibanja je temeljna človekova pravica, zagotovljena z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP), zato je nezaslišano, da to pravico prvostopno sodišče šteje strankam v zlo. Zaradi svojega potovanja v tujino 30.7.1991 niso odjavili svojega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, pač pa je to storila tožena stranka tajno, nezakonito, brez njihove vednosti in pristanka 26.2.1992. Zato so upravičeno pričakovali, da bo prvostopno sodišče v tej zadevi odločilo v njihovo korist. Prvotožnik je romske narodnosti in je bil stalni prebivalec Slovenije od 1978 do nezakonitega izbrisa. V času življenja v Sloveniji sta se njemu in M.N. rodila oba otroka. Dne 30.7.1991 je s takrat veljavnim potnim listom odpotoval z družino v Nemčijo. Tam je dobil status begunske družine iz Slovenije. Ko so minile vojne nevarnosti v Bosni in Hercegovini, ki je rojstna država obeh zakoncev, so jih nemške oblasti poslale v BIH namesto v Slovenijo. Nemške oblasti so jih sicer skušale napotiti v Slovenijo, vendar jih oblasti v Republiki Sloveniji niso sprejele. Ker jim legalno ni uspelo priti v Slovenijo, so se na pot odpravili ilegalno. V takih okoliščinah se takšen način potovanja v državo označi kot samopomoč državljanov zoper nezakonito ravnanje oblasti Republike Slovenije. Po vseh kaznivih dejanjih, ki jih je tožena stranka zagrešila zoper tožnike, jih namerava ponovno deportirati, in to v nasprotju z odločbo ustavnega sodišča, v kateri se izrecno prepoveduje deportacija izbrisanih državljanov Republike Slovenije. Navedena dejanja so družino tožnikov prisilila v položaj, da zaprosi za azil. Glede na navedeno tožniki predlagajo, da sodišče razveljavi napadeni sklep ter ga vrne toženi stranki v ponovno obravnavo.

Sodišče naj ugodi tožbenemu zahtevku vsaj v skladu s sporazumom o nasledstvu, po katerem imajo vsi etnično preganjani ljudje na območju bivše SFRJ pravico do vrnitve v državo, kjer so pred razpadom SFRJ prebivali. Hkrati sporočajo, da preklicujejo pooblastilo, ki so ga dali odvetnici M.T. V imenu tožnikov je dne 19.2.2004 pritožbo vložila tudi odvetnica M.K.T. V njej uveljavlja vse pritožbene razloge po 72. členu ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče po opravljenem postopku in analizi vseh dokumentov razsodi, da se sodba prvostopnega sodišča razveljavi in se tožnikom prizna azil v Republiki Sloveniji, oziroma podrejeno, da se zadeva vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavani zadevi pravilna in zakonita, zanjo pa je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

V obravnavanem primeru gre za odločanje o azilu, za katerega so zaprosili tožniki s svojo vlogo z dne 18.11.2003. Pri tem ni sporno, da so tožniki prišli v Slovenijo iz Madžarske, ki je po Odloku varna tretja država. Glede na takšno dejansko stanje po ZAzil ni mogoča druga rešitev, kot da se na podlagi 1. odstavka 37. člena takšna vloga s sklepom zavrže. Ker se v tem postopku ne odloča o pridobitvi stalnega prebivališča tožnikov ali o drugih pravicah, ki iz stalnega prebivališča izvirajo, tudi po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru ni mogoče uporabiti odločbe ustavnega sodišča z dne 3.4.2003. Zato so pritožbene navedbe, ki so jih tožniki vložili po N.M.P., neutemeljene, ker se ne nanašajo na zadevo, o kateri teče upravni spor.

Glede na to je pritožbeno sodišče to pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča (1. točka izreka sodbe in sklepa).

K 2. točki izreka: Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 351. člena v zvezi s 352. členom ter 1. in 3. odstavkom 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004) pritožbo tožnikov, vloženo po odvetnici M.K.T., zavrglo, ker tega ni storilo že prvostopno sodišče. ZPP se namreč na podlagi 1. odstavka 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS niso urejena.

Po 1. odstavku 351. člena ZPP pritožbeno sodišče zavrže pritožbo kot nedovoljeno, če tega ni storilo že prvostopno sodišče. Po 1. odstavku 343. člena ZPP se zavrže med drugim tudi nedovoljena pritožba. V 3. odstavku 343. člena ZPP je določeno, da je nedovoljena med drugim tudi pritožba, ki jo vloži oseba, ki te pravice ni imela.

Iz sodnih spisov je razvidno, da so tožniki v pritožbi z dne 17.2.2004, vloženi po N.M.P., ki jo je prvostopno sodišče prejelo 18.2.2004, preklicali pooblastilo odvetnici M.K.T. Ta je pritožbo v imenu tožnikov vložila 19.2.2004 (sodišče jo je prejelo 20.2.2004), torej po preklicu pooblastila.

Po 99. členu ZPP lahko stranka pooblastilo kadarkoli prekliče. Preklic oziroma odpoved preklica se mora naznaniti sodišču, pred katerim teče postopek. V 4. odstavku 99. člena ZPP je določeno, da je pooblaščenec po odpovedi pooblastila dolžan še en mesec opravljati dejanja za tistega, ki mu je pooblastilo dal, če je treba odvrniti kakšno škodo, ki bi lahko nastala zanj (za pooblastitelja) v tem času.

Čeprav od odpovedi pooblastila odvetnici M.K.T., to je dne 18.2.2004, ko je sodišče prejelo pritožbo tožnikov, vloženo po N.M.P., z odpovedjo pooblastila, pa do vložitve pritožbe odvetnice M.K.T. dne 20.2.2004 ni poteklo 1 mesec, je pritožbeno sodišče pritožbo, vloženo po odvetnici, zavrglo. Tožniki imajo namreč drugo pooblaščenko, to je N.M.P., ki je v njihovem imenu že prej vložila pritožbo za zavarovanje njihovih interesov in za odvrnitev morebitne škode, zato dodatna pritožba odvetnice v smislu 4. odstavka 99. člena ZPP za zaščito interesov tožnikov ni bila potrebna.