Jedro

Obseg nepremoženjske škode je znan, ko je zdravljenje zaključeno in se stanje oškodovanca in s tem obseg škode stabilizira. Pri tem se od oškodovanca pričakuje določena skrbnost, da tudi v primeru, če za obseg škode morebiti ne ve, zastaranje prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera ob običajni vestnosti lahko zvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljavljati odškodninski zahtevek.

Na tožniku je dokazno breme, da dokaže nastalo škodo ter potek in čas zdravljenja, zaradi česar pomanjkljiva medicinska dokumentacija ne more iti na škodo tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 2.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2009 dalje do plačila ter v točki III. izreka tako, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki 511,00 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu (II. točka izreka) potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15-tih dni toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 348,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15-tih dni plačati tožeči stranki znesek 2.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2009 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter sklenilo, da je tožeča stranka v roku 15-tih dni dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 190,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po vročitvi sodbe toženi stranki do plačila.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in stroškovni izrek iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je odškodnino prenizko odmerilo. Za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče tožniku prisodilo le 1.600,00 EUR, čeprav je iz tega naslova zahteval odškodnino v višini 4.200,00 EUR. Izvedenec medicinske stroke je povedal, da v primeru takšnih poškodb poškodovanec dan do dva trpi močne bolečine, nato teden dni zmerne bolečine in še do štiri tedne lahke bolečine. V konkretnem primeru pa ni šlo za tipični primer iz medicinskih učbenikov, na kar kaže že dejstvo, da je pritožnik še do konca leta 2006 trpel bolečine. Sodišče prve stopnje je premalo upoštevalo, da je imel tožnik več fizioterapij ter da je še nekaj mesecev po nezgodi opravljal preglede pri ortopedu v Ortopedski bolnišnici. Tožnik je trpel bolečine daljše časovno obdobje, skoraj dve leti, zato je odškodnina v višini 1.600,00 EUR neprimerna. Pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče upoštevalo, da naj bi toženec že pred obravnavano poškodbo imel ploska stopala ter več drugih poškodb, ki bi lahko na njegovo fizično aktivnost vplivale v bistveno večji meri kot poškodba gležnja, ki tožnika obremenjuje le v manjši meri. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Glede ploskih stopal pritožnik navaja, da niti iz medicinske dokumentacije niti iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da je imel tožnik zaradi tega kakršnekoli težave v vsakdanjem življenju, še posebej ni imel nobenih težav z obravnavanim gležnjem. Tak zaključek sodišča ni podprt z izvedenimi dokazi. Celotna prisojena odškodnina tudi ni v skladu z aktualno sodno prakso. Pri tem se pritožnik sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča z opr. št. II Ips 553/2007. 4. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovni izrek se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zaključek sodišča, da tožbeni zahtevek tožnika ni zastaral, je materialnopravno zmoten in nima osnove v dejanskem stanju. Izvedenec je v svojem mnenju jasno napisal, da je medicinska dokumentacija tožnika zelo skopa, pri čemer iz nje izhaja le, da se je tožnik zdravil štiri dni po poškodbi, nato pa še dva tedna. O razgibavanju v ZD ni dokumentacije, zaradi česar je izvedenec podal mnenje o objektivnem času zdravljenja, to pa je 8 tednov. Ker izvedenec zaradi pomanjkljive zdravstvene dokumentacije ne more reči, ali se je poškodba tožnika res pozdravila v času, ki je normalno potreben za zdravljenje takšnih poškodb, to ne more iti v škodo tožene stranke. Bistveno je, da bi tožnik moral dokazati nastalo škodo, torej tudi potek in čas trajanja zdravljenja ter da so vsi obiski pri zdravnikih v vzročni zvezi z nastalo škodo. Tožnik ni dokazal, da so izvidi iz OB v letu 2006 v vzročni zvezi s prometno nesrečo. Izvedenec je namreč na obravnavi razložil, da se zdravljenje tovrstnih poškodb lahko zavleče, če je poškodba napačno indicirana, kar pa glede na pomanjkljivo medicinsko dokumentacijo ni mogoče ugotoviti. Sodišče je torej zmotno in preko izvedenskega mnenja ugotovilo, da je bilo tožnikovo zdravljenje poškodbe podaljšano preko običajne meje. Tožena stranka meni, da je sodišče zmotno zaključilo, da izvedeni dokazi dokazujejo, da je do prometne nesreče prišlo na tak način, da je zanjo odgovoren tožnik. Niti poškodbe vozila, razvidne iz potrdila popisa škode PP z dne 16. 11. 2004, niti zdravniško potrdilo z dne 30. 11. 2004 ne dokazujeta, da je do nesreče prišlo zato, ker naj bi tožnik zaradi neprilagojene hitrosti zdrsnil s ceste. Tožena stranka oporeka tudi višini prisojene odškodnine.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika ter toženi stranki naložilo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ker je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji po prvem členu Pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO - plus - 04), po katerih se zavarovalnica zaveže povrniti pravno priznano škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb ob prometni nesreči z motornim vozilom, na katerega je vezano zavarovanje, utrpi upravičenec kot povzročitelj prometne nesreče s tem vozilom. Ugovor zastaranja, ki ga je podala tožena stranka že v odgovoru na tožbo, je prvostopenjsko sodišče zavrnilo in odločitev oprlo na ugotovitev, da je bil pregled tožnika v OB dne 27. 6. 2006 v vzročni zvezi s prometno nesrečo, tožnik pa je tožbo vložil dne 9. 6. 2009, torej znotraj triletnega zastaralnega roka.

7. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ugovor o zastaranju utemeljen, zato je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (358. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), pritožbo tožnika pa kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP) ter potrdilo izpodbijani zavrnilni del sodbe.

8. Obligacijski zakonik, v nadaljevanju OZ, v prvem odstavku 352. člena določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Glede začetka teka subjektivnega zastaralnega roka sta pravna teorija in sodna praksa izoblikovali posebna merila, kdaj se šteje, da je obseg nepremoženjske škode oškodovancu znan. Tako velja, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko je zdravljenje zaključeno in se stanje oškodovanca in s tem obseg škode stabilizira. Pri tem se od oškodovanca pričakuje določena skrbnost, da tudi v primeru, če za obseg škode morebiti ne ve, zastaranje prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera ob običajni vestnosti lahko zvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljavljati odškodninski zahtevek.

9. Iz tožnikove trditvene podlage izhaja, da je v prometni nesreči z dne 14. 11. 2004 utrpel zvin desnega gležnja. Zaradi nezgode je tožnik teden dni trpel hude bolečine, nato šest mesecev srednje hude bolečine, od takrat dalje in vse do danes (vložitev tožbe 9. 6. 2009 (1)) pa so prisotne lažje bolečine. Tožniku je navedena telesna poškodba zapustila izrazito omejeno gibljivost v desnem gležnju, zaradi česar tožnik ne zmore daljše hoje in telesnih aktivnosti, v vsakdanja opravila pa mora vlagati bistveno več napora kot pred nezgodo. Tožnik je še navedel, da se je po zdravniško pomoč oglasil dne 18. 11. 2004 v Zdravstveni dom, kjer je bil zaradi telesnih poškodb napoten v Klinični bolniški center – kirurška ambulanta, kjer se je zglasil dne 19. 11. 2004. Zaradi težav z nogo se je dne 30. 11. 2004 ponovno zglasil v Domu zdravlja, kjer je dobil napotnico za Klinični bolniški center – ortopedska ambulanta. Dne 16. 11. 2005 je bil na pregledu v ortopedski bolnišnici zaradi stalnih bolečin in je v času od 11. 1. 2006 do 30. 4. 2006 opravljal fizioterapijo ter je dne 27. 6. 2006 ponovno opravil pregled v Ortopedski bolnišnici, kjer je specialist ortoped ugotovil še vedno bolečo skrajno fleksijo in inverzijo. Iz izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca prim. mag. V. P. izhaja, da je tožnik v prometni nezgodi z dne 14. 11. 2004 utrpel zvin desnega gležnja. Izvedenec je iz medicinske dokumentacije na H. povzel, da se je tožnik zdravil od dneva poškodbe oziroma prvega pregleda v zdravstvenem domu štiri dni po poškodbi ter nato še dva tedna, na kar je nadaljeval še z razgibavanjem v ZD. Po mnenju izvedenca je dejansko zdravljenje akutne poškodbe potekalo vsaj približno skladno z medicinskimi normativi, ki veljajo v podobnih primerih, to je do šest tednov oziroma zaradi lokalnih razmer v Zdravstvenem domu pa največ do osem tednov. Poškodba zvina desnega skočnega sklepa trajnih življenjskih posledic ne zapušča. Izvedenec ocenjuje, da je zaradi tožnikovih ploskih stopal na statično in dinamično manjvredno nogo delovala še sila ob poškodbi in tožniku zapustila kronično bolečino v predelu distendiranih vezi ob zunanjem maleolu. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja se je tožnik po datumu poškodbe zaradi drugih poškodb (19. 5. 2005, 7. 6. 2005, 23. 1. 2007) zdravil v Ortopedski ambulanti v bolnišnici, v zvezi z zdravljenjem zaradi bolečin v predelu desnega gležnja pa je bil tožnik v Ortopedski bolnišnici dne 16. 11. 2005, opravljal je fizioterapijo od 11. 1. 2006 do 30. 1. 2006 ter bil nato ponovno dne 27. 6. 2006 v ortopedski ambulanti zaradi bolečin pod zunanjim maleolom gležnja.

10. V konkretnem primeru je sporno, ali je subjektivni zastaralni rok začel teči po zaključku zdravljenja v skladu z medicinsko doktrino (največ 8 tednov po poškodbi) in ko bi tožnik lahko zvedel za obseg škode, ali pa je začel teči 27. 6. 2006, kot to trdi tožnik in kot je to zaključilo sodišče prve stopnje.

11. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem toženke, da je na tožniku dokazno breme, da dokaže nastalo škodo ter potek in čas zdravljenja, zaradi česar pomanjkljiva medicinska dokumentacija ne more iti na škodo tožene stranke. Ker tožnik ni zatrjeval, da bi bila poškodba napačno indicirana oziroma da bi prišlo do kakšnih komplikacij in s tem nove škode, temveč je zatrjeval, da je od poškodbe dalje ves čas trpel bolečine, je ob pomanjkljivi medicinski dokumentaciji potrebno slediti izvedeniškemu mnenju, iz katerega izhaja, da je pri tožniku zdravljenje potekalo v skladu z medicinsko doktrino največ osem tednov. V konkretnem primeru je izvedenec še pojasnil, da kasneje (in ne neposredno po poškodbi) opravljene fizioterapije le lajšajo kronične težave in ker je lahko fizioterapija pri tožniku potekala bolj počasi, so bile lahko težave prisotne še nekaj mesecev, zato se imenujejo kronične, kar pomeni, da bodo v določeni obliki prisotne še naprej.

12. Kdaj je oškodovanec zvedel za škodo se presoja po tem, ali je po nastopu škodnega primera ravnal s potrebno skrbnostjo tako, da mu ni mogoče očitati malomarnosti. Oškodovanec namreč trenutka, kdaj bo za določeno okoliščino zvedel, ne more odmikati iz neutemeljenih razlogov (II Ips 305/2008). Četudi bi bili obiski tožnika v novembru 2005, ko se prvič anamnestično po poškodbi navezujejo na poškodbo desnega gležnja ter opravljene fizioterapije v letu 2006, v vzročni zvezi z tožnikovo poškodbo dne 14. 11. 2004, to ne pomeni, da je bilo šele takrat zdravljenje tožnika zaključeno oziroma, da se je zdravstveno stanje oškodovanca šele takrat stabiliziralo. Takšno stališče bi namreč pripeljalo do situacije, da bi oškodovanec lahko nedopustno podaljševal zastaralne roke s tem, ko bi, kljub zatrjevanim stalnim bolečinam, obisk pri izbranem zdravniku odlašal v nedogled. Ravnanje oškodovanca, ki se je v Ortopedski ambulanti, kljub zatrjevanim stalnim bolečinam, oglasil šele 10 mesecev po zaključku zdravljenja na H. ( čeprav se je v Ortopedski ambulanti zdravil že v maju in juniju 2005 zaradi drugih poškodb), ne dosega merila skrbnosti povprečnega oškodovanca oziroma povprečno skrbnega človeka.

13. Tožniku bi torej vse oblike nepremoženjske škode morale biti znane najkasneje ob zaključku zdravljenja na H., od katerega je bilo moč pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, saj se je takrat njegovo zdravstveno stanje objektivno gledano tako ustalilo, da je dopuščalo opredelitev škode.

14. Glede na navedeno je utemeljen ugovor zastaranja, ki ga je tožena stranka ponovno izpostavila v pritožbi, saj je triletni subjektivni zastaralni rok za uveljavljanje odškodninske terjatve potekel najkasneje februarja 2008, tožba pa je bila vložena 9. 6. 2009. 15. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, je to vplivalo tudi na obveznost plačila stroškov postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je v pravdi v celoti propadel, zato je dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Upoštevajoč odmero pravdnih stroškov sodišča prve stopnje, ki jim nobena od pravdnih strank ni opredeljeno nasprotovala, mora tožnik povrniti toženi stranki potrebne pravdne stroške v višini 511,00 EUR spp.

16. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, je upravičena do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov v višini takse za pritožbo (348,00 EUR). Višje sodišče toženi stranki ni priznalo stroška poštnine v višini 5,00 EUR, ker jih le ta ni izkazala.

(1) opomba Višjega sodišča