Jedro

Načelna stališča, ki jih zavzame državni organ ob obravnavi problematike na določenem področju, niso predmet izpodbijanja v upravnem sporu, ker nimajo narave odločitve niti dejanja v postopku odločanja o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je nosilec pravice ali obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 771/98-2 z dne 3.3.1999.

Obrazložitev

S 1. točko izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) kot nedopustno zavrglo tožbo tožeče stranke, z 2. točko pa odločilo, da se predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ne ugodi. V obrazložitvi 1. točke izreka je navedlo, da v tožbi tožeča stranka zatrjuje, da tožena stranka posega v njene ustavne in konvencijske pravice, ker je z aktom z dne 6.4.1998, neutemeljeno zavrnila njeno pobudo in opustila uradno dolžnost za preprečitev kršenja človekovih pravic. Po 3. odstavku 1. člena ZUS se v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Akt tožene stranke, ki se izpodbija s tožbo, pa ni posamični akt niti dejanje, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati po navedeni določbi ZUS. Na to kaže njegova vsebina, v kateri so povzeti sklepi, ki jih je tožena stranka sprejela na svoji 56. seji dne 2.4.1998, ko je obravnavanla tožnikovo peticijo. Iz sprejetih sklepov je razvidno, da je tožena stranka sprejela mnenje o peticiji tožeče stranke ter se odločila, da ga bo poslala Varuhu človekovih pravic Republike Slovenije in Državnemu zboru Republike Slovenije v smislu realizacije 18. točke sklepov, stališč in dodatnega sklepa Državnega zbora Republike Slovenije z dne 11.9.1997, sprejetih ob obravnavi predloga nacionalnega stanovanjskega programa - prva obravnava. Zato je potrebno tožbo kot nedopustno zavreči na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. V obrazložitvi 2. točke izreka je navedlo, da je tožeča stranka predlagala oprostitev plačila sodnih taks v smislu 71. člena Zakona o denacionalizaciji. Ker je ugotovilo, da v obravnavani zadevi ne gre za zadevo denacionalizacije, predlogu za oprostitev plačila taks ni moglo ugoditi.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep ter zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma o zadevi samo odloči. Sodišče prve stopnje ni presojalo izpodbijanih dejanj v mejah tožbenega zahtevka. S tožbo so izpodbijana protipravna dejanja tožene stranke, presoja dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice, pa ni mogoča v postopku predhodnega preizkusa tožbe. Sodišče prve stopnje ni pravilno razlagalo določbe 71. člena Zakona o denacionalizaciji, ko je presodilo, da je v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Je neprofitna organizacija humanitarne narave, ki izpolnjuje pogoje za oprostitev plačila taks.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrglo tožbo tožeče stranke, po vsebini vloženo po 3. odstavku 1. člena ZUS.

Po določbah ZUS morajo biti za vsebinsko odločanje o tožbenem zahtevku predhodno podane procesne predpostavke, med njimi tudi dopustnost tožbe. Ta procesna predpostavka v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podana, ker akt, ki ga izpodbija s tožbo tožeča stranka, ni posamični akt niti dejanje, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu iz 3. odstavka 1. člena ZUS. Iz njegove vsebine namreč izhaja, da povzema sklepe, ki jih je tožena stranka sprejela na svoji seji, ko je obravnavala peticijo tožeče stranke. Navedeni sklepi vsebujejo načelna stališča Vlade Republike Slovenije v zvezi z razmerji med najemniki denacionaliziranih stanovanj in lastniki teh stanovanj, namenjena obravnavi v Državnem zboru. Načelna stališča po ZUS niso predmet izpodbijanja v upravnem sporu, ker nimajo narave odločitve niti dejanja v postopku odločanja o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je nosilec pravice ali obveznosti.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, ko ni ugodilo predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Stališče, da v obravnavanem primeru ne gre za vlogo v zadevi denacionalizacije, za katero se ne plača sodna taksa po določbi 1. odstavka 71. člena Zakona o denacionalizaciji, je pravilno.

Pritožbeni ugovor, da naj bi bili podani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks, ker gre za neprofitno organizacijo humanitarne narave, je neupošteven. Po Zakonu o sodnih taksah mora okoliščino, da gre za humanitarno organizacijo, izkazati tožeča stranka, v obravnavanem primeru pa se ta na takšno okoliščino v svojem predlogu niti ni sklicevala še manj pa jo izkazovala.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.