Jedro

Obveznost plačila članarine Obrtno-podjetniški zbornici obstaja dokler oseba opravlja obrtno dejavnost, kar pa se ugotavlja na podlagi podatkov poslovnega registra.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov upravnega spora se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije (OZS) tožeči stranki za leto 2008 odmerila članarino za Obrtno-podjetniško zbornico Slovenije v znesku 360,00 €. Odločila je, da navedeni znesek zapade v plačilo na dan vročitve predmetne odločbe in se plača na v odločbi naveden transakcijski račun. Iz obrazložitve izhaja, da se tožeči stranki, ki je vpisana v obrtni register z dnem 22.12.2005, po uradni dolžnosti odmeri članarina za leto 2008. Članarina se odmeri na podlagi določil Obrtnega zakona (v nadaljevanju ObrZ, Uradni list RS št. 50/1994 s spremembami) in Sklepa o načinu plačevanja članarine OZS od 1.1.2008 dalje (Uradni list RS, št. 120/2007), ki ga je sprejela Skupščina OZS na tretji redni seji dne 18.12.2007. V skladu s 1. točko sklepa plačujejo članarino člani OZS s statusom fizične ali pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost v RS, kot obrtno, obrti podobno ali domačo in umetnostno obrt, obrtne zadruge in oblike njihovega združevanja. Članarina se je obračunala glede na velikost podjetja – člana OZS oziroma število zaposlenih pri članu v skladu s četrtim odstavkom 39. člena ObrZ.

Tožeča stranka se je zoper to odločbo pritožila, upravni odbor Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije pa je z odločbo št. 0166-2008-16765/SR z dne 14.6.2010 njeno pritožbo zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da po podatkih iz obrtnega registra tožeča stranka opravlja dejavnost s klasifikacijo 43.220 - inštaliranje vodovodnih, plinskih in ogrevalnih napeljav in naprav, ki je po Uredbi o določitvi obrtnih dejavnosti in obrti podobnih dejavnosti (Uradni list RS, št. 18/2008) opredeljena kot obrtna dejavnost, za opravljanje katere je potrebno pridobiti obrtno dovoljenje. Glede na to, da opravlja tožeča stranka dejavnost v skladu z določili ObrZ in je na podlagi svoje vloge z vpisom v obrtni register dne 22.12.2005 v skladu z 31. členom ObrZ postala obvezna članica OZS in Območne obrtno-podjetniške zbornice (OOZ) Maribor, je dolžna v skladu z 39. členom ObrZ plačevati članarino OZS. Tožeča stranka je dne 22.12.2005 res vložila pri OOZ Maribor izjavo o deležu opravljanja obrtnih oziroma obrti podobnih dejavnosti, na podlagi katere je OOZ izdala potrdilo in tožeči stranki na podlagi tega vse do 31.12.2007 ni bila obračunana članarina. Ta izjava se je po tedaj veljavni zakonodaji in sklepu skupščine OZS o načinu plačevanja članarine za leto 2007 do 31.12.2007 uporabljala zgolj v izogib obračunavanju dvojne obvezne članarine, ene Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) druge pa OZS in OOZ. Med OZS in GZS je bil namreč sprejet dogovor o načinu plačevanja članarine za člane, ki opravljajo obrtne in neobrtne dejavnosti in so bili po zakonu obvezni člani obeh zbornic. Od pričetka veljavnosti Zakona o gospodarskih zbornicah, ki je določil prostovoljno članstvo v GZS pa omenjeni sporazum nima več pravne podlage in se ne izvaja več. Od takrat naprej tožeča stranka ni več oproščena plačila obvezne članarine OZS. Članstvo in posledično plačevanje članarine je po Obrtnem zakonu natančno opredeljeno in obvezno. Pravico do opravljanja obrtne ali obrti podobne dejavnosti pridobi gospodarski subjekt ravno z vpisom v obrtni register in vse dokler je podjetje vpisano v obrtni register ima pravico opravljati obrtno dejavnost in je zavezano k plačilu predpisane članarine.

Tožeča stranka je vložila tožbo v tem upravnem sporu zaradi nepravilno uporabljenega materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Po mnenju tožeče stranke je zmotna ugotovitev, da je članstvo v Obrtni zbornici obvezno in da bi naj bila tožeča stranka članica zbornice v letu 2008. Tožeča stranka je namreč dne 22.12.2005 podala izjavo, da opravlja 97 % neobrtne dejavnosti in le 3 % obrtne dejavnosti, tožena stranka pa ji je na podlagi te izjave tudi izdala potrdilo. Po noveli Obrtnega zakona je bila tožeči stranki dana možnost odločitve v zvezi z uresničevanjem njenih interesov, članstvom in plačevanjem članskega prispevka v eni izmed dveh zbornic (GZS in OZS), katerih obvezni član je bila ob uveljavitvi novele in sicer tako, da se je lahko odločila ali ostane samo članica GZS ter uresničuje interese v GZS in njej plačuje tudi prispevek ali pa ostane članica samo OZS in v tej zbornici uresničuje njene interese ter plačuje članski prispevek. Zakonsko upravičenje je tožeča stranka izkoristila tako, da je dne 7.2.2007 podala pisno odstopno izjavo in izstopila iz tožene stranke. Posredovala je tudi izjavo v skladu z določilom tretjega odstavka 37. člena novele zakona, da ostaja še naprej samo članica GZS. To je tožena stranka ponovno sporočila z dopisom z dne 2.10.2008, s katerim jo je obvestila, da ni njena članica in da plačilo članarine iz tega razloga zavrača, v tem dopisu pa je prišlo do pisne napake tožeče stranke, ker je tožeča stranka namesto OZS napačno navedla GZS. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov tega upravnega spora.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za zavrnitev tožbe. Navaja, da je tožeča stranka sama z vlogo z dne 12.12.2005 zaprosila za pridobitev obrtnega dovoljenja in za vpis v obrtni register. Dne 12.12.2005 je pri Območno-obrtni podjetniški zbornici Maribor podala tudi izjavo o opravljanju obrtnih oziroma neobrtnih dejavnosti, v kateri je tožeča stranka sama navedla, da opravlja obrtno dejavnost v 3 % deležu, s tem pa priznala, da obrtno dejavnost resnično opravlja. Dne 22.9.2009 je tožeča stranka na toženo stranko naslovila dopis o spremembi poslovnega naslova. Glede na to je navedba tožeče stranke, da ni članica OZS neutemeljena. Odjavo oziroma izbris iz obrtnega registra ObrZ predvideva v primeru, ko so zato izpolnjeni pogoji iz 17. člena tega zakona. Tako mora obrtnik v skladu z 17. členom tega zakona podati posebno upravno vlogo za odjavo iz obrtnega registra in vrniti obrtno dovoljenje. To je dolžan storiti v roku 8 dni po prenehanju opravljanja obrtnih dejavnosti. Po podatkih obrtnega registra tožeča stranka odjave iz obrtnega registra ni opravila, prav tako ni vrnila obrtnega dovoljenja. O odjavi iz obrtnega registra izda OZS posebno ugotovitveno odločbo. Tožeča stranka ni bila zavezana k plačevanju članarine OZS v času, ko je bil v veljavi dogovor o načinu plačevanja članarine med OZS in GZS, ki opravljajo obrtne in neobrtne dejavnosti in so bili po zakonu obvezni člani obeh zbornic. Od pričetka veljavnosti spremembe Zakona o gospodarski zbornici (Uradni list RS, št. 60/2006), to je od 9.6.2006, je članstvo v GZS prostovoljno, od takrat pa tožeča stranka tudi ni več oproščena plačila obvezne članarine OZS. O teh spremembah je OZS tudi obvestila člane. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

Tožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 31. člena ObrZ se pravne in fizične osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost kot obrtno dejavnost, obrti podobno dejavnost ali domačo oziroma umetnostno obrt, obrtne zadruge in oblike njihovega združevanja, združujejo v Obrtno-podjetniško zbornico Slovenije. Po 39. členu tega zakona so člani OZS dolžni plačevati članarino. Po navedenih določbah je torej pravna ali fizična oseba, ki opravlja obrtno oziroma obrti podobno dejavnost član obrtne zbornice in je dolžna plačevati članarino. Glede na navedeno je za članstvo v OZS bistveno, da ima pravna oziroma fizična oseba registrirano obrtno ali obrti podobno dejavnost. Po podatkih spisa je bila tožeča stranka vpisana v obrtni register na podlagi registrirane dejavnosti - vodovodne, plinske in sanitarne inštalacije, ki je v skladu s predpisi uvrščena med obrtne dejavnosti. Navedenim dejstvom tožeča stranka v tožbi ne ugovarja, ta dejstva pa so odločilna za ugotovitev, da je tožeča stranka dolžna plačevati članarino OZS. Navedena obveznost namreč obstaja, dokler tožeča stranka opravlja obrtno dejavnost, kar pa se ugotavlja na podlagi podatkov poslovnega registra. Zaradi tega so neutemeljene navedbe tožeče stranke, da je sedaj le članica GZS, saj navedena okoliščina, tudi kolikor bi bila izkazana, ne vpliva na članstvo v OZS, ki je v skladu z določbami Obrtnega zakona obvezno.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke na novelo ObrZ-C, objavljeno v Uradnem listu RS št. 18/2004, ker ta na članstvo tožeče stranke v OZS ne vpliva, saj tožeča stranka ob uveljavitvi ObrZ-C, to je 13.3.2004, še ni bila članica OZS. Neupoštevne so tudi navedbe tožeče stranke o tem, da je izstopila iz OZS, saj je to mogoče le po postopku, predvidenem v 17. členu ObrZ, o tem pa tožena stranka odloči z odločbo. Da bi bil takšen postopek izveden, iz podatkov spisa ni razvidno.

Po presoji sodišča je tako izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče njen zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.