Jedro

Pravdno sodišče je vezano na kazensko obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, zato v pravdnem postopku ni več mogoče ugotavljati dejstev, ki bi izključevale toženčevo odgovrnost na škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki njenega izreka tožencu naložilo plačilo odškodnine v višini 7.272.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 30.3.2004 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za TOM in od 31.3.2004 dalje do plačila po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 7.200.000,00 SIT in za premoženjsko škodo v višini 72.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je za telesne bolečine tožniku od uveljavljanih 1.000.000,00 SIT priznalo 700.000,00 SIT, za strah, toliko, kot je uveljavljal, to je 500.000,00 SIT, in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti od uveljavljanih 8.000.000,00 SIT 6.000.000,00 SIT. Za premoženjsko škodo mu je od uveljavljanih 2.438.568,00 SIT priznalo 72.000,00 SIT. V presežku uveljavljano odškodnino je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Hkrati je toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini

175.314,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.3.2004 do plačila. S sklepom je tožečo stranko oprostilo plačila sodnih taks.

Proti ugodilnemu delu sodbe se je pritožil toženec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da toženca ni poškodoval in da ga je poškodoval E. S.. Vztraja pri trditvi, da navedbe v obtožnici ne držijo, in ugotavlja, da je naredil napako, ker zaradi svoje mladosti, neodgovornosti in neznanja takrat ni sodeloval z odvetnikom. Pojasnjuje, da zaradi hude socialne stiske, tako visokega zneska odškodnine ne bo mogel plačati. Želi, da se opravi ponovna obravnava in se mu omogoči, da dokaže, da ni kriv.

Pritožba ni utemeljena.

Pravdno sodišče je na podlagi 14. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, kot je tožencu pravilno pojasnilo že tudi sodišče prve stopnje. To pomeni, da v pravdnem postopku ni več mogoče ugotavljati dejstev, ki bi izključevale odgovornost za škodo, za kar se zavzema toženec v pritožbi. Glede na dejstvo, da je bil toženec s pravnomočno kazensko sodbo Okrožnega sodišča v K. z dne 17.4.2001, opr. št. XY, spoznan za krivega za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, ki jo je povzročil tožniku, toženec s pritožbenim vztrajanjem, da mu je škodo povzročil S., ne more uspeti. Pravno neupoštevni so razlogi, zakaj se proti obsodilni sodbi ni pritožil. Toženec obrazloženo višini odškodnine ne ugovarja in tudi ne prereka dejanskih ugotovitev sodišča glede intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin in duševnih bolečin ter posledic, ki so tožniku ostale zaradi nastale poškodbe. Materialnopravni preizkus pravilnosti odmerjene odškodnine je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo merila iz 200. člena ZOR. Tožencu je naloženo plačilo za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v višini 7.272.000,00 SIT in ne

11.938.538,00 SIT, kot očitno zmotno razume toženec. Tožbeni zahtevek v znesku 4.666.568,00 SIT je sodišče prve stopnje namreč zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Tudi po oceni sodišča druge stopnje predstavlja prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini

7.200,000,00 SIT ustrezno satisfakcijo za pretrpljeno in bodočo škodo. V zadostni meri je sodišče prve stopnje upoštevalo posebnosti konkretnega primera, priznana odškodnina pa je primerljiva tudi z odškodninami za škode v primerljivih primerih. Tudi odločitev glede premoženjske škode je materialnopravilna.

Socialna stiska, na katero opozarja toženec prvič v pritožbi, bi lahko bila podlaga za zmanjšanje odškodnine v smislu 191. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), če bi bili izpolnjeni zahtevani pogoji. Sodišče druge stopnje teh trditev ni smelo upoštevati, ker toženec ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje in zato predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu 1. odstavka 337. člena ZPP.

Ker so toženčeve pritožbene trditve neutemeljene in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih toženec ni priglasil.