Jedro

Če je ena terjatev izražena v tolarski protivrednosti določenega zneska tuje valute, nasproti stoječa pa v tolarjih, ne gre za terjatvi, ki ne bi bili istovrstni. Zato ni ovir za njun pobot

Izrek

Pritožbi se ugodi, prvostopna sodba se v izpodbijanem delu - to je v prvem, tretjem in četrtem odstavku izreka - razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 8.292 DEM in 100 USA DOL, oboje v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki veljajo za posamezno valuto za hranilne vloge na vpogled pri Ljubljanski banki d.d. Ljubljana od 2.3.1990 dalje do plačila, ter znesek 6.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.3.1990 dalje do plačila in ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 182.440,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Prav tako pa je sodišče zavrnilo tudi "pobotni zahtevek" tožene stranke.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka. Smiselno jo izpodbija v delu odločitve o pobotnem ugovoru in sicer iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter "bistvene kršitve zakona", pri čemer navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in v nasprotju z zakonom zavrnilo tožničin pobotni zahtevek z obrazložitvijo, češ da ne gre za istovetnost terjatev, ker je tožničin zahtevek izražen v tuji valuti, pobotni zahtevek pa v tolarjih. Tožena stranka meni, da so izpolnjeni vsi pogoji, ki so potrebni za pobot in zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Zaključek sodišča prve stopnje, da se denarnih terjatev, ki niso izražene v isti valuti, med seboj ne da pobotati, je napačen. Po določbi 336. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) se za pobot zahteva, da se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in da sta obe zapadli. Sodišče prve stopnje je očitno napačno razumelo to določbo, saj je štelo, da ni izpolnjen pogoj istovetnosti terjatev. Vendar pa za denarne terjatve ni potrebno, da so izražene v isti valuti. Sicer pa v konkretnem primeru tako ali tako ne gre za raznovrstnost terjatev, saj je toženkina terjatev samo izražena v tuji valuti, njena izpolnitev pa je določena v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, in glede tega ni nikakršnih zadržkov, da sodišče ne bi moglo pobotati takšnih terjatev. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je po samem temelju toženkin pobotni ugovor utemeljen. Ker zaradi materialnopravno zmotnega obravnavanja v pobot ugovarjane terjatve sodišče prve stopnje utemeljenosti le-te po višini ni preizkušalo in se z njenim obsegom ni ukvarjalo, je dejansko stanje s tem v zvezi ostalo nepopolno ugotovljeno oz. neugotovljeno. To pa je narekovalo razveljavitev prvostopne sodbe v izpodbijanem obsegu na podlagi določbe prvega odstaka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje v tem delu. V ponovljenem postopku bo zato sodišče prve stopnje moralo ugotoviti le še višino v pobot ugovarjane terjatve in nato do te višine terjatvi med seboj pobotati.

Razveljavitev izpodbijane sodbe v odločitvi o stroških prvostopnega postopka je posledica razveljavitve prvostopne sodbe v delu odločitve o glavni stvari.

O stroških pritožbenega postopka pa ni bilo treba odločati, ker ti niso bili priglašeni.

Določbe ZPP in ZOR, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, so bile uporabljene na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).