Jedro

Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, s tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznost.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se II. in III. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje delno spremenita tako, da se stroški znižajo na znesek 91,59 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, tožeči stranki pa je dolžna plačati pritožbene stroške v znesku 103,46 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka), tožniku naložilo, da je toženki dolžan povrniti stroške postopka v znesku 234,09 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka (II. točka izreka), in odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka navedenega sklepa se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je toženka pripadnikom Slovenske vojske (SV) več let kršila pravice, ker jim ni plačevala dodatkov za nadurno delo. Na opozorila o teh kršitvah je toženka reagirala šele junija 2017, ko je že bilo vloženih več sto tožb. Sprejela je odredbo o plačilu 30 % dodatka, kar je realizirala 5. 12. 2017 in 5. 3. 2018. Še vedno pa je odprto vprašanje, ali pripadnikom SV pripada 30 % ali pa celo 130 % za opravljene nadure. Tako ni razumljivo, kdaj je nastopil trenutek, ko naj bi bil tožnik dolžen umakniti tožbo, saj je trenutek, ko naj bi toženka zahtevek v celoti izpolnila, negotov. Zato bi sodišče pri odločanju o stroških moralo uporabiti drugi odstavek 154. člena ZPP in o povrnitvi stroškov uporabiti pravila o uspehu v pravdi, pri čemer je iz navedb toženke in plačilne liste razvidno, da je tožnik prejel plačilo 120,67 EUR bruto. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da toženki naloži povrnitev vseh stroškov tožnika, ki jih je priglasil. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je tožnik delno plačilo prejel 5. 12. 2017 (19,78 %), tožbo pa je v celoti umaknil šele 3. 7. 2018. Brezpredmetno je sklicevanje na domnevno spornost razlike do 130 %. Sicer pa je tožnik najkasneje 27. 6. 2017 vedel, da mu bodo presežne ure plačane, pa je tožbo umaknil šele 7 mesecev po delni izpolnitvi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 339. člena v povezavi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

6. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer sploh ne navaja, katera kršitev naj bi bila storjena, niti ni tega mogoče ugotoviti iz navedb v pritožbi. Zato tega razloga ni bilo mogoče preizkusiti.

7. Utemeljen pa je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je tožnik od toženke zahteval dodatek za nadurno delo, in sicer 245,70 EUR za referenčno obdobje 1. 7. - 31. 12. 2011 in 364,32 EUR za referenčno obdobje 1. 1. - 30. 6. 2012. Toženka se je v vlogi z dne 9. 8. 2017 sklicevala na odredbo z dne 27. 6. 2017 (B1), s katero se je pripadnikom SV obljubljalo "plačilo 30 % dodatka oziroma 130 % plačilo za neizkoriščene presežne ure. Tožnik je nato z vlogo z dne 3. 7. 2018 tožbo v celoti umaknil z obrazložitvijo, da je toženka zahtevek delno izpolnila, zaradi česar naj sodišče o stroških odloči po pravilu uspeha v pravdi. Toženka je k umiku tožbe podala soglasje in smiselno zahtevala vse stroške, ker umik tožbe ni bil podan takoj po delni izpolnitvi zahtevka.

8. Materialnopravno zmotno je sklicevanje sodišča prve stopnje na prvi odstavek 158. člena ZPP oziroma stališče, da je tožnik dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške, ker tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka. Ob tem pritožbeno sodišče najprej zavrača trditve toženke, da je tožnik izvedel za delno plačilo vsaj v njeni pripravljalni vlogi z dne 9. 8. 2017. V tej vlogi je namreč toženka šele obljubljala plačilo, ki pa je dejansko bilo izvršeno šele 5. 12. 2017. Res je med tem plačilom in umikom tožbe poteklo sedem mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobene procesno dejanje. Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, s tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznost (tako tudi sklep VSL, opr. št. II Cpg 1320/2016). Zato bi sodišče prve stopnje moralo odločitev o stroških postopka opreti na drugi odstavek 154. člena ZPP in o njih odločiti po pravilu uspeha v pravdi.

9. Med strankama ni sporno, da je tožnik v tožbi zahteval 610,02 EUR, toženka pa je zahtevek izpolnila v višini 120,67 EUR, kar pomeni, da znaša tožnikov uspeh v pravdi 19,78 %.

Tožnik je na podlagi 155. člena ZPP in glede na Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) upravičen do naslednjih stroškov: tožba 200 točk (tar. št. 15/1/a OT), prva pripravljalna vloga 150 točk (tar. št. 15/2 OT), umik tožbe 50 točk (tar. št. 19/4, 2 % materialnih stroškov (11. člen OT), 22 % DDV ter sodna taksa za tožbo 68,00 EUR, kar skupaj znaša 296,46 EUR. Glede na uspeh je tožnik upravičen do zneska 58,63 EUR.

Toženka je za postopek pred sodiščem prve stopnje upravičena do naslednjih stroškov: odgovor na tožbo 200 točk (tar. št. 15/1/a OT), prva pripravljalna vloga 150 točk (tar. št. 15/2 OT), soglasje k umiku tožbe 50 točk (tar. št. 19/4), 2 % materialnih stroškov (11. člen OT), kar skupaj znaša 187,27 EUR. Glede na uspeh je toženka upravičena do zneska 150,22 EUR.

Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v znesku 91,59 EUR.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka delno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP) tako, da se znesek 234,09 zniža na znesek 91,59 EUR.

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik je odločitev sodišča prve stopnje izpodbijal v celoti (pcto. 234,09 EUR), saj je predlagal spremembo tako, da se mu priznajo vsi priglašeni stroški. Ker je pritožbeno sodišče navedeni znesek znižalo na 91,59 EUR, to pomeni, da je tožnik s pritožbo delno uspel za 142,50 EUR oziroma 60,87 %. Na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP se tožniku prizna: pritožba 250 točk (tar. št. 15/4 OT), 2 % materialni stroški (11. člen OT), 22 % DDV ter sodna taksa za pritožbo 27,20 EUR, skupaj 169,98 EUR, glede na uspeh s pritožbo pa je tožnik upravičen do zneska 103,46 EUR.

Toženka z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k rešitvi pritožbe in je odgovor zato potrebno šteti za nepotrebnega (prvi odstavek 155. člena ZPP).

12. Na podlagi navedenega je toženka dolžna tožniku povrniti 103,46 EUR pritožbenih stroškov, sama pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo.