Jedro

Z ugovori, ki se nanašajo na ureditev meje med zemljišči, stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenje ne more uspeti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila Mestni občini Slovenj Gradec dovoljena gradnja prizidka k vrtcu X. in obnova obstoječega vrtca na zemljiščih s parc. št. 66/2 in 66/3, k. o. ... V obrazložitvi izpodbijane odločbe upravni organ ugotavlja, da je predložena gradbena dokumentacija izdelana v skladu s prostorsko izvedbenim aktom in da so izpolnjeni tudi drugi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja po prvem odstavku 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Lastnica zemljišč, ki sta predvideni za gradnjo, je Mestna občina Slovenj Gradec, na zemljiščih v zemljiški knjigi pa tudi ni vpisanih služnostnih pravic. Pred izdajo gradbenega dovoljenja je bila opravljena ustna obravnava, katere se je udeležila tudi tožnica, ki je v postopku nasprotovala izdaji gradbenega dovoljenja, ker bi naj gradnja ovirala dostop do njenih nepremičnin. Upravni organ jo je zato z dopisom seznanil, da mora organu v osemdnevnem roku predložiti dokaze za svoje navedbe, ki pa jih stranka ni predložila. Tožnica tako svojih trditev v postopku ni dokazala. Iz priloženih slik izhaja, da navedbe tožnice o izginuli cesti med vrtcem in hišo ne držijo, saj je cesta potekala v celoti po zemljišču s parc. št. 63/1, k.o. ..., ki pa ni predmet postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Iz zemljiškega katastra in zemljiške knjige izhaja, da je tožnica solastnica parcele št. 63/4, k. o. ..., ki je v neposredni bližini dostopa do občinske ceste s parc. št. 1111/3, k. o. ... Po mnenju upravnega organa na prvi stopnji bi bilo ekonomsko bistveno bolj upravičeno in smiselno iz varnostnega vidika, da bi stranka v postopku uredila dostop do občinske ceste po svojem zemljišču. Dejanska situacija na terenu namreč ne omogoča ureditve dvosmerne dovozne ceste po zemljišču s parc. št. 66/2. Upravni organ je zato ob ugotovitvi, da so izpolnjeni tudi drugi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja Mestni občini Slovenj Gradec dovolil gradnjo prizidka na zemljiščih s parc. št. 66/2 in 66/3. Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-128/2011-4 MŠ z dne 9. 8. 2011 kot neutemeljena zavrnjena. Po mnenju ministrstva je prvostopni organ pri izdaji izpodbijane odločbe ravnal pravilno in v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na obstoj služnostne poti po zemljišču s parc. št. 66/2, pa ministrstvo pojasnjuje, da iz podatkov zemljiške knjige ne izhaja, da bi bilo omenjeno zemljišče obremenjeno s stvarno služnostjo v korist tožnice. Na odločitev pa tudi ne more vplivati izjava Občinske skupnosti otroškega varstva Slovenj Gradec št. 36/75 z dne 6. 6. 1975, iz katere izhaja, da je bil sklenjen dogovor o načinu ograditve zemljišča s parc. št. 66/2 z namenom, da bi bil lastniku zemljišča s parc. št. 63/1 omogočen nemoten dovoz do preostalega zemljišča. Ker tožnica z izdajo gradbenega dovoljenja ni prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih, je ministrstvo pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo.

V tožbi in v kasneje vloženi vlogi tožnica izpodbijani odločitvi nasprotuje in opozarja na neurejeno mejo med zemljiščem s parc. št. 66/2, zemljiščem s parc. št. 63/4 (katerega solastnica je) ter zemljiščem s parc. št. 63/1. Kot pojasnjuje, je bilo zemljišče s parc. št. 66/2 leta 1975 prodano pravnemu predniku Mestne občine Slovenj Gradec. Ob pozivu k podaji soglasja za izgradnjo prizidka k obstoječemu vrtcu pa je tožnica pri ogledu parcel ugotovila, da je prišlo pri ureditvi meje do napake v postopku odmere parcele 66/2. Po izjavi tožničinega brata cesta, ki je deloma potekala tudi po zemljišču 66/2, ni bila nikoli prodana. Brez vednosti prodajalcev je bila ta cesta razdeljena v korist zemljišč s parc. št. 66/2, 63/1 in 9/2. Tožnica pri geodetskih meritvah ni sodelovala, saj nanje nikoli ni bila povabljena. Z razdelitvijo omenjene ceste, ki so jo pravni predniki tožnice uporabljali za dostop do svojih zemljišč, so zemljišča tožnice izgubila dostop do javne ceste. Tožnica tako gradnji prizidka nasprotuje, dokler se ne reši vprašanje dostopa njenih zemljišč do javne ceste.

Toženka vztraja pri izpodbijani odločitvi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V odgovoru na tožbo Mestna občina Slovenj Gradec kot prizadeta stranka navaja, da iz projektne dokumentacije izhaja, da investitor z gradnjo ne posega na tuje zemljišče. Tožnica je v postopku nastopala zgolj zaradi solastništva parcele št. 63/4, ki v skladu z določbami ZGO-1 leži v vplivnem območju gradnje. Izdano gradbeno dovoljenje po mnenju prizadete stranke ne posega v tožničine pravice.

Tožba ni utemeljena.

Iz tožbenih navedb in podatkov v spisu izhaja, da tožnica izdaji gradbenega dovoljenja za izgradnjo prizidka k vrtcu in za obnovo vrtca na zemljiščih parc. št. 66/2 in.66/3 nasprotuje zaradi poteka meje med zemljiščem parc. št. 66/2 ter zemljiščem parc. št. 63/4, ki je v njeni solasti. S potekom meje se ne strinja, ker meni, da bi zemljiščem, katerih (so)lastnica je, moral biti zagotovljen dostop do javne ceste, in sicer deloma tudi preko zemljišča parc. št. 66/2, na katerem je bila z izpodbijano odločbo investitorju dovoljena gradnja prizidka.

Z omenjenimi ugovori, ki se nanašajo na ureditev meje med zemljišči, pa tožnica v postopku izdaje gradbenega dovoljenje ne more uspeti. V postopku izdaje omenjenega dovoljenja namreč upravni organ presoja le, ali so izpolnjeni pogoji, ki so za izdajo gradbenega dovoljenja določeni v prvem odstavku 66. člena ZGO-1. Organ pa je pred izdajo gradbenega dovoljenja dolžan preveriti tudi, ali se z nameravano gradnjo ne posega v pravice in pravne koristi drugih oseb - stranskih udeležencev, ki v postopku izdaje gradbenega dovoljenja varujejo svoj pravni interes.

V obravnavani zadevi tožnica tudi po presoji sodišča ni dokazala, da bi imela na zemljiščih parc. št. 66/2 in 66/3, ki sta v lasti investitorja, pravico uporabe - v zemljiški knjigi v korist njenih zemljišč ni vpisana služnost poti, tožnica pa tudi ni predložila overjene listine, ki bi dokazovala, da je imetnik te pravice. Poteku meje med zemljišči pa v postopku, v katerem se odloča le o zahtevi investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja, prizadeta stranka, ki je lastnik sosednjega zemljišča, ne more nasprotovati. Meja se namreč ureja v posebnem postopku ureditve meje po določbah Zakona o evidentiranju meje, ki se uvede na posebno zahtevo lastnika parcele. Predmet drugega postopka, ki se vodi pred sodiščem splošne pristojnosti, je tudi ureditev nujne poti v primeru, da lastnik za redno rabo svojih nepremičnin nima potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški.

Ker so ugovori tožnice neutemeljeni in ker je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa je po presoji sodišča tudi pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.