Jedro

Pogoj po 1. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ ni izpolnjen oziroma tožeča stranka ni izkazala nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, saj ni podala konkretnih trditev glede okoliščin, s katerimi bi utemeljevala, da želi prvotožena stranka nepremičnino odtujiti ali obremeniti, tega ni niti zatrjevala, še manj pa izkazala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero bi se L. O. prepovedalo odtujiti in obremeniti parceli št. 313/522 in 313/600, vpisani v vl. št. 6147 k.o. T. P. in prepoved po uradni dolžnosti zaznamovala pri navedenih nepremičninah v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani v korist S. A.; s predlogom za veljavnost začasne odredbe do oprave zemljiškoknjižnih vpisov po pravnomočnem sklepu o dedovanju po pokojnem R. O., ki bo izdan v zapuščinskem postopku pod opr. št. III D 2933/2009, ki teče pri Okrajnem sodišču v Ljubljani.

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče napačno presodilo dejanske okoliščine v zvezi z obstojem razlogov iz 2. odstavka 272. člena ZIZ in zmotno uporabilo materialno pravo. V zvezi z obstojem nevarnosti, da bo uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena, je tožeča stranka dokazala ravnanje prve toženke v zapuščinskem postopku pred sodiščem v Puli in je zmoten zaključek sodišča, da je o dedovanju teh nepremičnin legitimno odločilo hrvaško sodišče, in da pri tem ne gre za ravnanje prve toženke. Prvi toženki je jasno, da po slovenskem pravu poleg nje dedujeta še brat in sestri zapustnika. Sodišče na Hrvaškem je odločalo o dedovanju nepremičnin na Hrvaškem le na podlagi tistih podatkov, ki jih je sodišču posredovala prva toženka. Zamolčala je, kdo so dediči po zapustniku po slovenskem pravu, če bi sodišče seznanila o preostalih dedičih in o pravu državljanstva zapustnika, bi sodišče uporabilo Zakon o dedovanju Republike Slovenije in bi hišo v Puli dedovale pravdne stranke po enakih deležih kot zapustnikovo premoženje v Sloveniji. Ravnanje prve toženke, ko je zamolčala, kdo so po slovenskem pravu sodediči po zapustniku, je imelo za posledico, da je ta podedovala hišo v Puli do celote in, da je sklep o tem pravnomočen. S tem je povzročila sebi konkretno pravo korist, sodedičem pa škodo. To je konkretno prvotoženkino ravnanje, ki potrjuje nevarnost, da bo sodišče spravila še ob hišo v Sloveniji. Bolj konkretnega naklepnega ravnanja prve toženke ni mogoče izkazati. Zaključek sodišča, da naj bi šlo za legitimno odločitev hrvaškega sodišča, je nerelevanten, pa tudi neumesten. Sodišče očita tožeči stranki, da ni dokazala, da želi prva toženka nepremičnine, glede katerih predlaga izdajo začasne odredbe, odtujiti. Tožeča stranka ne more dokazati želja zemljiškoknjižne lastnice. Odtujitev dobrovernemu tretjemu bi pomenila, da je prva toženka tožnikoma preprečila dedovanje, gre za nedenarno terjatev in odtujitev je potrebno preprečiti, ker bo sicer nastala nenadomestljiva škoda v smislu 2. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ. Dejansko in materialnopravno nesprejemljivi so tudi razlogi napadenega sklepa o obstoju predpostavke iz 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ. Razlogi sklepa o tem, da naj bi bila za L. O. hujša neugodna posledica, da (vsaj) do dednega deleža tožnikov ne more razpolagati z nepremičninami, ki zaradi nastopa dedovanja v tem delu niso več last zemljiškoknjižno vpisane L. O., od te, ki bo sicer nastopila za tožnico, ki ne bo mogla dedovati zakonitega dednega deleža po bratu, so evidentno napačni. Tožnica je lahko ob dedno pravico na hiši v L. in jasno je, da je samo tožnica tista, ki lahko utrpi hude neugodne posledice, če odredba ne bi bila izdana. Preprečiti nepošteni sodedinji, da razpolaga z zapuščino, naj bi bilo po mnenju sodišča huje, kot zakonitima dedičema omogočiti, da dedujeta dedni delež na navedenih nepremičninah po bratu. Ta argument je zmoten, pogoj iz 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ je v celoti izkazan. Če mora L. O. v času, ko zapuščinski postopek po njenem možu še ni končan, počakati z razpolaganjem tistega dela zapuščine, ki je verjetno predmet dedovanja, ji zaradi te omejitve ne bo nastala nobena škoda. Sklep je nezakonit. Prva toženka je v svojih pravicah omejena s pravicami, ki so jih drugi pridobili po zakonu. Pritožnika predlagata, da sodišče pritožbi ugodi in napadeni sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 272. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in spremembe, ZIZ) mora upnik kot pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, poleg verjetnosti, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Nevarnosti pa upniku ni treba dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odstavek 272. člena v zvezi s 3.odstavkom 270. člena ZIZ).

Sodišče prve stopnje je, potem ko je ugotovilo, da je verjetnost obstoja nedenarne terjatve podana, presojalo obstoj vseh treh predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ in pri tem pravilno ugotovilo, da nobene izmed njih upnik ni verjetno izkazal. Glede nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, je tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe navajala le, da ni ovire, da sedanja zemljiškoknjižna lastnica, ker je dejansko zemljiškoknjižno stanje drugačno od vpisanega, premoženje odtuji, čeprav ni v celoti njeno, v tem primeru bi bila sestra zapustnika prikrajšana za zakonito dedovanje po bratu, pri čemer dotedanje ravnanje vdove glede nepremičnin v Puli kaže, da je pri takem ravnanju nič ne ovira. V zvezi s tožbenim zahtevkom pa je navajala še, da bi morala dedinja, to je prvotožena stranka, okoliščino, da bi moralo hrvaško sodišče uporabiti Zakon o dedovanju Republike Slovenije, torej slovensko pravo, pošteno izkazati pred tujim sodiščem. Sodišče prve stopnje je glede na takšne trditve pravilno ugotovilo, da pogoj po 1. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ ni izpolnjen oziroma, da tožeča stranka ni izkazala nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, saj ni podala konkretnih trditev glede okoliščin, s katerimi bi utemeljevala, da želi prvotožena stranka nepremičnino odtujiti ali obremeniti, tega ni niti zatrjevala, še manj pa izkazala. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da naj bi ji sodišče očitalo le, da ni dokazala že navedenega, glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tega, da želi prvotožena stranka nepremičnino odtujiti ali obremeniti, ni niti zatrjevala. Tožeča stranka se pri tem neutemeljeno sklicuje na ravnanje dedinje L. O. pred hrvaškim sodiščem. Že prej je bilo navedeno, kaj je tožeča stranka glede tega v predlogu za izdajo začasne odredbe trdila, tako da njene pritožbene podrobnejše in drugačne trditve od prej postavljenih predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto. Tudi sicer pa sodišče druge stopnje meni, da je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da dejstvo, da je prvotožena stranka v celoti dedovala nepremičnine v Puli, ne predstavlja okoliščine, ki bi izkazovala nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Sodišče mora lastno pravo poznati po uradni dolžnosti in bi hrvaško sodišče moralo samo ugotoviti, pravo katere države je na podlagi določb mednarodnega zasebnega prava, ki velja na Hrvaškem, potrebno uporabiti, zato tožeča stranka v zvezi s tem toženi stranki postavlja neutemeljene očitke. Odločitev sodišča prve stopnje in razlogi glede tega so pravilni.

Predpostavko po 2. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ, torej, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, je tožeča stranka povezovala z odtujitvijo nepremičnine, pri čemer pa, kot je bilo že prej navedeno, odtujitve ni niti zatrjevala, še manj pa izkazala, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tudi ta predpostavka ni podana in se sodišče druge stopnje na razloge sodišča prve stopnje, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje.

Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so navedbe tožeče stranke pavšalne in nekonkretizirane tudi v zvezi s predpostavko po 3. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ. Navajala je namreč, da tožnici z izdajo začasne odredbe ne bo nastala nobena škoda, medtem ko so neugodne posledice za upnico, če začasna odredba ne bi bila izdana, lahko nepopravljive. Sodišče prve stopnje stopnje je, glede na navedbe tožeče stranke pravilno zaključilo, da ni verjetno izkazano, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Širjenje trditev in navedb šele v pritožbi, pa v skladu s 337. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP) ni dopustno in tovrstnih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ne more upoštevati.

Pravilni pa so tudi zaključki sodišča prve stopnje glede pogoja po 3. odstavku 272. člena v zvezi s 3. odstavkom 270. člena ZIZ (neznatna škoda), ki jih pritožba sicer ne izpodbija.

Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala, da je začasna odredba potrebna, da se zavaruje njena terjatev, zato je odločitev o zavrnitvi predloga tožeče stranke materialnopravno pravilna. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP in 165. člen ZPP).