Jedro

Glede na ugotovljeno dejstvo, da je bila tožnica od 17. 3. 2020 dalje neprekinjeno na bolniškem staležu, potrdilo o bolniškem staležu za mesec april 2020 (do 30. 4. 2020) ne dopušča sklepanja, da tožnica tožene stranke ni ustrezno (s prvim dnem nastopa bolniškega staleža 17. 3. 2020) obvestila o svoji nadaljnji odsotnosti, kar izključuje odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, prav tako pa izključuje tudi kršitev obvestilne dolžnosti po 36. členu ZDR-1 ter s tem povezan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnica uživa posebno varstvo pred odpovedjo, zato ji kljub zakoniti redni odpovedi iz poslovnega razloga delovno razmerje ni moglo prenehati s potekom odpovednega roka, temveč ji bo prenehalo z iztekom za starše določenega posebnega varstva pred odpovedjo. V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kdaj konkretno se tožnici navedeno varstvo izteče, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ta datum še ni znan, je pa določljiv, in sicer ga je mogoče ugotoviti v povezavi z zadnjo odločbo centra za socialno delo, upoštevaje določbo prvega odstavka 115. člena ZDR-1, po kateri varovano obdobje staršev traja ves čas starševskega dopusta (v obliki polne odsotnosti z dela) ter še en mesec po izrabi tega dopusta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeči stranki pa je v roku 15 dni dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 28. 5. 2020 vročila tožnici (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 29. 5. 2020 dalje do izteka za starše določenega posebnega varstva pred odpovedjo, prizna neprekinjeno delovno dobo in jo prijavi v zavarovanje za v vpis v matično evidenco ZPIZ-a, zavrnilo pa je zahtevek za reintegracijo (točka II izreka). Dalje je toženi stranki naložilo, naj tožnici obračuna mesečna nadomestila plač za obdobje od 29. 5. 2020 dalje in ji po odvodu davkov in prispevkov od posameznih mesečnih bruto zneskov, zmanjšanih za nadomestila plače ZZZS med začasno zadržanostjo od dela ter za prejeta starševska nadomestila, kot izhajajo iz izreka sodbe, izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa je višji zahtevek iz naslova obračuna in plačila nadomestila plač, zahtevek za obračun in plačilo plače pred 29. 5. 2020 ter zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od pripadajočih neto zneskov nadomestil plače pred 19. dnem v mesecu za pretekli mesec (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo tudi, naj tožnici izplača regres za letni dopust za leto 2020 v znesku 627,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2020 dalje, v presežku za plačilo nadaljnjih zahtevanih 313,52 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje in za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred 2. 7. 2020 pa je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici obračuna nadomestilo za neizkoriščeni dopust za leto 2020 v višini 1.260,00 EUR bruto in izplača ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2020 dalje, kar je tožnica iz tega naslova zahtevala več ali drugače, pa je zavrnilo (točka V izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 2. 4. 2020 vročila tožnici, ter zahtevek za izplačilo zneska 18.000,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VI izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka stroške postopka dolžna plačati tožnici ter na transakcijski račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, oboje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točki VII in VIII izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita tudi, da je zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je zavrnilo dokazne predloge tožene stranke za zaslišanje prič. Z obširnimi navedbami nasprotuje zaključku sodišče prve stopnje, da je tožnica izpolnila svojo obvestilno dolžnost po 36. členu ZDR-1, ko je toženo stranko 17. 3. 2020 obvestila o nastopu bolniškega staleža. Meni, da sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo iz določb 36. člena ZDR-1 in 4. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da četudi bolniškega lista ni bilo zavedenega v sistemu na dan, ko je tožena stranka preverjala podatke o bolniškem staležu, se podatki o bolniškem staležu glede na izpoved osebne zdravnice vnašajo ob koncu meseca. V zvezi s tem navaja, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo, na kakšni pravni podlagi je prišlo do takšnega sklepa. Da zaključek sodišča prve stopnje ni pravilen, potrjuje tudi dejstvo, da je druga zaposlena delavka istega dne 15. 5. 2020 (ne konec meseca oziroma v začetku meseca) dejansko imela v sistemu vnesen bolniški list za mesec maj 2020, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Trdi, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je sprejelo odločitev, da delavki delovno razmerje preneha šele z iztekom za starše določenega posebnega varstva pred odpovedjo, prav tako ni obrazložilo, kdaj se delavki posebno starševsko varstvo pred odpovedjo sploh izteče. Meni, da v konkretnem primeru določba tretjega odstavka 115. člena ZDR-1 ni uporabljiva, saj tožena stranka ob podaji izredne odpovedi in redne odpovedi iz poslovnega razloga ni vedela, da je tožnica noseča, za to je izvedela šele po izteku odpovednega roka. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi česa je ugotovilo, da je tožena stranka za nosečnost izvedela že 3. 6. 2020. Izpodbija tudi odločitev o prisojeni reparaciji, regresu za letni dopust in odškodnini za neizkoriščen letni dopust. Poudarja, da tožnica letnega dopusta, ki ga je pridobila že v začetku leta 2020, ni izkoristila po svoji lastni volji, zato ni upravičena do denarnega nadomestila. Na toženo stranko ni nikoli naslovila zahtevka za koriščenje letnega dopusta, tožena stranka pa ji ga ni nikoli odrekla.

3. Tožnica podaja odgovor na pritožbo in navaja, da je tožena stranka za bolniško odsotnost tožnice vseskozi vedela in se v tem pogledu ni nič spremenilo, zato posebna aktivnost tožnice ni bila potrebna. Aktivnost tožnice bi bila smiselna oziroma potrebna, če bi izvedela kaj novega, npr. da bi se ji zdravstveno stanje izboljšalo tako, da bi skupaj z osebnim zdravnikom ugotovila, da se bo vrnila na delo. Tožnica je imela neprekinjeno odobren bolniški stalež, zato ni bilo nobenega razloga za dodatno obveščanje. Zahteva tožene stranke po obveščanju je pretirana. Pojasnjuje, da tožnica ni vedela in ni mogla vedeti, da njena bolniška odsotnost za mesec maj 2020 ni bila vnesena v sistem eBOL. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožena stranka na več mestih v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana v primeru, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, zato jo je mogoče preizkusiti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, bi morala tožena stranka v pritožbi določno navesti, v čem naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinami, ter glede katerih odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ker tega ni storila in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti ni mogoč.

7. Z zavrnitvijo posameznih dokaznih predlogov tožene stranke sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ravnalo je v skladu z določbama drugega odstavka 213. člena ZPP in drugega odstavka 287. člena ZPP ter zavrnitev dokaznih predlogov ustrezno obrazložilo v 5. točki izpodbijane sodbe. Glede na to, da je bilo pravno relevantno dejstvo obstoja poslovnega razloga, zaradi katerega je bila tožnici zakonito podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, dokazano že na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke (kar niti ni predmet pritožbenega preizkusa), je sodišče prve stopnje utemeljeno kot nepotrebno zavrnilo zaslišanje zaposlenih delavcev pri toženi stranki A.A., B.B., C.C. in D.D. v zvezi s tem dejstvom. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da je bilo nepotrebno zaslišanje priče E.E., ki je opravil detektivske poizvedbe v ZD F. glede bolniškega staleža tožnice, saj je tožena stranka zatrjevano dejstvo o detektivskem poizvedovanju v aprilu 2020 že dokazala tako z izpovedjo detektiva G.G. kot z vsebino izpolnjenega obrazca z dne 5. 5. 2020 (B 23).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu ''poslovni sekretar'' za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2019. Tožena stranka je tožnici 2. 4. 2020 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dvomesečnim odpovednim rokom. Tožena stranka je tožnici 18. 5. 2020 vročila pisno seznanitev in ji 28. 5. 2020 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z očitkom, da ni prišla na delo, čeprav bi morala na delo priti s 1. 5. 2020, ter da se ni javila in ni sporočila razlogov za odsotnost z dela. Obe odpovedi sta bili predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo zakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga, ugotovilo pa je, da je bila izredna odpoved nezakonita. Odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi temelji na zaključku, da tožnica ni kršila obveznosti obveščanja po 36. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.).

9. Tožena stranka v pritožbi tej odločitvi sodišča prve stopnje nasprotuje z obsežnimi navedbami, vendar neutemeljeno. Po določbi 36. člena ZDR-1 je delavec dolžan delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti. V okviru tega mora delavec delodajalca obveščati tudi o razlogih za svojo odsotnost z dela. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je tožnica s tem, ko je zakonitemu zastopniku tožene stranke poslala elektronsko sporočilo z dne 17. 3. 2020, v katerem je navedla, da je od tega dne naprej bolniško odsotna, delodajalca zadostno in ustrezno obvestila o razlogih za odsotnost z dela v spornem času, s tem pa je izpolnila svojo dolžnost obveščanja po 36. členu ZDR-1. 10. Obveznosti obveščanja po prvem odstavku 36. člena ZDR-1 ni mogoče razlagati na način, da bi moral delavec delodajalca o razlogu svoje odsotnosti obveščati mesečno ob vsakokratnem podaljšanju bolniškega staleža, za kar se v pritožbi neutemeljeno zavzema tožena stranka. Zaključka sodišča prve stopnje tožena stranka ne omaje niti z zatrjevanjem, da je delodajalec ves čas v nevednosti in v nejasnem položaju, ker nikoli ne ve, kako organizirati delo. Delodajalec namreč organizacijo delovnega procesa lahko prilagodi tedaj, ko je seznanjen z nastopom upravičene delavčeve odsotnosti.

11. Tožena stranka ne more uspeti niti z nadaljnjo pritožbeno navedbo, da bi tožnica, ki ima kot pacient dolžnost, da osebnega zdravnika opozori na vnos bolniškega lista v sistem, morala poskrbeti, da bi se ta vanj pravočasno vnesel. Dejstvo, da sredi meseca (15. 5. 2020), ko je tožena stranka vpogledala v informacijski sistem SPOT oziroma eBOL, za tožnico še ni bil izdan elektronski bolniški list, ne vpliva na pravilnost presoje o neutemeljenosti očitka kršitve obvestilne dolžnosti tožnice kot delavke. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pripominja, da je bil vpogled v eBOL in posledično zaključek tožene stranke, da tožnica za mesec maj 2020 nima odprtega bolniškega staleža, s 15. dnem v mesecu opravljen preuranjeno, saj iz izpovedi tožničine osebne zdravnice izhaja, da običajno tekom oziroma sredi meseca za tekoči mesec še ni izdan bolniški list oziroma zaveden bolniški stalež v sistemu eBOL. Glede na to je nepomembna okoliščina, da je bil za drugo delavko tožene stranke v sistemu eBOL tega dne že vnesen bolniški list za maj 2020. Sodišče prve stopnje je izpovedi osebne zdravnice, da se potrdila oziroma bolniški listi v sistem vnašajo do obračuna plače ob koncu meseca, utemeljeno sledilo, saj tudi vsebina pravil s področja zdravstvenega zavarovanja (Navodilo o uresničevanju pravice zavarovancev do začasne zadržanosti od dela in do nadomestila plače) potrjuje, da se potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela izda ob zaključku vsakega koledarskega meseca, kljub temu, da zadržanost od dela še traja.

12. Glede na ugotovljeno dejstvo, da je bila tožnica od 17. 3. 2020 dalje neprekinjeno na bolniškem staležu, potrdilo o bolniškem staležu za mesec april 2020 (do 30. 4. 2020) ne dopušča sklepanja, da tožnica tožene stranke ni ustrezno (s prvim dnem nastopa bolniškega staleža 17. 3. 2020) obvestila o svoji nadaljnji odsotnosti, kar izključuje odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, prav tako pa izključuje tudi kršitev obvestilne dolžnosti po 36. členu ZDR-1 ter s tem povezan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 13. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je zaključek sodišča prve stopnje o tožničini izpolnitvi obvestilne dolžnosti o razlogih odsotnosti z dela življenjsko nelogičen in nesprejemljiv. Način obveščanja o nastopu razloga za odsotnost z dela, ki se ga je v obravnavanem primeru poslužila tožnica, zadosti obveznosti obveščanja delodajalca po 36. člen ZDR-1, zato ni nobene potrebe, da bi delodajalec sam ali celo preko detektivov opravljal poizvedbe pri delavcu ali njegovem osebnem zdravniku o tem, ali je še vedno v bolniškem staležu ali ne, kot to želi zmotno prikazati pritožba, temveč le, da mora zaradi pridobitve podatkov za obračun plač (oziroma nadomestil plač) delodajalec elektronsko prevzemati bolniške liste oziroma potrdila o upravičeni zadržanosti od dela, ko so ta izdana.

14. Tožena stranka v pritožbi zmotno zatrjuje, da v konkretnem primeru določba tretjega odstavka 115. člena ZDR-1 ni uporabljiva, ker tožena stranka ob podaji izredne odpovedi kot tudi redne odpovedi iz poslovnega razloga ni vedela, da je tožnica noseča, ampak je za to izvedela šele po poteku odpovednega roka. Tudi v primeru, da delodajalec ob izdaji odpovedi oziroma v času odpovednega roka ni vedel za nosečnost, posebno varstvo pred odpovedjo velja, če delavka obvesti delodajalca o svoji nosečnosti (kar dokazuje s predložitvijo zdravniškega potrdila) takoj oziroma v primeru ovir, ki niso nastale po njeni krivdi, takoj po njihovem prenehanju, vendar ne po izteku odpovednega roka.1 Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnici odpovedni rok začel teči 3. 4. 2020, iztekel pa se je 3. 6. 2020, tožnica pa je pred potekom odpovednega roka 2. 6. 2020 zakonitega zastopnika tožene stranke obvestila o nosečnosti, kar potrjujeta tako elektronsko sporočilo s priloženim zdravniškim potrdilom in odgovor tožene stranke na poziv tožnice o umiku odpovedi (listine pod B 11 in B12).

15. Glede na navedeno je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da tožnica uživa posebno varstvo pred odpovedjo, zato ji kljub zakoniti redni odpovedi iz poslovnega razloga delovno razmerje ni moglo prenehati s potekom odpovednega roka, temveč ji bo prenehalo z iztekom za starše določenega posebnega varstva pred odpovedjo. V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kdaj konkretno se tožnici navedeno varstvo izteče, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ta datum še ni znan, je pa določljiv, in sicer ga je mogoče ugotoviti v povezavi z zadnjo odločbo centra za socialno delo, upoštevaje določbo prvega odstavka 115. člena ZDR-1, po kateri varovano obdobje staršev traja ves čas starševskega dopusta (v obliki polne odsotnosti z dela) ter še en mesec po izrabi tega dopusta.

16. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da tožnica ni podala trditvene podlage glede reparacijskega zahtevka, sodišče prve stopnje pa ji je prisodilo nekaj drugega, kot je sama zahtevala. Tožnica je s spremembo tožbe zahtevala plačila nadomestil plače oziroma reparacijo kot odškodnino, za kar je podala tudi zadostne trditve, sodišče prve stopnje pa je ob pravilni uporabi materialnega prava nadomestila plač (reparacijo) utemeljeno zmanjšalo za nadomestila plače ZZZS med začasno zadržanostjo od dela ter starševska nadomestila.

17. Tudi odločitev sodišča prve stopnje glede prisojenega regresa za letni dopust za leto 2020 je pravilna. Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje prisojenemu nadomestilu za letni dopust z navajanjem, da tožnica dopusta ni izkoristila po svoji lastni volji oziroma da niso obstajali objektivni razlogi, da tožnica dopusta ne bi mogla izrabiti do konca delovnega razmerja. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica letnega dopusta do prenehanja delovnega razmerja ni mogla izkoristiti, ker je bila v bolniškem staležu, delavec pa v obdobju, v katerem je upravičen do odsotnosti z dela v primeru začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni (ali zaradi izrae katerega drugega dopusta), ni dolžan koristiti letnega dopusta.2

18. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, tožnici pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (750 točk) in 2 % materialnih stroškov (15 točk), skupaj torej 765 točk oziroma 459,00 EUR, z 22 % DDV pa 559,98 EUR.

1 Glej Kresal, B., v: Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2016, str. 697. 2 Prim. VSRS sklep VIII Ips 300/2010 z dne 19. 3. 2012.