Jedro

Izgradnja in delovanje gospodarske javne infrastrukture (tudi vročevoda) načeloma pomeni izključno javni interes. Vendar pa ni mogoče vnaprej odreči pravnega interesa v zvezi s tem osebi, ki ji predpis, ki ga je treba uporabiti pri izdaji izpodbijane odločbe (v tem primeru prostorski akt), zagotavlja možnost priklopa na to infrastrukturo oziroma daje pravice v zvezi s tem. Prav to sicer trdi tožnik, vendar pa svojih trditev o posegu v to pravico ne konkretizira do take mere, da bi jih bilo mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je s prvo točko izreka izpodbijane odločbe investitorju A. d.o.o. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo trgovskega centra B. na tam naštetih zemljiščih v k.o. ... in k.o. ..., po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki ga je izdelal C. d.d. (št. 7003 iz oktobra 2011; v nadaljevanju PGD) in je sestavni del tega dovoljenja. Z drugo točko izreka izpodbijane odločbe so določeni splošni pogoji gradnje, s tretjo pa lokacija dostavnih mest za trgovski center. S četrto točko izreka je odločeno, da mora prizadeta stranka zagotoviti geotehnični nadzor in reden nadzor stanja obstoječih objektov zaradi gradbenih posegov v njihovi bližini ter da mora biti v času gradnje omogočeno nemoteno delovanje teh objektov, sočasno z gradnjo pa mora biti zagotovljena tudi prestavitev vseh infrastrukturnih vodov, objektov in naprav, potrebnih za nemoteno delovanje obstoječih objektov v času gradnje in po njej. Morebitne poškodbe okoliških objektov in naprav, nastale v času gradnje, morajo biti sanirane na stroške povzročitelja. S peto točko izreka je določen čas veljavnosti gradbenega dovoljenja in pogoji za njegovo podaljšanje, s šesto točko pa, da se gradnja lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja oziroma po njegovi pravnomočnosti, vendar na odgovornost prizadete stranke. S sedmo točko izreka je odločeno, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

2. Prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je prizadeta stranka izpolnila vse zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, ki jih določa Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Podrobno se opredeljuje tudi do pripomb stranskih udeležencev, navedenih na ustnih obravnavah in v pisnih vlogah, med drugim tudi do tožnikovih.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbe stranskih udeležencev zoper izpodbijano odločbo, med ostalimi tudi tožnikovo.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri obširno navaja razloge, iz katerih meni, da je izpodbijano gradbeno dovoljenje nezakonito, zaradi česar sodišču predlaga, naj ga odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče zaradi preglednosti obrazložitve tožbenih ugovorov ne povzema na tem mestu, temveč v nadaljevanju, skupaj z razlogi za odločitev.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, prizadeta stranka pa v odgovoru na tožbo obrazlaga, zakaj meni, da je tožba neutemeljena in sodišču predlaga, naj jo zavrne, tožniku pa naj naloži povračilo njenih stroškov za odgovor na tožbo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Tožnik je v postopku za izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja sodeloval kot stranski udeleženec, zaradi varstva pravnih interesov, ki izvirajo iz lastništva parcele št. 798/29 k.o. ... Pravni položaj stranskega udeleženca opredeljuje prvi odstavek 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem se ima pravico udeleževati se upravnega postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, torej oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drugi predpis oprta osebna korist. 8. Stranski udeleženec se torej udeležuje postopka le zaradi varstva svoje osebne koristi, ki temelji na zakonu ali podzakonskem aktu, ne pa zaradi varstva javne koristi ali svoje dejanske koristi. Povedano drugače: tožnik izkazuje pravni interes le toliko, kolikor gre za zaščito njegovih neposrednih interesov, ki jih ima kot lastnik navedene nepremičnine na vplivnem območju nameravane gradnje ter temeljijo na določbah Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), prostorskega akta in drugih predpisov, ki urejajo izdajo gradbenega dovoljenja.

9. Tožnik zato v upravnem postopku, pa tudi v upravnem sporu, ne more uspešno uveljavljati javne koristi, čeprav meni, da pristojni organ te koristi ni ustrezno zaščitil, in čeprav meni, da je del prizadete javnosti, ker posledice izpodbijane upravne odločbe zadevajo tudi njega, saj pri tem ne gre za njegovo osebno in neposredno korist. Prav tako tožnik ne more uveljavljati zgolj svojih dejanskih koristi, ki nimajo opore v zakonskih in podzakonskih aktih, ki urejajo izdajo izpodbijane odločbe.

10. Navedeno razlago 43. člena ZUP (ki izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse) je Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji novejši praksi dopolnilo s stališčem, da je pravno varovan interes, ki ga je treba upoštevati v upravnem postopku, podan, 1.) če se nanaša na določen, omejen krog subjektov, ki se glede možne prizadetosti z odločitvijo upravnega organa razlikujejo od drugih; 2.) če bo z odločitvijo upravnega organa, izdano v konkretnem postopku, ta interes lahko neposredno prizadet; in 3.) če obstaja pravna norma, na katero lahko ti subjekti oprejo svoje predloge in zahtevke in ki jo mora pri svojem odločanju v konkretni zadevi upravni organ upoštevati.

11. Določena pravna norma lahko sočasno varuje več interesov, tako javni interes kot tudi več različnih zasebnih interesov. Tako je pravni interes posameznika mogoče utemeljiti tudi v okviru določene splošne pravne norme, ki zapoveduje določeno ravnanje oblastvenega organa (npr. skrb za okolje, zdravje itd.), kadar je ta pravna norma spoznavno namenjena tudi varstvu zasebnega interesa, in če je v okviru te pravne norme mogoče ugotoviti upravičenje posameznika, da se njegovi zasebni interesi pri odločanju nosilcev oblasti ustrezno upoštevajo (osma točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-741/12-21). V tem obsegu je treba torej tistemu, ki mu pravo priznava obstoj njegovega pravno varovanega interesa, tudi v upravnem sporu omogočiti, da ta interes zavaruje. Hkrati pa to pomeni tudi, da v upravnem sporu ni mogoče uspešno uveljavljati varstva interesov izven opisanega okvira.

12. V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da tožnik z večino tožbenih navedb ne varuje svojega pravnega interesa oziroma se očitane kršitve ne nanašajo na pravne norme, ki so namenjene zaščiti njegovega individualnega interesa. Kolikor bi se tožbene navedbe utegnile nanašati na poseg izpodbijane odločbe v njegov pravni interes, pa so te navedbe pomanjkljive oziroma posplošene do take mere, da njihova vsebinska obravnava ni mogoče. 13. Tožnik najprej navaja, da po PGD javni vročevod poteka „v območju temeljev“ načrtovane gradnje, zaradi česar se sprašuje, kako ga bo mogoče vzdrževati. Meni, da bo treba v primeru okvare posegati v temelje načrtovane gradnje, kar je nesprejemljivo. Poleg tega pozicija cevi ni obdelana v statičnem izračunu temeljev, kar lahko pomeni njihovo oslabitev. Za vročevod je bilo izdano pravnomočno gradbeno dovoljenje, zato ga je treba zgraditi skladno z njim, PGD pa predvideva njegovo poglobitev za 70 cm. Gre za odstopanje od izdanega gradbenega dovoljenja, ki je bilo „izpeljano skozi postopek za pridobitev“ izpodbijane odločbe, tožnik pa svojo pravno korist utemeljuje s tem, da gre za javni vročevod, na katerega se, če ne bo zgrajen pravilno in v skladu s pravili stroke, ne bo mogel priključiti, niti ga ne bo mogoče vzdrževati.

14. Izgradnja in delovanje gospodarske javne infrastrukture (torej tudi vročevoda) načeloma pomeni izključno javni interes. Vendar pa v skladu s prej predstavljenimi stališči Ustavnega sodišča RS ni mogoče vnaprej odreči pravnega interesa v zvezi s tem osebi, ki ji predpis, ki ga je treba uporabiti pri izdaji izpodbijane odločbe (v tem primeru prostorski akt), zagotavlja možnost priklopa na to infrastrukturo oziroma daje pravice v zvezi s tem. Prav to sicer trdi tožnik, vendar pa svojih trditev o posegu v to pravico ne konkretizira do take mere, da bi jih bilo mogoče preizkusiti.

15. Tako – z izjemo povsem pavšalne trditve o nemožnosti priključitve – ne pojasni, v čem oziroma kako naj bi bila z obravnavano gradnjo prizadeta njegova možnost oz. pravica do priklopa na vročevod, kakršna izvira iz prostorskega akta, niti ne trdi, da bi bil potek vročevoda, kot je predviden z izpodbijano odločbo, kakorkoli v neskladju s tem prostorskim aktom. To pomeni, da tožnik s svojimi navedbami ne zatrjuje posega v kakšno svojo pravico, ki bi jo lahko varoval v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, povsem očitno pa tega ne stori niti z navedbami, ki se nanašajo na tujo in ne njegovo korist (npr. v zvezi s potrebo po posegih v temelje obravnavane gradnje) oziroma na javno korist (npr. v zvezi s statično stabilnostjo obravnavanega objekta oziroma posegi v pravnomočno gradbeno dovoljenje za vročevod). Tožnik torej s temi navedbami ne uveljavlja svojega pravnega interesa, kot je bilo obrazloženo zgoraj, zato te navedbe niso mogle vplivati na odločitev v zadevi.

16. V zvezi s prometno ureditvijo tožnik navaja, da iz PGD ne izhaja, za kako velika vozila so dimenzionirani dovozi obravnavanega objekta, investitor pa je to pojasnil šele v odgovoru na tožnikovo pritožbo. Meni, da gre za prepovedano novoto, kar pomeni, da se v postopku ni mogel prepričati o tej okoliščini, zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita. Toženka se ni opredelila do njegovih predlogov za postavitev izvedenca prometne stroke, iz predloženih strokovnih mnenj pa izhaja, da bi lahko prišlo do prometnih zastojev, ki bi ovirali „funkcionalnost tožnikove nepremičnine“. Upravni organ ni upošteval niti tožnikove pripombe, da v projektni dokumentaciji ni obdelan dovoz na njegovo zemljišče parc. št. 798/29 k.o. ..., kar je v nasprotju s 27. členom OPPN, prometna ureditev za dostop do te parcele pa v nekaterih situacijah pomeni obsežen obvoz in to kljub temu, da ima tožnik za dostop do navedene parcele vknjiženo služnost, ki ni nikjer pogojena le z desno desnim zavijanjem. Poleg tega navaja še, da gradnja, kot je dovoljena „ne rešuje tožnikovega problema“, saj je dimenzionirana tako, da lahko investitor po pridobljenem uporabnem dovoljenju vzpostavi prvotno zamišljeno funkcijo dostave, ki bi pomenila oviranje dostopa oziroma blokado do tožnikove nepremičnine.

17. V zvezi s temi tožbenimi navedbami sodišče uvodoma ugotavlja, da tako izpodbijana odločba (prim. str. 13, 17, 18 in 33), kot tudi drugostopenjski organ (prim. str. 10, 11, 17, 18, 21 in posebno 46 ter 50) podrobno obrazlagata skladnost prometne ureditve, ki je predmet izpodbijane odločbe, s prostorskim aktom. Tožnik po drugi strani ne uveljavlja oziroma ne konkretizira posega v nobeno svojo pravico, ki bi izhajala iz tega akta ali drugega predpisa, ki ga je treba upoštevati pri izdaji gradbenega dovoljenja.

18. Prostorski akt (Odlok o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za dele območij urejanja SŠKO1/2 Šiška, ŠT1/2 obvoznica in ŠS1/6 Zgornja Šiška; v nadaljevanju OPPN) v 23. členu podrobno ureja prometno ureditev območja obravnavane gradnje, vendar ne iz tega akta, ne iz področne zakonodaje, ki ureja javne ceste, ne izhaja, da bi bilo treba pri odločanju o izdaji gradbenega dovoljenja upoštevati okoliščine, na katere se sklicuje tožnik, posebno dolžino vozil, za katere je projektiran dostop, in odvijanje prometa po prometnicah, predvidenih z OPPN.

19. Toženka se je najmanj posredno, s povzetkom relevantnih parametrov iz 23. člena OPPN in obrazložitvijo skladnosti načrtovane prometne ureditve z njimi, opredelila do nerelevantnosti teh okoliščin za odločitev, zato se ji niti ni bilo treba še posebej opredeljevati do dokazov, ki jih je tožnik predlagal v njihovo potrditev (strokovnega mnenja). Poleg tega se je do predloženega strokovnega mnenja opredelila tudi izrecno (str. 50 drugostopenjske odločbe), tako da so tožbene navedbe, da tega ni storila, očitno neutemeljene.

20. Da bi bila načrtovana prometna ureditev neskladna z OPPN tožnik ne navaja, razen glede dostopa na parcelo št. 798/29 k.o. ...; vendar pa tudi te svoje navedbe ne konkretizira z ničemer drugim kot s sklicevanjem na daljši obvoz, ki bi ga bilo treba opraviti pod določenimi pogoji, in vsebino služnosti dostopa do te parcele. Po presoji sodišča nobena od teh navedb sama po sebi ne pomeni konkretizacije trditev o neskladnosti načrtovane prometne ureditve z OPPN oziroma očitnega nasprotja med to ureditvijo in 23. členom, kaj več v zvezi s tem pa tožnik ne navaja. Enako velja tudi za zatrjevani poseg v služnostno pravico, saj po eni strani tožnik ne trdi, da bi bilo njeno izvrševanje onemogočeno, po drugi strani pa ne more zahtevati izvrševanja te pravice v nasprotju s predpisi, med katere spada tudi OPPN.

21. Kot rečeno, tožnik konkretnih neskladij obravnavane prometne ureditve z OPPN ne navaja, sodišče pa dodaja še, da se pri izpodbijanju obravnavane odločbe ne more uspešno sklicevati niti na ugibanje, kaj bi utegnil investitor zgraditi v nasprotju s to odločbo, saj to očitno ne more biti predmet tega postopka.

22. Tudi navedba, da lokacija servisnih prostorov (prostora za zbiranje odpadkov) preprečuje rabo sosednje parcele v skladu z OPPN, ostaja povsem nekonkretizirana oziroma na ravni pavšalnih navedb, da bo „stalen smrad in hrup“ s tega prostora „bistveno vplival“ na delovanje hotela. Kot izhaja že iz obrazložitve prvostopenjske odločbe je ta servisni prostor lociran v skladu z OPPN, predvsem pa iz tožbenih navedb ni mogoče ugotoviti, zakaj in kako naj bi to kljub upoštevanju ostalih relevantnih predpisov preprečilo, da bi bil na sosednjem zemljišču zgrajen hotel, kot predvideva OPPN.

23. Podobno velja tudi za tožbene navedbe, ki se nanašajo na zaščito gradbene jame oziroma izvedbo pilotov na način, ki bi po tožnikovem mnenju omogočal tudi izvedbo njegovega objekta na način, kakršen izhaja iz OPPN. Sodišče se v tem pogledu strinja s toženko, da OPPN ne predpisuje načina oziroma tehnologije gradnje in to kljub temu, da natančno ureja gabarite objektov in njihov odmik od parcelne meje. Pri tem so po ugotovitvah toženke (tožnik pa ne navaja ničesar drugega) ti gabariti in odmiki spoštovani, predviden pa je tudi način gradnje, ki v ničemer ne posega v sosednjo parcelo, toženka pa se pri tem sklicuje tudi na strokovnost in odgovornost projektanta. Po presoji sodišča je toženka s tem predmetno vprašanje obravnavala v obsegu in na način, kot izhaja iz OPPN.

24. Namen slednjega je namreč (med drugim) podrobnejša določitev arhitekturnih, krajinskih in oblikovalskih rešitev prostorskih ureditev (tretja točka prvega odstavka 56. člena Zakona o prostorskem načrtovanju; v nadaljevanju ZPNačrt) in to tako podrobno, da je možno izdelati projekte za izdajo gradbenega dovoljenja po predpisih o graditvi objektov (tretji odstavek tretjega člena Pravilnika o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega podrobnega prostorskega načrta; v nadaljevanju Pravilnik), pri tem pa morajo biti podrobneje opredeljene rešitve in pogoji glede (med drugim) lege in velikosti objektov na zemljišču z njihovo funkcionalno, tehnično in oblikovno zasnovo, s pogoji za projektiranje (četrta alineja prvega odstavka 5. člena Pravilnika). Če ti pogoji za (skupno) tehnično zasnovo objektov ne zajemajo načina zaščite gradbene jame, in to celo v korist bodoče (morebitne) gradnje na sosednji parceli, upravni organ tudi po mnenju sodišča nima podlage, da bi jih določal sam.

25. Tožnik ima sicer načeloma prav, da bi način gradnje na sosednji parceli, ki bi absolutno onemogočal gradnjo, kot je z OPPN dovoljena na njegovi, pomenil poseg v njegove pravice, ki izvirajo iz OPPN. Vendar pa tožnik tudi teh svojih trditev ne konkretizira (niti ni tega storil v upravnem postopku) do mere, ki bi omogočala njihov vsebinski preizkus, temveč ostaja na ravni pavšalnih trditev, da „za svojo, globljo klet ne bo mogel izvesti ustreznega zavarovanja gradbene jame“. Tega ne spreminja njegovo sklicevanje na mnenje podjetja D. d.o.o. z dne 29. 1. 2015, ki ga je predložil tako v upravnem postopku kot v upravnem sporu, saj to mnenje sicer načeloma lahko predstavlja dokaz, ne more pa nadomestiti tožnikove trditvene podlage, iz katere bi jasno in nedvoumno izhajalo, v čem nameravana gradnja preprečuje gradnjo, kot je z OPPN predvidena na njegovi parceli, do take mere, da bi predstavljala podlago za ustrezen vsebinski preizkus, po potrebi tudi z izvedencem.

26. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Odločilo je brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, po povedanem niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

27. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Predlogu prizadete stranke za povrnitev stroškov sodišče ni ugodilo, ker meni, da z navedbah v odgovoru na tožbo ni bistveno pripomogla k odločitvi sodišča (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).