Jedro

Po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III ni podlage za ugotovitev, da predaja tožnika v to državo ni mogoča in da bi bilo treba določiti drugo državo članico kot odgovorno, kot meni tožnik, pač pa je v takem primeru po četrti alineji 51. člena ZMZ-1 dana podlaga za zavrženje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevek za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., rojen ... v kraju Tripoli, Libija, državljana Eritreje (točka 1 izreka). Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito prosilca, saj bo imenovani predan Republiki Italiji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EUR1 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 19. 12. 2017 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ob podaji prošnje je predložil dovoljenje za prebivanje Švice tipa „F“. Nastanjen je bil v Azilnem domu, Cesta v Gorice 15, Ljubljana. V skladu z 39. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) je pristojni organ ob vložitvi prošnje vzel prstne odtise in jih poslal v Centralno bazo EURODAC, od koder je dobil podatek, da je bil tožnik v Centralni sistem EURODAC vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito 1. 9. 2014 s strani Švice in 7. 11. 2017 s strani Republike Italije. Pristojni organ je za prosilca pristojnemu organu Republike Italije in Švice v skladu z b) točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredoval prošnjo v obliki standardnih obrazcev za ponovni sprejem prosilca. Dne 16. 1. 2018 je pristojni organ od pristojnega organa Švice dobil odgovor, da ni odgovorna država članica ter da je za obravnavo prosilčeve prošnje odgovorna Republika Italija.

3. Glede na dejstvo, da Republika Italija v roku dveh tednov, to je do 22. 1. 2018 ni sprejela odločitve oziroma ni odgovorila, je pristojni organ 29. 1. 2018 v skladu z drugim odstavkom 25. člena Uredbe Dublin III pristojnemu organu Republike Italije, zaradi opustitve ukrepanja v roku dveh mesecev, pisno proglasil Republiko Italijo za odgovorno državo članico za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, preko varne elektronske povezave Dublinet. 4. Toženka povzema navedbe tožnika na osebnem razgovoru, ki je bil opravljen 27. 3. 2017 (pravilno 27. 3. 2018 - opomba sodišča) ob navzočnosti pooblaščenke tožnika. Tedaj je bil tudi seznanjen s potekom dublinskega postopka z Republiko Italijo in dejstvom, da je Republika Italija v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena v povezavi z drugim odstavkom 25. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Na osebnem razgovoru je tožnik navedel, da si ne želi vrniti v Italijo. V Italiji naj bi bil dvakrat. Spal je na ulici. Po tožnikovih navedbah naj bi dobil negativno odločitev in odločitev, da mora zapustiti azilni dom. V zvezi s tem postopkom je v Italiji pooblastil odvetnico, vendar je vse papirje pustil tam. Italijo je zapustil, ker je slišal, da bi bilo možno, da bi ga iz Italije vrnili v Eritrejo.

5. Toženka meni, da na osebnem razgovoru nobena od tožnikovih izjav ne predstavlja elementov dejanj, ki bi lahko povzročili, da bi v primeru, da bo prosilec vrnjen v Republiko Italijo in bo Republika Italija obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ogrožen, oziroma da tožnik ni predstavil niti enega elementa obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). Toženka ugotavlja, da niti tožnik niti njegova pravna zastopnica nista predložila nobenega konkretnega dokaza. Dne 29. 3. 2018 je pooblaščenec tožnika posredoval informacije o stanju v Republiki Italiji, in sicer spletne članke, ki so navedeni na straneh 3, 4 in 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki jih je toženka preučila ter meni, da ne nakazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU, zaradi katerega se tožnika ne bi smelo vrniti v Republiko Italijo. Vsebine so predvsem usmerjene na problematiko v Republiki Italiji, ki je bila v času migrantskega vala beguncev.

6. Novejši članki iz leta 2017 pa ne opisujejo primerov oseb, ki bi bile vrnjene v Republiko Italijo v dublinskih postopkih in sicer : - „Mnenje EU revizorjev, da so migrantski centri v Grčiji in Italiji preobremenjeni, 25. 4. 2017“ - opisuje prezasedenost hotspotov, kjer so nastanjene osebe, ki na novo vstopijo v območje EU; - „V prenatrpanih italijanskih migrantskih centrih so otroci ranljiva skupina, Svet Evrope, 9. 3. 2017“ - pri tožniku ne gre za mladoletnika oziroma otroka, zato ta članek ne more opisovati njegove situacije; - „Italijanske nevladne organizacije izražajo zaskrbljenost zaradi razmer v sprejemnem centru Cone in glede vladnih načrtov reform za reševanje težav pri sprejemu, 27. 1. 2017“ - članek opisuje slabe razmere v sprejemnem centru Cone, ki ni namenjen nastanitvi oseb, ki so v Republiko Italijo vrnjene v dublinskih postopkih; - „Protest v italijanskem begunskem centru: priseljenci začeli požare in osebje vzeli za talce zaradi smrti ženske prosilke, 3. 1. 2017“ - toženka ugotavlja, da spletni članek ni dosegljiv. Prezasedenost nastanitvenih kapacitet v Republiki Italiji v času masovnega prihoda beguncev ne pomeni razpada azilnega sistema v Republiki Italiji, saj so bili tudi posamezni nastanitveni objekti v Republiki Sloveniji v določenih obdobjih polno zasedeni, kar ni pomenilo razpada azilnega sistema.

7. Toženka je preučila tudi spletne članke, ki jih je posredovala tožnikova pooblaščenka kot informacije, da je zaradi sistemskih pomanjkljivosti v preteklem času že več držav prenehalo z dublinskim vračanjem v Italijo. Ugotovila je, da je pooblaščenka predložila štiri sodbe nacionalnih sodišč, ki so bile izdane v individualnih primerih, in da pri tem ne gre za dejstvo, da bi države članice ustavile vsa vračanja v skladu z Uredbo Dublin III v Republiko Italijo.

8. Toženka je preučila azilni sistem v Republiki Italiji. Med drugim navaja, da ima Republika Italija CDA in CARA: sprejemne centre in sprejemne centre za prosilce za azil (centri di accoglienza e centri di accoglienza na richiedenti asilo). Republika Italija je leta 2015 sprejela nov Zakon o mednarodni zaščiti (142/2015) na podlagi Direktive (št. 2013/33/EU in 2013/32/EU). Nov zakon pozdravlja ukrepe, ki veljajo za prosilce za mednarodno zaščito v Republiki Italiji, vključno z mejami, tranzitna območja in teritorialna območja. Ranljive osebe v Republiki Italiji so upravičene do posebne storitve v sprejemnih centrih. Prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Italiji so upravičeni do prejetja informacij o poteku azilnega postopka v Republiki Italiji tudi na mejnih prehodih. Sistem varstva prosilcev za azil in beguncev (SPRAR) v Italiji je sestavljen iz lokalnih skupnosti, ki omogočajo dostop prosilcev za azil in beguncev do lokalnih organov, kjer lahko zaprosijo za mednarodno zaščito. Toženka opisuje ureditev sprejemnih centrov v Italiji s posebnim poudarkom na sprejemu ranljivih oseb. Zaključuje, da ima Republika Italija uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v državo Evropske unije ne more biti sporna. Republika Italija daje prosilcem možnost za integriranje v njihovo okolje, pravico do dela in druge možnosti. Tako kot Republika Slovenija je Republika Italija spremenila svoj Zakon o mednarodni zaščiti na podlagi begunske oziroma azilne problematike na ozemlju EU.

9. Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanje načela nevračanja). Vse te države se skladno s protokolom k Amsterdamski pogodbi tudi štejejo kot varne izvorne države, torej jih je analogno mogoče šteti kot varne tretje države. Evropski svet se je na posebnem sestanku v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 dogovoril o delovanju za vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema na osnovi celovite in vključujoče uporabe Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 o statusu beguncev, kakor je bila dopolnjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija) in s tem za zagotavljanje, da se nikogar ne pošlje nazaj v preganjanje, tj. spoštovanje načela nevračanja. V tem smislu in brez vpliva na merila odgovornosti, določena v tej uredbi, se države članice, ki vse spoštujejo načela nevračanja, štejejo kot varne za državljane tretjih držav.

10. Toženka meni, da v Italiji na podlagi vsega navedenega ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema, zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozile nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Prav tako noben evropski organ ni obravnaval Republike Italije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Pristojni organ se bo v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Republike Italije dogovoril o sprejemu tožnika, ki bo na mednarodnem letališču v Rimu. Glede na navedeni dublinski postopek je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo 51. člena ZMZ-1 zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite, saj je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Italija.

11. Tožnik je zoper navedeni sklep vložil tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe. V tožbi navaja, da je tekom postopka v spis priložil več člankov, do katerih pa se toženka ni konkretno opredelila, ampak pavšalno navaja, da ima Italija podoben postopek za mednarodno zaščito kot Slovenija. Pri tem toženka navaja le vsebino zakona in predpise, ne navede pa, če se ti zakoni in predpisi dejansko tudi izvajajo. Toženka se konkretno sploh ni opredelila do članka z dne 2. 3. 2017, iz katerega izhaja, da so pogoji sprejema osrednji izziv, s katerim se sooča italijanski sistem. Več kot 75 % beguncev in migrantov je gostovalo v začasnih sprejemnih centrih, kjer pogoji za bivanje vsebujejo resne pomisleke in na splošno ostajajo neprimerni za daljše bivanje. Iz članka z dne 25. 4. 2017 izhaja, da evropski revizorji navajajo, da so centri ustanovljeni v Grčiji in Italiji prekomerno zasedeni in bi potrebovali več strokovnjakov. Še vedno je preveč migrantov, ki živijo v centrih, ki so resno prenasičeni. Iz članka z dne 9. 3. 2017, ki ga je pripravil Svet Evrope, izhaja, da mora Italija izboljšati razmere v svojih migrantskih centrih, da bi se izognila zdravstvenim težavam, korupciji in povečevanju nezakonitega priseljevanja. Ambasador B.B., posebni odposlanec Sveta za migracije in begunce je izdelal poročilo o prihodu migrantov po regijah. V poročilu je navedel, da je v Italijo leta 2016 prišlo 180.000 migrantov, v začetku leta 2017 pa še dodatnih 15.000. Iz tega je jasno razvidno, da begunski centri v Italiji niso bili preobremenjeni le v času begunskega vala leta 2015 in 2016, ampak so še sedaj. Kljub dejstvu, da naj bi bil najdaljši porabljeni čas pri registraciji 72 ur, se je ambasador B.B. srečeval z mladostniki, ki so bili tam že več kot dva meseca. Če so bili mladostniki neregistrirani več kot dva meseca, potem si lahko samo predstavljamo, kako izgleda obravnava polnoletnih oseb v Italiji. Iz poročila z dne 9. 3. 2017 izhaja, da so te zamude pripeljale do prenatrpanosti nastanitve in slabega sanitarnega stanja.

12. Ker se toženka do posameznih člankov ni konkretno opredelila, se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Poleg tega bi morala toženka tudi sama pregledati stanje v Italiji in ne le formalno gledati, kakšen zakon ima Italija, ampak če ga tudi izvršuje. Navaja še, da je glede na sodno prakso pomembno, v kakšnem zdravstvenem stanju je tožnik, toženka pa tožniku v zvezi z zdravjem ni postavila niti enega vprašanja. Iz prošnje za mednarodno zaščito pa je razvidno, da ima tožnik astmo. Torej tožnik ni zdrava oseba. Tudi v izpodbijanem sklepu navedene sodbe z dne 3. 6. 2016, 29. 3. 2016, 18. 2. 2016 in 28. 12. 2015 kažejo na to, da je belgijsko, nemško in francosko sodišče odločilo, da se strank v Italijo ne vrača. Razmere v Italiji se tudi v letu 2017 niso popolnoma nič spremenile. V Italijo je prišlo leta 2016 180.000 migrantov, v začetku leta pa še dodatnih 15.000. Toženka se v izpodbijanem sklepu ne sklicuje na nobeno informacijo, dokaz, da so se razmere v Italiji izboljšale.

13. Hkrati s tožbo je tožnik na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vložil predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim predlaga, da sodišče do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa in da se tožnika do pravnomočne odločitve ne preda Italiji. Tožnik je v tožbi izkazal, zakaj v obravnavani zadevi niso podani pogoji za njegovo predajo Italiji, po drugi strani pa bi izvršitev predaje Italiji tožniku prizadela nepopravljivo škodo. Če tožnika ne bi bilo več na teritoriju Slovenije in ne bi spadal pod slovensko jurisdikcijo, potem v upravnem sporu ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ki bi naknadno prenehal v primeru, če bi bil tožnik izročen Republiki Italiji. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi

14. Toženka je sodišču dostavila upravne spise. V odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

15. Tožba ni utemeljena.

16. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep toženke, s katerim je odločila, da prošnje tožnika za mednarodno zaščito ne bo obravnavala, ker bo tožnik predan Republiki Italiji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo njegove prošnje (49. člen v povezavi s četrto alinejo 51. člena ZMZ-1). Ker Republika Italija v roku dveh tednov ni sprejela odločitve oziroma ni odgovorila na zahtevo po sprejemu tega prosilca, je toženka v skladu z določilom drugega odstavka 25. člena Uredbe Dublin III pisno proglasila Republiko Italijo za odgovorno državo članico za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

17. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. V 4. členu Listine EU je določeno, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.

18. Sporen med strankama je obstoj utemeljene domneve, da v Republiki Italiji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki bi glede na določbo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III preprečevale predajo tožnika v Republiko Italijo.

19. Tudi po presoji sodišča navedbe tožnika, ki jih je opisal v upravnem postopku in v tožbi, v zvezi z njegovim bivanjem v Italiji tekom azilnega postopka, očitno ne dosegajo ravni, ki bi bile primerljive z okoliščinami, v katerih so po ugotovitvah ESČP v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece bivali številni prosilci za azil, ko so več mesecev bivali v razmerah ekstremne revščine, povsem odvisni od pomoči državnih služb, a kljub temu nezmožni zadovoljiti vsaj minimalne potrebe glede hrane, higiene in bivališč, ter ob stalnem strahu, da bodo na grških ulicah napadeni ali oropani in ob odsotnosti vsakršne možnosti, da bi se ta situacija v perspektivi lahko izboljšala.2 Tožnik v postopku ni navedel, da je bil podvržen takšnim okoliščinam, ki bi kazale na primerljive razmere z okoliščinami, ugotovljenimi v omenjeni zadevi.

20. Tožnik je na osebnem razgovoru 27. 3. 2018, ki je bil izveden na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III, na vprašanje uradne osebe ali meni, da v primeru, da bo v dublinskem postopku vrnjen v Republiko Italijo in bo ona obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ogrožen oziroma ali misli, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU, povedal, da si ne želi vrniti v Italijo. Navedel je, da je bil v Italiji dvakrat. Spal je na ulici. Misli, da ga bodo zaprli, ker nima osebnih dokumentov. Na vprašanje kje je bil nastanjen po 7. 11. 2017, ko je zaprosil za mednarodno zaščito v Italiji, je povedal, da je v Italiji dobil negativno odločitev in da je moral zapustiti azilni dom. Za ta postopek v Italiji je pooblastil odvetnico in je vso dokumentacijo v zvezi s postopkom pustil v Italiji. Tožnik tako tudi po presoji sodišča ni navedel okoliščin, ki bi bile podlaga za oceno, da bi bil v Italiji deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tožnik pa nosi primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Republiki Italiji podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Po presoji sodišča svojemu dokaznemu bremenu ni zadostil s trditvami na osebnem razgovoru 27. 3. 2018, ki jih je podal ob navzočnosti svoje pooblaščenke, ki je kvalificirana za svetovalca za begunce. Tožnik se v tožbi sklicuje, da ni zdrava oseba, saj ima astmo, kar je navedel v prošnji za mednarodno zaščito ter navaja, da mu toženka v zvezi s tem ni postavila niti enega vprašanja. Po presoji sodišča je imel tožnik na osebnem razgovoru, kjer je bila, kot že povedano, prisotna njegova pooblaščenka, možnost, da bi povedal kakšne zdravstvene težave ima. Tako pa tega ni storil, prav tako o tem v upravnem postopku in tudi ne v tožbi ni predložil nobene zdravstvene dokumentacije. Zato sodišče zavrača njegovo sklicevanje na zdravstveno stanje.

21. Po presoji sodišča tožnik z izpolnjevanjem svojega dokaznega bremena ob pomoči kvalificiranih pooblaščencev v upravnem postopku in tudi upravnem sporu ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Italiji, v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublin III. Sodišče zavrača tudi tožnikove očitke glede kršitev pravil postopka. Izpodbijani sklep se da preizkusiti, obrazložitev pa je skladna z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Kar zadeva tožbeni očitek, da je toženka pavšalno obravnavala članke, ki jih je v upravnem postopku predložil tožnik s pomočjo nevladne organizacije, oziroma da jih ni obravnavala vsebinsko, sodišče ugotavlja, da to ne drži. Toženka se je opredelila do informacij, ki so se nanašale na krizo povečanja begunskega vala v letu 2016 v Italiji, kar ni nerazumna ocena. Glede novejših člankov iz leta 2017 pa je zavzela stališče, da članki ne opisujejo razmer za tiste osebe, ki so vrnjene po Uredbi Dublin III, ampak se nanašajo na mladoletnike ali pa na tiste, ki na novo vstopijo v Italijo (prezasedenost hotspotov) ali na slabe razmere v sprejemnem centru Cone. Tega tožnik v tožbi konkretizirano niti ne izpodbija, temveč toženki očita, da se ni opredelila do članka z dne 2. 3. 2017, ki se nanaša na pogoje za sprejem migrantov v Italiji. Očita ji tudi, da se ni opredelila do članka z dne 25. 5. 2017, iz katerega izhaja, da so v Italiji centri prekomerno zasedeni ter na članek z dne 9. 3. 2017, iz katerega izhaja, da mora Italija izboljšati razmere v svojih migrantskih centrih. Sklicuje se tudi na poročilo, ki ga je pripravil ambasador B.B. 22. Po presoji sodišča pa tožnik z omenjenimi navedbami in tudi s sklicevanjem na informacije, ki jih je podal v upravnem postopku, v katerem ga je zastopala kvalificirana pooblaščenka, ni izpostavil, katere od predloženih informacij o stanju v Republiki Italiji med seboj povezano izpolnjujejo kriterij sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU (drugi pododstavek drugega odstavka člena 3 Uredbe Dublin III). Dovolj splošno znano dejstvo pa je, da je potrebno razlikovati med različnimi razmerami in sicer razmerami na t.i. lokacijah »hot spots«; razmerami, v katerih se znajdejo posebej ranljive osebe; razmerami, ki veljajo za osebe, ki so prosilci, pa še niso prejeli odločbe; razmerami za tiste, ki so v postopku vračanja; razmerami za tiste, ki so enkrat že bili nastanjeni v center; razmerami za tiste, ki so samovoljno zapustili center itd. Po presoji sodišča tožnik v upravnem postopku ni konkretneje izkazal dovolj velike verjetnosti, da bo soočen z nečloveškim ravnanjem v primeru vrnitve, tako da bi toženka morala ugotavljati dodatna dejstva, kot meni tožnik. Sodišče se strinja z dokazno oceno toženke, da zasedenost nastanitvenih kapacitet v Republiki Italiji v času masovnega prihoda beguncev ne pomeni razpada azilnega sistema v Republiki Italiji. Sklicevanje tožnika na sicer neobvezujoče sodbe nekaterih sodišč držav članic EU, je po presoji sodišča pavšalno, saj tožnik s tem argumentom ne utemeljuje, kakšne naj bi bile sistemske pomanjkljivosti v Republiki Italiji, tako da so lahko te odločitve posledica individualnih okoliščin na strani prosilca/prosilke, s čimer je toženka po presoji sodišča utemeljeno zavrnila relevantnost sklicevanja tožnika na navedene (štiri) sodbe.

23. Iz tožnikovih navedb v upravnem postopku izhaja, da je tožnik v Italiji dobil negativno odločitev v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito in odločitev, da mora zapustiti azilni dom, torej, da je bil že v postopku vračanja. Po pravu EU in tudi po sodni praksi ESČP namreč ni nujno, da vsaka tožba na sodišče zoper negativno odločitev upravnega organa zadrži izvršitev upravne odločitve. Tožnik je sam povedal, da je glede navedenega postopka v Italiji pooblastil odvetnico. Sodišče ne vidi indicev, da bi tožba zoper odločitev organa v Italiji morala imeti suspenzivni učinek oziroma da tožniku v primeru premestitve v Italijo grozi kršitev 3. člena EKČP zaradi pomanjkljivosti v postopku presoje tveganja z vidika 3. člena EKČP s strani organov ali sodišča v Italiji.

24. Pri tem je, kot v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno navaja tudi toženka, pri presoji treba upoštevati, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. Navedene domneve tožnik s svojimi navedbami in predloženimi dokazi tudi po presoji sodišča ni uspel izpodbiti. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov, kot so na primer Sodišče EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek ali sprejemne razmere prosilcev za mednarodno zaščito v Italiji kot kritičen, pa toženki dejstva, ki se domneva, po presoji sodišča tudi ni bilo potrebno še dodatno utemeljevati, kot meni tožnik. Kot v svoji sodbi I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016 ugotavlja tudi Vrhovno sodišče RS, je sicer splošno znano, da je Republika Italija soočena z velikim številom migrantov, kar pa samo po sebi še ne pomeni, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU oziroma 3. člena EKČP. Prav zaradi nenadnega prihoda državljanov tretjih držav sta bila tudi sprejeta Sklep Sveta (EU) 2015/1523 z dne 14. september 2015 in Sklep Sveta (EU) 2015/1601 z dne 22. 9. 2015 o uvedbi začasnih ukrepov na področju mednarodne zaščite v korist Italije in Grčije, z izvajanjem katerih se je začasno odstopilo zgolj od pravila iz člena 13 (1) Uredbe Dublin III, ne pa tudi od drugih pravil te Uredbe.

25. Po presoji sodišča je tako pravilen zaključek toženke, da za Republiko Italijo ne obstoji utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (ki ga je toženka sprejela ob upoštevanju in oceni tako tožnikovih navedb o bivanju v Republiki Italiji kot upoštevanju in oceni predloženih informacij o razmerah v Republiki Italiji na področju mednarodne zaščite). V takem primeru po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III ni podlage za ugotovitev, da predaja tožnika v to državo ni mogoča in da bi bilo treba določiti drugo državo članico kot odgovorno, kot meni tožnik, pač pa je v takem primeru po četrti alineji 51. člena ZMZ-1 dana podlaga za zavrženje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Materialno prava je po povedanem glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno.

26. S tem je sodišče odgovorilo na tiste tožbene navedbe, ki so bile po njegovi presoji bistvene za odločitev, odgovor na ostale tožbene ugovore pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe.

27. Na podlagi vsega navedenega sodišča ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

28. V skladu z 32. členom ZUS-1, na katerega tožnik opira svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta oziroma začasno uredi stanje do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. V obravnavanem primeru je ob odločanju o začasni odredbi že odločeno o tožbi in to pravnomočno, kar pomeni, da glede na navedeno zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega akta lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlagani zahtevi ne bi imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano začasno odredbo ne izkazuje več pravnega interesa in je zato treba ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči. 1 Uredba (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) z dne 26. 6. 2013 (UL EU, L 180/30 z dne 29. 6. 2013). 2 Sodba ESČP M.S.S. v. Belgium and Greece, št. 30696/09 z dne 21. 1. 2011, odst. 253-264.