Jedro

13.V citiranih revizijskih zadevah, v katerih je bilo ugotovljeno, da je bilo delavčevo pogodbeno razmerje z delodajalcem, s katerim je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (t. i. izvajalec pogodbenih storitev oziroma IPS), preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno in je dejansko prikrivalo delovno razmerje z A. d. d., je revizijsko sodišče poudarilo, da delavcu za obdobje, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z IPS, ni mogoče priznati še obstoja delovnega razmerja (vključno s prijavo v obvezna zavarovanja in vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ) pri A. d. d., ki bi "prekrilo" že obstoječe delovno razmerje pri IPS.

Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je imel tožnik v vtoževanem obdobju sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s prvo toženko in bil na tej podlagi vključen v socialna zavarovanja. Plačo mu je izplačevala prva toženka, delo pa je nepretrgano in trajno opravljal pri drugi toženki. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je v bistvenem podobnih primerih že odločilo, prav tako pa tudi pritožbeno in revizijsko sodišče, da se je podjemna pogodba, ki je bila sklenjena med toženkama, izvajala navidezno. Prva toženka pri drugi toženki ni opravljala luško prekladalnih storitev, ki so bile predmet podjemne pogodbe, temveč ji je dejansko trajno zagotavljala delo svojih delavcev. S posredovanjem delovne sile se zaradi neizpolnjevanja za to predpisanih pogojev ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne sprejemati. Z delovnim razmerjem pri prvi toženki je bilo prikrito delovno razmerje z drugo toženko. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjski zaključek o zlorabi poslovanja obeh toženk na škodo delavcev prve toženke (t. i. eksternalizacija delovnih razmerij) in o obstoju prikritega delovnega razmerja tožnika pri drugi toženki temelji na pravnem sklepanju sodišča prve stopnje, da tudi v obravnavanem sporu predstavljajo podlago odločitvi sodišča dejstva, kakršna so bila ugotovljena v drugih, pravnomočno končanih sporih, ki so potekali o podobnih pravnih in dejanskih vprašanjih ter v katerih je bila ena od strank druga toženka iz obravnavanega spora (A. d. d.). Takšno postopanje sodišča prve stopnje ni pravilno. Ali je tudi v razmerju med strankami tega spora podana omenjena zloraba in prikrito delovno razmerje, bi sodišče prve stopnje lahko ocenilo šele potem, ko bi izvedlo potrebne dokaze, ki so jih stranke predlagale v zvezi s tem. Tega ni storilo. S tem, ko je dejanske in pravne zaključke iz drugih sporov apliciralo na ta spor, ni ugotovilo razlogov o dejstvih, ki so za ta spor odločilnega pomena.

Prikrajšanje, ki temelji na zatrjevani zlorabi, je tožnik vtoževal od toženk tudi kot plačilo terjatve iz delovnega razmerja (zahteval je razliko v plači in prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih prejel kot delavec druge toženke). Sodišče prve stopnje je zavrnitev zahtevka po tej podlagi obrazložilo s tem, da bi zoper drugo toženko moral vložiti tožbo v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, pa tega ni storil, medtem ko prva toženka ni bila delodajalec, ki v smislu določil ZDR-1 zagotavlja delo delavcev uporabniku, zato ne odgovarja za plačilo denarnih prejemkov, ki bi jih tožnik prejel kot delavec druge toženke. Takšna stališča po oceni pritožbenega sodišča niso pravilna in jim pritožba utemeljeno nasprotuje.

14.Navedeno revizijsko stališče je uporabljivo tudi za obravnavani spor. Razlagati ga je treba tako, da v primeru ugotovljene zlorabe (eksternalizacije delovnega razmerja) tožniku za obdobje, za katero je imel s prvo toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ni mogoče priznati delovnega razmerja tudi pri drugi toženki. Takšen tožbeni zahtevek bi bil neutemeljen in ga tožnik tudi sicer ni postavil. Ker tudi ni vtoževal delovnega razmerja z drugo toženko za čas po prenehanju delovnega razmerja s prvo toženko, za tožnika v nobenem primeru ne more priti v poštev pogojevanje z zahtevo za vložitev obravnavane tožbe v materialnem prekluzivnem roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Nasprotno razlogovanje sodišča prve stopnje (in v tem okviru sklicevanje na judikat Pdp 599/2022) zato ni utemeljeno. Tožbo je vložil le glede plačila denarne terjatve, za katere velja zastaralni rok.

Izrek

15.Nujnost vložitve obravnavane tožbe v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 je sodišče prve stopnje utemeljilo tudi s stališčem, da delavci, ki delajo po fiktivnih civilnopravnih pogodbah in nimajo že vzpostavljenega formalnega delovnega razmerja, glede uveljavljanja sodnega varstva ne morejo biti v slabšem položaju od delavcev, ki imajo že vzpostavljeno formalno delovno razmerje pri enem delodajalcu, dejansko delovno razmerje pa obstaja pri drugem delodajalcu. Temu stališču pritožba pravilno nasprotuje. V zgoraj citiranih judikatih je revizijsko sodišče obrazložilo, da pri eksternalizaciji delovnih razmerjih ne gre za soočenje različnih statusov, kot to velja npr. za civilnopravno razmerje, ki ima dejansko elemente delovnega razmerja. Pri eksternalizaciji delovnih razmerjih gre za konkurenco dveh (hkrati obstoječih) delovnih razmerij kot enakovrednih statusov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to tudi glavni razlikovalni element, zaradi katerega v tem sporu vložitve tožbe v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 ni mogoče utemeljevati s sodno prakso (sodišče prve stopnje se je sklicevalo na VIII Ips 284/2015, VIII Ips 70/2013, VIII Ips 108/2010), ki se je izoblikovala v zvezi z uveljavljanjem sodnega varstva glede obstoja delovnega razmerja (in pripadajočih pravic) v primeru fiktivnih civilnopravnih razmerij.

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

16.V obravnavanem sporu tožnik lahko dokazuje, da se je formalno obstoječe delovno razmerje s prvo toženko izvajalo na način, ki je predstavljal zatrjevano zlorabo s strani toženk na škodo delovnopravnih pravic tožnika (tako, da sta ga prikrajšali za delovno razmerje pri drugi toženki kot dejanski delodajalki ter za pravice iz tega razmerja). Takšna zloraba pomeni kršitev temeljnih načel obligacijskega in delovnega razmerja (načelo vestnosti in poštenja ter prepoved zlorabe pravic iz 5. in 7. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji ...), ki ne more uživati varstva. Če je dokazana, je njene posledice mogoče sanirati edino tako, da toženki vzpostavita takšen položaj glede denarnih terjatev tožnika iz delovnega razmerja, kot da zlorabe ne bi bilo. To stališče je skladno z zgoraj citiranimi judikati revizijskega sodišča, po katerih "okoliščina, da delavec ne more od A. d. d. uveljavljati obstoja delovnega razmerja za obdobje, v katerem je bil formalno zaposlen pri IPS, ne pomeni, da mu za to obdobje A. d. d. zaradi kršitve pravic ni odgovorna za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja. V primeru ugotovljene zlorabe in prikritega delovnega razmerja (kot posledice usklajenega ravnanja A. d. d. in IPS, ki ni izpolnjevalo formalnih pogojev za zakonito izvajanje dejavnosti posredovanja delavcev) je treba preseči tudi določbo šestega odstavka 62. člena ZDR-1 in odgovornost A. d. d. izenačiti z odgovornostjo delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Prikrajšanje, tudi za obdobje že obstoječega delovnega razmerja pri IPS, je torej treba obravnavati v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja (in ne le na odškodninski podlagi). Za prikrajšanje je enako odgovoren tudi IPS (solidarno), ki je aktivno sodeloval v nezakonitem poslovnem modelu v škodo delavca.

Obrazložitev

17.Glede na obrazloženo je pravilno pritožbeno stališče, da v primeru, če bo tudi v tem sporu ugotovljena zloraba oziroma eksternalizacija delovnega razmerja, toženki solidarno odgovarjata za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja. To prikrajšanje je dopustno uveljavljati tudi kot reparacijski zahtevek iz delovnega razmerja (kar je storil tudi tožnik), za katerega velja zastaralni rok iz 202. člena ZDR-1.

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik za obdobje od 1. 7. 2018 do 6. 12. 2019 zahteval od toženk solidarno plačilo razlik plač v višini 2.000,00 EUR bruto mesečno, bruto regres za letni dopust za leto 2018 v znesku 1.200,00 EUR in za leto 2019 v znesku 1.356,70 EUR, ter vsakokratni bruto znesek 2.000,00 EUR iz naslova trinajste plače za leti 2018 in 2019 ter iz naslova gospodarnosti za leti 2018 in 2019, vse z odvodom dajatev in z obrestmi. Naložilo mu je, da toženkama plača odmerjene stroške postopka.

2. Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da sodišče ni ugotavljalo načina izvajanja delovnega procesa, kako je potekalo delo tožnika, obveznosti toženk v zvezi s tem ... VSRS je v bistvenem podobnih primerih ugotovilo neposredno, odškodninsko, reparacijsko in solidarno odgovornost druge toženke. Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo vse elemente posredovanja dela, razmerja napačno ni opredelilo kot takega (gl. VIII SM 2/2021). Na podlagi drugega odstavka 61. člena ZDR-1 je tožnik upravičen do enakega plačila kot delavci na primerljivem delovnem mestu pri drugi toženki. Glede ugotovitve, da prva toženka ne izpolnjuje pogojev ZUTD za agencijsko delo, sodišče ni izvedlo dokazov po uradni dolžnosti. Iz izpiska poslovnega registra izhaja, da ima registrirano dejavnost 78.200 (posredovanje začasne delovne sile), torej se je s to dejavnostjo očitno ukvarjala. Sodišče je napačno presodilo ugovor zastaranja. Ni upoštevalo, da je bila tožba vložena glede na prekinitev teka zastaranja v času epidemije. Ni se opredelilo do uporabe določb 353. člena OZ o daljšem (10-letnem) zastaralnem roku, o čemer bi moralo odločiti kot o predhodnem vprašanju in po uradni dolžnosti preveriti, ali je zoper toženki sprožen kazenski pregon. ZDR-1 ne predpisuje roka za sodno varstvo glede ugotavljanja obstoja delovnega razmerja. Nedopustno je tretji odstavek 200. člena ZDR-1 uporabiti za ta spor. Obstoječa sodna praksa ni ustrezna, saj še ni obravnavala prekluzije glede eksternalizacije delovnih razmerij. Delavec lahko sploh ne zahteva varstva v zvezi s prenehanjem pravnega razmerja, ampak uveljavlja druge pravice, ki iz tega izhajajo - v tem primeru je ugotovitev obstoja delovnega razmerja (za nazaj) le predhodno vprašanje. V tem sporu sta za plačilo neizplačanega dela plače relevantna le četrti odstavek 200. člena ZDR-1 in 202. člen ZDR-1. Neustrezna je primerjava s fiktivnimi civilnopravnimi pogodbami, kjer gre za razmerje med dvema strankama in je jasno, zoper koga je treba postaviti tožbeni zahtevek, na tem področju pa je tudi dolgoletna ustaljena sodna praksa, ki nudi pravno varnost. Sodišče je izdalo sodbo presenečenja. Na prvem naroku je napovedalo, da bo najprej obravnavalo procesne ugovore in napovedalo izdajo pisnega sklepa, nato pa je odločilo po vsebini in ne da bi razkrilo, katero podlago šteje za pravno relevantno. S svojo odločitvijo je kršilo 2., 14., 22., 23., 25., 50. in 60. člen URS ter 8. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Nejasno je obrazložilo, da bi moralo tožbo zavreči, a je vseeno tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

18.Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP). To je najprej dolžno izvesti potrebne dokaze, ki so jih stranke predlagale v zvezi z utemeljevanjem svojih trditev o (ne)obstoju temelja tožbenega zahtevka, jih dokazno oceniti upoštevaje 8. člen ZPP in nato presoditi, ali je v vtoževanem obdobju dejansko prišlo do zlorabe poslovanja obeh toženk na škodo tožnika oziroma do prikritega delovnega razmerja tožnika pri drugi toženki. Če bo to ugotovilo, je dolžno odločiti o obstoju reparacijske (solidarne) obveznosti toženk po višini. Glede ugovora zastaranja mora presoditi tudi navedbo, ki jo je tožnik podal že v prvostopenjskem postopku in jo ponavlja v pritožbi, t. j. da je bil tek zastaralnega roka v določenem obdobju zadržan zaradi epidemije covid (360. člen OZ). Prav tako ne sme spregledati, da sta obe toženki na naroku zaprosili za rok za opredelitev do druge pripravljalne vloge tožnika, o čemer sodišče prve stopnje še ni odločilo.

3. Toženki v odgovorih na pritožbo obrazloženo prerekata njene navedbe, predlagata, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in priglašata stroške odgovorov.

19.Pritožbeno sodišče je ocenilo, da glede na okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka, saj je za potrebe odločitve o tožbenem zahtevku sodišče prve stopnje dolžno ugotoviti še vsa odločilna dejstva in v ta namen izvesti potrebne predlagane dokaze. Namen instančnega postopka ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo (zlasti ne v navedenem obsegu), pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

20.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

6. Pritožba zmotno očita, da je prvostopenjsko sodišče izdalo sodbo presenečenja. Smisel prepovedi takšne sodbe je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvena. V obravnavani zadevi do takšnega položaja ni prišlo, saj izpodbijana sodba temelji na pravnih podlagah, ki so bile predmet trditev vseh strank.

Zveza:

7. Tožnik uveljavlja en (denarni) tožbeni zahtevek, le utemeljuje ga na več pravnih podlagah. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da to ne pomeni kumulacije tožbenih zahtevkov, ki bi terjala postavitev prvega podrednega zahtevka (iz naslova odškodnine) in drugega podrednega zahtevka (iz naslova pravic iz delovnega razmerja oziroma reparacije), kot sta to zmotno trdili toženki.

8. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je imel tožnik v vtoževanem obdobju sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s prvo toženko in bil na tej podlagi vključen v socialna zavarovanja. Plačo mu je izplačevala prva toženka, delo pa je nepretrgano in trajno opravljal pri drugi toženki. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je v bistvenem podobnih primerih že odločilo, prav tako pa tudi pritožbeno in revizijsko sodišče, da se je podjemna pogodba, ki je bila sklenjena med toženkama, izvajala navidezno. Prva toženka pri drugi toženki ni opravljala luško prekladalnih storitev, ki so bile predmet podjemne pogodbe, temveč ji je dejansko trajno zagotavljala delo svojih delavcev. S posredovanjem delovne sile se zaradi neizpolnjevanja za to predpisanih pogojev ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne sprejemati.

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 62, 62/6, 200, 200/3, 202, 202/1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 5, 7, 360 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 354, 354/1, 360, 360/1

9. Pritožba uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo načina izvajanja delovnega procesa, poteka dela tožnika, obveznosti toženk v zvezi s tem … Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjski zaključek o zlorabi poslovanja obeh toženk na škodo delavcev prve toženke (t. i. eksternalizacija delovnih razmerij) in o obstoju prikritega delovnega razmerja tožnika pri drugi toženki temelji na pravnem sklepanju sodišča prve stopnje, da tudi v obravnavanem sporu predstavljajo podlago odločitvi sodišča dejstva, kakršna so bila ugotovljena v drugih, pravnomočno končanih sporih, ki so potekali o podobnih pravnih in dejanskih vprašanjih ter v katerih je bila ena od strank druga toženka iz obravnavanega spora (A. d. d.). Takšno postopanje sodišča prve stopnje ni pravilno. Ali je tudi v razmerju med strankami tega spora podana omenjena zloraba in prikrito delovno razmerje, bi sodišče prve stopnje lahko ocenilo šele potem, ko bi izvedlo potrebne dokaze, ki so jih stranke predlagale v zvezi s tem. Tega ni storilo. S tem, ko je dejanske in pravne zaključke iz drugih sporov apliciralo na ta spor, ni ugotovilo razlogov o dejstvih, ki so za ta spor odločilnega pomena. To kršitev (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) je v ponovljenem sojenju dolžno odpraviti.

Pridruženi dokumenti:*

10. Za primer, da bo sodišče prve stopnje ponovno ugotovilo obstoj omenjene zlorabe, se pritožbeno sodišče v nadaljnjem opredeljuje do tistih pritožbenih navedb, ki so pomembne za nadaljnjo materialnopravno presojo tožbenega zahtevka (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Prikrajšanje, ki temelji na zatrjevani zlorabi, je tožnik vtoževal od toženk tudi kot plačilo terjatve iz delovnega razmerja (zahteval je razliko v plači in prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih prejel kot delavec druge toženke). Sodišče prve stopnje je zavrnitev zahtevka po tej podlagi obrazložilo s tem, da bi zoper drugo toženko moral vložiti tožbo v roku iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), pa tega ni storil, medtem ko prva toženka ni bila delodajalec, ki v smislu določil ZDR-1 zagotavlja delo delavcev uporabniku, zato ne odgovarja za plačilo denarnih prejemkov, ki bi jih tožnik prejel kot delavec druge toženke. Takšna stališča po oceni pritožbenega sodišča niso pravilna in jim pritožba utemeljeno nasprotuje.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

12. V skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Za razliko od sporov, ki jih je kot podobne upoštevalo sodišče prve stopnje (npr. VIII Ips 5/2022, VIII Ips 8/2022, VIII Ips 9/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 18/2022, VIII Ips 19/2022, VIII Ips 17/2023), v tem sporu tožnik, kateremu je delovno razmerje pri prvi toženki prenehalo (sporazumno), ni postavil tožbenega zahtevka za priznanje obstoja nadaljnjega delovnega razmerja pri drugi toženki.