Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilo upoštevali obe temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Natančno in izčrpno sta ugotovili vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotili. Zneske odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 5.451.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 11.000,00 SIT od 24.6.1995, od zneska 5.440.000,00 SIT pa od 29.3.2001. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter toženo stranko zavezalo, da mora tožniku povrniti 408.415,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 274.047,00 SIT od 29.3.2001, od zneska 134.368,00 SIT pa od 5.1.1998. Sodišče prve stopnje je tako tožniku za nepremoženjsko škodo priznalo naslednjo odškodnino: za telesne bolečine 2.600.000,00 SIT, za strah 250.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.250.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 340.000,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo, tožnikovi pritožbi pa je ugodilo le v delu, s katerim je izpodbijal odločbo o stroških postopka, sicer pa jo je zavrnilo ter v odločbi o glavni stvari potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka, vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno zavrnili zahtevek za plačilo zamudnih obresti za čas od 25.8.1998 do 28.3.2001. Opozarja na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, da tečejo zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo od 1.1.2002 ter meni, da datum ni pravilno določen, saj zakonske določbe glede nastanka zamude in posledice zamude v Obligacijskem zakoniku (Uradni list RS, št. 83/2001 - OZ) vsebinsko niso prav nič drugače urejene kot v Zakonu o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR). Tudi Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, ki je začel veljati 5.8.1995 je ločil same zamudne obresti in temeljno obrestno mero. Po 1.1.2002 je torej vrhovno sodišče oškodovancem priznalo pravico do plačila za uporabo njihovega kapitala. Zato tožnik upravičeno zahteva, da mu tožena stranka plača to nadomestilo. Svojega denarja ji namreč ni posodil zastonj, sploh pa ji ga ni posodil, saj ga je tožena stranka že imela v svoji posesti.

Prenizki so tudi dosojeni zneski odškodnin za nepremoženjsko škodo. Sodišči prve in druge stopnje sta dali premajhen pomen temu, da bo tožnik občasne zmerne telesne bolečine trpel tudi v prihodnje. Med zdravljenjem je prestajal hude neugodnosti, nekatere od teh pa ga bodo spremljale vse življenje (vsakodnevno razgibavanje, uživanje protibolečinskih sredstev). Prenizka je tudi odškodnina za strah ter odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišči prve in druge stopnje sta tu upoštevali zgolj oceno trajanja invalidnosti, ki z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti nima nobene zveze. Tožnikova desna noga je funkcionalno skoraj neuporabna, zaradi česar je invalid III. kategorije. Na kmetiji ne more več delati, druge zaposlitve pa ne dobi. Omejen je pri najosnovnejših življenjskih aktivnostih (hoja, stoja, hoja po stopnicah, prenašanje bremen, klečanje, čepenje, sedenje), opustil pa je tudi priljubljene hobije. Sodišči prve in druge stopnje sta spregledali, da je bil član planinskega društva. To, da mora pri hoji uporabljati palico, kazi njegovo zunanjost, prav tako šepanje. Gre za opazne spremembe zunanjosti, ki vzbujajo pomilovanje, včasih celo odpor. Tožnik je zato upravičen do celotnega zahtevanega zadoščenja.

Tožnik zaključuje revizijo z razmišljanjem o čakanju na plačilo odškodnine ter o tem, kolikšen naj bi bil razumen rok za izplačilo odškodnine. Meni, da bi bilo pravilno stališče, da ta rok znaša 14 dni. Po njegovem bi bilo treba oškodovancem priznati zamudne obresti tudi pred 1.1.2002, ali pa jim priznati zvišanje odškodnine za vsak mesec čakanja za določen odstotek (npr. za 1 %). Končno še meni, da sta primera, na katera se je skliceval v pritožbi, vsekakor uporabljiva tudi za odmero odškodnine v tej zadevi.

Revizija je bila vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak človek specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali obe načeli. Natančno in izčrpno sta ugotovili vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (glej razloge sodb sodišča prve in druge stopnje na 4. do 8. straneh) ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih (med katere pa tista, ki ju navaja tožena stranka, nikakor ne sodita) tudi pravilno pravno ovrednotili. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

Revizijsko sodišče zato zavrača očitke, da sodišči prve in druge stopnje nista dali zadostne teže dejstvu, da bo tožnik telesne bolečine in določene neugodnosti prestajal tudi v bodoče, da je prenizka odškodnina za strah (sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili, da bi bil tožnik v smrtnem strahu, pač pa, da je bila njegova zaskrbljenost po tem, ko je bilo dokončno odločeno o nepotrebnosti operacije, v bistvu nadaljevanje zaskrbljenosti za izid zdravljenja poškodbe, ki jo je utrpel v drugem škodnem dogodku), ter da sta sodišči pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevali zgolj oceno trajanja invalidnosti. Slednji očitek demantirajo obširne in izčrpne ugotovitve vseh prikrajšanj tožnikove življenjske aktivnosti, med drugim tudi to, na kar tožnik opozarja v reviziji (da je kmet, da na kmetiji ne more več delati, da je omejen pri hoji, stoji, hoji po stopnicah, prenašanju bremen, klečanju, čepenju, sedenju, da ne more več na pohode v hribe s planinskim društvom ipd.), po drugi strani pa pravilno upoštevanje dejstva, da je treba 20 % do 30 % tožnikovih težav pripisati poškodbi iz nesreče pri delu v gozdu. Revizijsko sodišče zato v celoti soglaša z ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da "pri prisoji odškodnine iz tega naslova se sodišče prve stopnje ni oprlo (zgolj) na izvedenčevo procentualno oceno zmanjšanja življenjskih aktivnosti (ki je enaka njegovi oceni trajanja invalidnosti pri tožniku), kot to zmotno pritožbeno meni tožeča stranka, saj je v razloge svoje sodbe niti ni povzela (sicer pa bi mu služila le kot orientacija pri celoviti oceni trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti), temveč je natančno in obširno navedlo omejitve v tožnikovih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih opravljal tudi v bodočnosti, če ne bi prišlo do obravnavanega (oz. predhodnega) škodnega dogodka".

Končno je neutemeljeno tudi revizijsko oporekanje višini dosojenega zadoščenja za duševne bolečine zaradi skaženosti. Pri odmeri zadoščenja za to obliko nepremoženjske škode namreč ni mogoče prezreti, da je trajna sprememba tožnikove zunanjosti (uporaba sprehajalne palice pri hoji zunaj in očitno šepanje pri hoji brez sprehajalne palice) tudi posledica prejšnje poškodbe.

V skladu s 186. členom ZOR se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR in tudi tu ni predvidena različna ureditev. Vendar pa je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma, po 189. členu ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Le tedaj lahko sodišče določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega zamika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95 - ZPOMZO) so imele večplastno funkcijo, poleg sankcije za dolžnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvakratno valorizacijo.

Od leta 1991 dalje se je zato izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev.

Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91-I - URS) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen URS). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 26.6.2002 je bilo zato sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo OZ in Zakon o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (ZPOMZO, Uradni list RS, št. 45/95 in ZPOMZO-a, Uradni list RS, št. 109/2001). Vendar pa dolgoletne in ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004).