Jedro

Oseba, ki ji je bilo podržavljeno premoženje na način iz 3., 4. ali 5. člena ZDen, ni upravičenka, če ob podržavljenju ni bila jugoslovanska državljanka in ji to državljanstvo po 9.5.1945 ni bilo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 24.5.2005, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnikov zoper delno odločbo Upravne enote Maribor z dne 15.7.2004. S to odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevek za denacionalizacijo 1/2 solastniškega deleža pokojne O.D. na stanovanjski stavbi v Mariboru, ob podržavljenju parc. št.... Zahteva je bila zavrnjena, ker navedena oseba ne izpolnjuje pogoja iz 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in se zato ne more šteti za denacionalizacijsko upravičenko. V tem primeru pa tudi ne pride v poštev vračanje premoženja po 12. členu ZDen.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke in razlogom, ki jih je za to navedla. Pojasnilo je določbo 1. odstavka 9. člena ZDen, točko b) 2. odstavka 62. člena ZDen, 3. odstavka 63. člena ZDen in 6. odstavka 60. člena ZDen. S pravnomočno odločbo Oddelka za notranje zadeve Občine Maribor z dne 9.2.1994, je bilo ugotovljeno, da se obravnavana oseba ob podržavljenju ni štela za jugoslovansko državljanko. Ta odločba je bila tudi predmet ustavne pritožbe, vendar z njo tožniki niso uspeli. Zato je sodišče prve stopnje pritrdilo stališču obeh upravnih organov, da obravnavana oseba ni denacionalizacijska upravičenka, ker ne izpolnjuje pogoja jugoslovanskega državljanstva ob podržavljenju, in sicer jugoslovanskega državljanstva, ki bi ji bilo priznano po 9.5.1945. Pojasnilo je tudi, da se v postopku denacionalizacije, kjer se odloča o vračanju podržavljenega premoženja, ne more uspešno izpodbijati odločba o državljanstvu, ker je ta kot predhodno vprašanje predmet posebnega upravnega postopka in upravnega spora. Pojasnilo je tudi, da 12. člen ZDen sicer daje možnost, da namesto osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pa ne izpolnjuje pogoja jugoslovanskega državljanstva iz 9. člena ZDen, lahko v vračanje kot upravičenci vstopijo njen zakonec ali dediči prvega dednega reda (otroci in zakonec pokojnika), kar pa tožniki niso, in zato ne morejo pridobiti položaja denacionalizacijskih upravičencev.

Zoper prvostopno sodbo se tožniki pritožujejo, pri čemer pa se vse njihove pritožbene navedbe nanašajo na državljanstvo O.D. Predlagajo, da se izpodbijana sodba razveljavi in naj se odloči, da se njihova teta O.D. šteje za jugoslovansko državljanko.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Denacionalizacija podržavljenega premoženja je poseben postopek, za katerega so pogoji opredeljeni v ZDen. Eden od ključnih pogojev za vračanje podržavljenega premoženja je tudi, da je bila oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno na način iz 3., 4. oziroma 5. člena ZDen, ob podržavljenju jugoslovanska državljanka in ji je bilo to državljanstvo priznano po 9.5.1945 (1. odstavek 9. člena ZDen). To državljanstvo se dokazuje s potrdilom, kot izpisom iz državljanske knjige, ki ga v tem primeru ni bilo mogoče izdati, saj obravnavana oseba po 9.5.1945 ni bila vpisana v državljansko knjigo Jugoslavije, ali pa s posebno odločbo organa za notranje zadeve, izdano v upravnem postopku, kot predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije po 3. odstavku 63. člena ZDen. Za obravnavano osebo je bilo državljanstvo ugotavljano po 3. odstavku 63. člena ZDen in je s pravnomočno odločbo Oddelka za notranje zadeve Občine Maribor z dne 9.2.1994 (ta je bila tudi predmet pritožbe in upravnega spora in tudi ustavne pritožbe), ugotovljeno, da se obravnavana oseba ni štela za jugoslovansko državljanko, kar pomeni, da ne izpolnjuje pogojev za denacionalizacijsko upravičenko, predpisanih v 9. členu ZDen. Glede na to obravnavani osebi v postopku denacionalizacije premoženja ni mogoče vračati.

S tožbenimi ugovori, ki se v celoti nanašajo na državljanstvo obravnavane osebe, tožniki v postopku denacionalizacije ne morejo uspeti, ker se v tem postopku odloča le o vračanju premoženja, kolikor so izpolnjeni drugi pogoji, med drugim tudi pogoj državljanstva, o katerem pa se odloča v poseben upravnem postopku in je predmet posebnega upravnega spora, kot je bilo tudi v tem primeru. Ugovorov torej, ki se nanašajo na državljanstvo obravnavane osebe, ni mogoče uspešno uveljavljati v postopku vračanja premoženja. Ker je odločba o tem, da se O.D. po 9.5.1945 ni štela za jugoslovansko državljanko, pravnomočna, so jo v skladu s pravnim redom Republike Slovenije dolžni spoštovati upravni organi in sodišča ter tudi posamezniki in pravne osebe.

Za odločitev glede vračanja premoženja pa ni pomembno, ali je imela oseba, katere premoženje naj bi se vrnilo, jugoslovansko državljanstvo pred 9.5.1945, pomembno je namreč, glede na določbo 1. odstavka 9. člena ZDen, da ji je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano po 9.5.1945. Takšnih okoliščin pa tožniki v obravnavanem primeru niti ne zatrjujejo.

Za primere, ko osebi, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, ni bilo priznano jugoslovansko državljanstvo oziroma se ni štela za jugoslovansko državljanko po 9.5.1945, ZDen v 12. členu določa izjeme, namreč, da v takem primeru, kot denacionalizacijski upravičenci lahko vstopijo zakonec oziroma dediči prvega dednega reda take osebe. Dediči prvega reda so otroci oziroma potomci takšne osebe, ne pa tudi njeni nečaki, kakor so v tem primeru tožniki nečaki osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno. Glede na to, v tem primeru, tudi po presoji pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za vračilo premoženja po 12. členu ZDen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v tem primeru uporabilo ZUS-1 na podlagi 1. in 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Pritožbo tožnikov je obravnavalo kot pritožbo glede na to, da je po ZDen pravnomočnost sodbe pogoj za izvršitev upravnega akta.