Jedro

Tožnik nima preživninske obveznosti do svojega 33 letnega sina in njegove hčerke, ki bi temeljila na kogentnem predpisu, in zato sodišče prve stopnje pri ugotavljanju tožnikovih premoženjskih razmer in sposobnosti plačila taks v tej pravdi teh dveh oseb pravilno ni upoštevalo. V kolikor sina in vnukinjo dejansko preživlja, je to njegova prostovoljna odločitev, ne zakonska obveznost, ki na ugotavljanje njegovih finančnih zmožnosti ne more vplivati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljenega zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks in odločilo, da je tožeča stranka dolžna sodno takso za postopek na prvi stopnji v znesku 675,00 EUR plačati v 25-ih mesečnih obrokih po 27,00 EUR.

Zoper sklep se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da predlogu tožeče stranke ugodi in jo oprosti plačila sodnih taks. Navaja, da sin tožnika R. S. ne prejema nikakršnih dohodkov in tudi ne razpolaga s kakršnimikoli nepremičninami ali premičnim premoženjem. V skupnem gospodinjstvu s tožnikom prebiva tudi njegova vnukinja M. S., prav tako brez vsakih dohodkov in premoženja. Dejstvo je, da morata tožnik in njegova partnerica preživljati brezposelnega sina in njegovo mladoletno hčerko. Ob upoštevanju te preživninske obveznosti se po sodišču prve stopnje ugotovljene premoženjske razmere tožnika občutno spremenijo in je tožnik vsekakor upravičen, da se ga oprosti plačila sodnih taks v tem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Sporno v tem postopku obravnave tožnikovega predloga za oprostitev plačila sodnih taks je edino, ali je pri premoženjskih razmerah tožnika upoštevati tudi njegovega 33 let starega sina, ki je brez zaposlitve in brez premoženja, ter njegove vnukinje, hčerke sina, stare eno leto, prav tako brez premoženja. Po določbi 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, če pa se otrok redno šola, tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Za preživljanje vnukov ni zakonske preživninske obveznosti. Sledi, da tožnik nima preživninske obveznosti do svojega 33 letnega sina in njegove hčerke, ki bi temeljila na kogentnem predpisu, in zato sodišče prve stopnje pri ugotavljanju tožnikovih premoženjskih razmer in sposobnosti plačila taks v tej pravdi teh dveh oseb pravilno ni upoštevalo. V kolikor tožnik sina in njegovo hči dejansko preživlja, je to njegova prostovoljna odločitev, ne zakonska obveznost, ki na ugotavljanje njegovih finančnih zmožnosti ne more vplivati.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).