Jedro

Predlog za novega izvedenca namreč ni nov dokazni predlog. Dodatno zaslišanje izvedenca ali ponovitev dokazovanja z drugimi izvedenci ob predpostavki, da je dokazna tema nespremenjena, ne pomeni novega dokaza.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnice nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka prvi tožnici dolžna plačati odškodnino v višini 3.569,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.9. 2013 do plačila, drugi tožnici odškodnino v višini 3.572,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2014 do plačila in tretji tožnici odškodnino v višini 4.288,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2013 do plačila, vse v roku 15 dni, ter zahtevek na povračilo pravdnih stroškov tožeči stranki (I. točka izreka). Glede stroškov je še odločilo, da so tožnice dolžne toženi stranki solidarno povrniti pravdne stroške v znesku 609,44 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnice) iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnice predlagajo, da višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Uvodoma povzemajo odločitev sodišča prve stopnje. Glede izvedeniškega mnenja, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, navajajo, da ga tožnice niso sprejele in so sodišču predlagale izvedbo dokaza z imenovanjem novega izvedenca cestno-prometne stroke in z imenovanjem izvedenca medicinske stroke. Sodišče je pojasnilo samo razloge, zakaj ni imenovalo izvedenca medicinske stroke, ni pa pojasnilo, zakaj ni imenovalo novega izvedenca cestno-prometne stroke. Opozarjajo na 22. člen Ustave RS, ki strankam zagotavlja pravico do enakega varstva pravic v postopku. Sodišče ima pravico, da določenega dokaza ne izvede, vendar ne z argumentom, da se je prepričalo o nasprotnem. Pravica stranke do izvedbe predlaganih dokazov ni v nasprotju z 213. členom Zakona o pravdnem postopku, ZPP. Sodišče lahko zavrne le izvedbo dokazov, ki niso relevantni. Sodišče ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem s področja cestno-prometne stroke oziroma znanjem, ki je potrebno za raziskavo prometnih nesreč, zato je bilo treba postaviti izvedenca te stroke. Ker je bilo mnenje izvedenca neugodno za tožnice, bi sodišče moralo, glede na to, da so tožnice izčrpno utemeljile dvome glede pravilnosti izvedenskega mnenja, ugoditi predlogu in določiti novega izvedenca iste stroke. Sodišče je ignoriralo določbi drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP, tožnicam je bilo onemogočeno, da bi njihovo argumentirano nasprotovanje mnenju ocenil še drug izvedenec (strokovnjak). S stališča določb 254. člena ZPP se ne zdi logično prepuščati sodniku, ki nima ustrezne strokovne izobrazbe, ocene, ali je strokovno mnenje izvedenca pravilno, to bi lahko ocenil le drug izvedenec iste stroke. Drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP se nanašata le na enkratno ponovitev dokazovanja z drugimi izvedenci oziroma le na eno določitev drugega izvedenca. Tožnice so natančno opisale pomanjkljivosti oziroma nepopolnosti v izvedenskem mnenju. Izvedenec ni ravnal v skladu z navodilom sodišča in ni opravil ogleda kraja prometne nesreče, na podlagi katerega bi bilo mogoče narediti časovno-potno analizo gibanja obeh vozil pred trčenjem, vključno z ugotovitvijo (zatrjevanega) mesta trčenja, kar bi bila podlaga za ugotovitev, na kakšen način je prišlo do trčenja in kakšna je bila dejanska hitrost vozil ob trčenju. Izvedenec je s svojimi odgovori presegel okvir svojih nalog in se je brez ustreznega strokovnega znanja opredeljeval tudi glede nastanka telesnih poškodb tožnic. Vsa ta vprašanja sodijo v področje in pristojnost izvedenca medicinske stroke. Prekoračitev pristojnosti izvedenca (in opiranje sodišča na take zaključke) predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Podano izvedensko mnenje je v nasprotju z določbo 243. člena ZPP. Navedena prekoračitev predstavlja tudi kršitev 254. člena ZPP. Zaradi kršitev pravil postopka je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za napačno uporabo materialnega prava.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnice niso dokazale obstoja vzročne zveze med zatrjevanim škodnim dogodkom in poškodbami tožnic. Izvedenec za raziskavo prometnih nesreč je namreč na jasen in nedvoumen način zatrdil, da do škodnega dogodka sploh ni prišlo oziroma, da do njega ni prišlo na zatrjevani način. Tožnice torej niso dokazale, da je nezgoda nastala na način, kot so zatrjevale. Nadalje je sodišče ugotovilo, da je bila glede na zatrjevane poškodbe prednjega desnega dela vozila voznika B. B. in prednjega levega dela voznice A. A., ki so se kazale v obliki obdrsanin in manjših poškodb, manjšega obsega in manjše jakosti, pritisna oziroma trčna sila vozila A. A. na vozilo voznika B. B. manjše intenzivnosti (v nasprotju s siceršnjimi zatrjevanji in izpovedmi tožnic). Tudi če bi prišlo do takšnega trka, bi na obeh vozilih delovale zelo majhne sile, katerih sunek se ne bi prenesel do potniških kabin. Primerljivi sunki pa nastanejo pri počasnejši vožnji na višji pločnik ali z njega ali če pri vožnji v križišče z zadnjim kolesom trčimo ob robnik. Izvedenec je na zaslišanju pojasnil, da lahko na podlagi svojih izračunov glede sil, ki so delovale na osebe v avtomobilu, ugotovi, ali so sile sploh lahko povzročile zatrjevane poškodbe. Podlago za takšne ugotovitve pridobi iz strokovne literature z njegovega področja in ne iz medicinskega področja, zato se za neutemeljeno izkaže pritožbena navedba, da je izvedenec prekoračil svojo pristojnost in da je podana kršitev 243. in 254. člena ZPP, ki jo tožnice tudi uveljavljajo v pritožbi. Zatrjujejo torej relativno bistveno kršitev določb postopka, vendar hkrati ne pojasnijo, v čem naj bi zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Kot že navedeno, pa je navedba tudi sicer neutemeljena.

5. Ugotovljenega dejanskega stanja tožnice ne izpodbijajo konkretizirano. Navajajo le, da je bilo zaradi kršitev pravil postopka napačno ugotovljeno dejansko stanje. Tudi nadaljnje zatrjevane kršitve določb postopka niso podane, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Tožnice sodišču očitajo, da ni pojasnilo razlogov, zakaj ni imenovalo novega izvedenca cestno prometne stroke, vendar so njihove pritožbene navedbe, s katerimi zatrjujejo kršitev pravice do kontradiktornega postopka, neutemeljene. Predlog za novega izvedenca namreč ni nov dokazni predlog. Dodatno zaslišanje izvedenca ali ponovitev dokazovanja z drugimi izvedenci ob predpostavki, da je dokazna tema nespremenjena, ne pomeni novega dokaza. Sodišče prve stopnje je dokaz z izvedencem cestno-prometne stroke izvedlo, izvedenca je zaradi pripomb tožnic tudi izčrpno zaslišalo na naroku. Na vse pripombe je izvedenec odgovoril, kar je sodišče prve stopnje v sodbi tudi pojasnilo in navedlo, da ocenjuje, da je izvedenec strokovno in natančno izdelal in utemeljil izvedeniško mnenje in je zato mnenje sprejelo. Ker torej v mnenju ni bilo nasprotij ali pomanjkljivosti in sodišče tudi ni imelo utemeljenega dvoma o pravilnosti podanega mnenja (potem ko je nejasnosti odpravilo z zaslišanjem izvedenca), pravilno ni zahtevalo novega mnenja drugih izvedencev. Tožnice se zmotno sklicujejo na stališče teorije, da se drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP nanašata le na enkratno ponovitev dokazovanja z drugimi izvedenci. Navedeno stališče ne pomeni, da je enkratna ponovitev dokazovanja vedno potrebna. Z navedenim stališčem teorija pojasnjuje, da ni potrebno ponavljanje dokazovanja z novimi (in novimi) izvedenci, dokler se dvomi o pravilnosti izvida in mnenja ne odpravijo, pač pa sodišče v takem primeru ekspertize prosto presoja. V nasprotju s tem stališčem se tožnice zavzemajo za stališče, da bi drug izvedenec ocenil, ali je bilo strokovno mnenje prvega izvedenca pravilno.

6. Tožnice so res v pripombah na izvedeniško mnenje navajale in zatrjevale pomanjkljivosti oziroma nepopolnost mnenja. Kot že navedeno, je bilo na vse pripombe odgovorjeno. Tako je izvedenec pojasnil, da ogled kraja škodnega dogodka za izdelavo izvedenskega mnenja v konkretnem primeru ni bil potreben. Upošteval je vse podatke v spisu, vključno z izpovedmi in listinskimi dokazi. Tožnice navajajo, da bi bilo le na podlagi ogleda mogoče narediti časovno-potno analizo gibanja obeh vozil pred trčenjem, vključno z ugotovitvijo (zatrjevanega) mesta trčenja, kar bi bila podlaga za ugotovitev, na kakšen način je prišlo do trčenja in kakšna je bila dejanska hitrost vozil ob trčenju. Vendar je izvedenec pojasnil, da je časovno-potno analizo poskušal izdelati, a mu zaradi pomanjkljivih podatkov to ni uspelo. Drugi parameter za izdelavo analize so namreč podatki in fotografije poškodovanih avtomobilov, ki jih v spisu ni. Pojasnil je, da tudi hitrosti ni bilo mogoče natančno ugotoviti, ker v spisu ni fotografij poškodovanega vozila P., prav tako ni cenilnega zapisnika zavarovalnice. Fotografije vozila O. sicer obstajajo, vendar izkazujejo poškodbe iz drugega škodnega dogodka, na podlagi takšnih podatkov v spisu hitrosti vozil ni mogoče izračunati. Tožnice zmotno navajajo, da bi bilo na prej opisan način mogoče ugotoviti, kako je prišlo do trčenja, saj je izvedenec ugotovil, da izpovedi prič in tožnic glede hitrosti vozil, načina trčenja in opis poškodb desne prednje strani vozila O. ter leve strani vozila P. ne dajejo podlage za to, da bi lahko pritrdil s strani tožnic zatrjevani verziji škodnega dogodka.

7. Glede na navedeno je torej odločitev sodišča prve stopnje, da ne postavi novega izvedenca cestno-prometne stroke, pravilna. Ker tožnice niso dokazale vzročne zveze med zatrjevanim škodnim dogodkom (tudi zatrjevanega načina nezgode niso dokazale) in zatrjevanimi poškodbami, je sodišče prve stopnje, ker eden izmed elementov odškodninske odgovornosti ni bil podan, njihove tožbene zahtevke pravilno zavrnilo. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje, ki konkretizirano ni izpodbijano. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

8. Tožnice s pritožbo niso uspele, zato nosijo svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154. in 165. členu ZPP.