Jedro

Pri vprašanju zadnjega stanja posesti, ki jo je potrebno pravno varovati, pravica do posesti in dobrovernost posestnika nista upoštevni okoliščini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zavrglo tožbo glede zahtevka na ugotovitev, da je prišlo do motenja posesti (točka I/1), ugodilo je tožbenemu zahtevku na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja z odstranitvijo zapornice s parcele št. 444/18 k.o. X (točka I/2) in zahtevku na prepoved bodočega motenja posesti tožeče stranke na parceli št. 444/18 k.o. X (točka I/3), zavrnilo je ugovor tožene stranke zoper izdani sklep o začasni odredbi (točka II) in slednji naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.384,92 EUR (točka III).

2. Iz vseh pritožbenih razlogov se je zoper ugodilni del sklepa (prav tako zoper odločitev o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo in zoper odločitev o stroških) pravočasno pritožila tožena stranka, ki predlaga spremembo sklepa (in zavrnitev tožbenih zahtevkov, katerim je bilo ugodeno) oziroma podrejeno razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi ponavlja svoje trditve podane v prvostopenjskem postopku, češ da ne drži, da je tožeča stranka motenjsko tožbo vložila pravočasno. Zapornica je bila že v decembru 2008 postavljena v celotni konstrukciji, tožeča stranka pa je zaradi zamude s predvidenim črpanjem proda od jeseni dalje sama oziroma po izvajalcih izvajala opazovanja prodnega zadrževalnika. Priče R. B., A. K. in M. P. niso bili verodostojni (sodišče naj bi pričam, ki so bile vnaprej naučene, R. B. pa je ob izpovedbi bral dokumentacijo tožeče stranke, napačno poklonilo vero), saj so branili interese tožeče stranke in so zamolčali, da je bila zapornica nameščena dne 23. 12. 2008. Zaključek sodišča, da M. P., tudi če je videl zapornico, o tem ni obvestil tožeče stranke, je nelogično in protispisno. Slednji je vršil opazovanja in je bil o tem dolžan opozoriti tožečo stranko (ter jo tudi je). Na seznanjenost tožeče stranke z zapornico že v decembru 2008 kaže tudi poskus poravnavanja med pravdnima strankama v prvih dneh februarja. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v decembru 2008 ni imela interesa hoditi po parceli 444/18 k.o. X. Glede na zamudo s črpanjem ga je imela. Ni res, da je tožeča stranka izvrševala 20-letno posest, saj je bila ta prekinjena, kar je razvidno iz izpovedbe priče N. S., glede katerega se sodišče ni opredelilo. Sodišče je napačno ovrednotilo dejstvo, da tožeča stranka v letu 2008 ni odvzemala naplavin. Za to niso bili prisotni nikakršni objektivni razlogi, saj je šlo za izpad posesti, ki je bil izključno v sferi tožeče stranke. Prav tako ne drži, da je slednja šele po zapletu v letu 2009 od svoje pravne službe izvedela, da je bila parcela št. 444/18 k.o. X v postopku denacionalizacije vrnjena fizičnim osebam. Na koncu je tožena stranka še poudarila, da je sodišče sledilo nepravilnemu zahtevku na odstranitev zapornice, saj že dvignjena zapornica tožeči stranki ne bi predstavlja ovire v zatrjevani posesti.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Poudarila je, da okoliščina, ali je zapornica stala, ni odločilna, temveč le, ali je motila njeno posest. Tožena stranka ni izkazala, da naj bi P. decembra 2008 videl zapornico in o tem obvestil tožečo stranko, medtem ko izpovedba priče N. S. ni relevantna. Nadalje tožena stranka ni opredelila, zaradi kakšnih po njenem mnenju obstoječih razlogov tožeča stranka v letu 2008 ni odvzemala naplavin.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev prvostopenjskega sodišča je v celoti pravilna, prav tako je prepričljivo obrazložena. V izpodbijanem sklepu so jasno opredeljeni namen motenjske tožbe (pravde) in predpostavke za ugoditev takšnemu zahtevku. Izhajajoč iz teh natančno predstavljenih materialnopravnih izhodišč, trditvenega okvira in na podlagi pravilne ocene izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj vseh spornih pravno relevantnih okoliščin.

6. Tako je v zvezi s pravočasnostjo vložene tožbe prvostopenjsko sodišče pravilno poudarilo, da (upoštevaje 32. člen SPZ) ni pomembno, kdaj je bila zapornica montirana, ampak je odločilno dejstvo, kdaj je za to izvedela tožeča stranka (ta trenutek pa bolj ali manj sovpada s trenutkom, ko je bilo izvrševanje njene posesti moteno). Da je bilo to takrat, ko je to zatrjevala tožeča stranka, je lahko omenjeno sodišče zaključilo na podlagi skladnih izpovedb prič (M. P., R. B. in A. K.), ki so bili kot predstavniki tožeče stranke oziroma njenega izvajalca vključeni v dogajanje in katerih zaslišanje je bilo iz tega razloga z njene strani tudi predlagano. Pritožbeno zatrjevanje, da naj bi omenjene priče zamolčale dejstvo, da je bila zapornica nameščena dne 23. 12. 2008 (okoliščini, da naj bi bila v decembru 2008 postavljena konstrukcija, tožeča stranka niti ni oporekala, zatrjevala pa je - in le to je relevantno - da je sama zanjo izvedela v prvih dneh februarja 2009), da so bile vnaprej naučene in da niso izpričale po resnici, ker naj bi branile interese tožeče stranke (skratka, da so bile neverodostojne), je povsem pavšalno, saj relevantne okoliščine, ki bi to potrjevale, niso izkazane. Dejstvo, da naj bi v prvih dneh februarja prišlo do poskusa poravnavanja med pravdnima strankama, pa na drugi strani vsekakor ne dokazuje, da je tožeča stranka za zapornico vedela v decembru 2008. Enako velja glede okoliščine, da naj bi tožeča stranka že v decembru 2008 izvedela, da naj bi bila parcela št. 444/18 k.o. X vrnjena v denacionalizacijskem postopku. Vse to (z vidika ugotavljanja, kdaj je tožeča stranka izvedela za motenje) samo po sebi ni relevantno. Prav tako ni v zaključku sodišča prve stopnje, da tudi, če je predstavnik izvajalca M. P. že prej videl kakšne stebre (in ne zapornice, kot to nenatančno v pritožbi navaja tožena stranka), o tem ni obvestil tožeče stranke, nič nelogičnega ali protispisnega. Sklicevanje na njegov (ker je bil predstavnik izvajalca) interes po opazovanju stanja v bližini zadrževalnika, obojestranski poslovni interes tožeče stranke in izvajalca ter M. P. dolžnost obveščanja, sodi v hipotetični in ne dejanski okvir obravnavanega dogajanja (da naj bi jo namreč o tem obvestil, ni bilo izkazano). Enako velja glede pritožbenega navajanja, da je imela tožeča stranka zaradi zamude s črpanjem proda že v decembru 2008 (vsakodnevni) interes hoditi po parceli št. 444/18 k.o. X. Takšno navajanje zato ne more vplivati na zaključke o dejanskem dogajanju, do katerih je na podlagi izvedenih dokazov (pri tem pa tožena stranka ni predlagala dokazov, ki bi potrjevali nasprotno) prišlo sodišče prve stopnje.

7. V izpodbijanem sklepu je natančno pojasnjeno, kdaj se šteje, da je imel nekdo pred motenjem posest (torej vprašanje zadnjega stanja posesti), ki jo je potrebno pravno varovati, v tem okviru pa tudi, da pri tem pravica do posesti in dobrovernost posestnika nista upoštevni okoliščini (zato tudi ni relevantno pritožbeno navajanje, da naj bi bila tožeča stranka že pred 15 leti opozorjena, da bo potrebno z lastniki skleniti ustrezne dogovore). Nadalje je bilo pravilno ugotovljeno in pojasnjeno, kako je tožeča stranka v konkretnem primeru izvajala posest, pri čemer je bistveno to, da je lahko zaradi dejanskih okoliščin (količine proda in vodnih razmer) oziroma izpolnjenosti vseh potrebnih pravno predvidenih zahtev za črpanje to izvajalo periodično. A vse to nima nobenega vpliva na ključno ugotovitev, da je tožeča stranka pred nastalim motenjem pot, ki gre po parceli št. 444/18 k.o. X, (kadar je to potrebovala) uporabljala za dostop do in za izstop iz prodnega zadrževalnika M. ter za odvoz pridobljenih naplavin iz omenjenega zadrževalnika, oziroma da je v tem okviru (in preko svojih izvajalcev) izvajala posest na predmetni parceli ter da ni moč govoriti o izgubi ali opustitvi te posesti (ne enega ne drugega z oziroma na omenjeni način izvajanja posesti, ni pomenila okoliščina, da tožeča stranka v letu 2008 ni opravila odvzema naplavin, pri čemer so bili vzrok za to prav ti objektivni razlogi, na katere je bil vedno vezan odvzem proda ter izvajanje njene posesti in na katere je opozorilo tudi prvostopenjsko sodišče). Na obstoj okoliščine, da je bila v obdobju, ki ga omenja tožeča stranka, z njene strani izvrševana zatrjevana mirna posest, se je prvostopenjsko sodišče lahko ustrezno prepričalo na podlagi izvedenih dokazov, in sicer tako zaslišanja predstavnikov tožeče stranke kot tudi predstavnikov vseh njenih izvajalcev, posredno pa to potrjujejo tudi same pogodbe, ki jih je imela z le-temi sklenjene. To, da prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ni omenjalo priče N. S. oziroma da se ni opredeljevalo do njegove izpovedbe, ničesar ne spremeni, saj okoliščina, da naj bi tudi drug subjekt parkrat praznil prodni zadrževalnik, v ničemer ne nasprotuje ugotovitvi, da je v relevantnem obdobju na zatrjevan način to počela (tudi) tožeča stranka in da je v tem okviru izvrševala posest na predmetni parceli. Okoliščina, da naj bi si (priča) R. B. ob izpovedbi pomagal z listinami (sodišče prve stopnje omenja zapiske), mu samo po sebi ne jemlje verodostojnosti (kredibilnosti). Zakaj ni podvomilo v njegovo verodostojnost, pa je v izpodbijanem sklepu (kompleksnost postopka odvzemanja proda, povezanega s številnimi predpisi, številčnost zadev oziroma postopkov, s katerimi se pri svojem delu sooča priča, ter skladnost njene izpovedbe z izpovedbami drugih prič) prepričljivo obrazložilo tudi prvostopenjsko sodišče. 8. Slediti pa ni bilo moč niti pritožbenim navedbam o nesorazmernosti s tožbo postavljenega zahtevka (na odstranitev zapornice), saj te predstavljajo neopravičljivo in zato nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZZP). Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (tako v zvezi z odločitvijo o tožbenih zahtevkih, posledično pa tudi odločitvijo o stroških in o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi tožene stranke (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).