7. 2. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., obeh iz Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnik v Z., na seji senata dne 17. januarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 246/2005 z dne 12. 5. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1064/2003 z dne 14. 12. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča o zavrnitvi tožbe zoper odločitev upravnih organov o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja pravnega prednika pritožnic. Odločitev o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo temelji na ugotovitvi, da ni izpolnjen pogoj vzajemnosti iz tretjega odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen), ki je bil uveljavljen s 1. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98 – v nadaljevanju ZDen-B). V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da prejšnji lastnik, pravni prednik pritožnic, ob svoji smrti ni bil slovenski državljan, temveč državljan takratne Ljudske Republike Srbije, in da Zvezna Republika Jugoslavija oziroma sedaj Srbija in Črna Gora slovenskim državljanom upravičenosti do vrnitve podržavljenega premoženja ne priznava.

2.Pritožnici izpodbijani odločitvi očitata kršitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, varstva človekove osebnosti in dostojanstva iz 21. člena Ustave, pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave. Navajata, da je bil prejšnji lastnik v času smrti jugoslovanski državljan. Menita, da se 1. člen ZDen-B nanaša na osebe, ki so ob odločanju o denacionalizaciji tujci, kar pa za mrtve, ki so bili državljani SFRJ, ni mogoče trditi. Enačenje statusa mrtve osebe s statusom živih oseb v času odločanja o denacionalizaciji naj bi pomenilo neenako obravnavanje državljanov. Osebe, ki so ob razpadu SFRJ živele, naj bi imele možnost odločitve, katero državljanstvo bodo sprejele, medtem ko mrtvim ta možnost ni bila dana. Poleg tega naj bi bilo iz matične knjige umrlih matičnega urada Beograd razvidno, da je bil prejšnji lastnik državljan SFRJ, ne pa tudi državljan Republike Srbije. Dostojanstvo mrtve osebe naj bi bilo kršeno, ker naj bi šlo za osebo, ki se je morala po službeni dolžnosti izseliti iz Slovenije in ki se nikoli ni štela za državljana Republike Srbije. Pravni nasledniki prejšnjega lastnika naj bi bili v neenakopravnem položaju v primerjavi z osebami iz 11. in 12. člena ZDen. Posledično naj bi bila z izpodbijano odločitvijo pritožnicama kršena tudi pravica do zasebne lastnine in dedovanja.

B.

3.Zatrjevanih kršitev načela iz drugega odstavka 14. člena ter pravic iz 21., 22., 23. in 33. člena Ustave pritožnici ne moreta utemeljiti z navedbami, s katerimi izpodbijata ugotovitev, da je bil prejšnji lastnik v času smrti državljan Republike Srbije. Upravno sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je upravni organ to okoliščino ugotovil na podlagi odločbe Upravne enote Ljubljana, Sektorja za upravne notranje zadeve, Oddelka za matične zadeve št. 2/04-08-S-201-953/1999 z dne 21. 11. 2000, ker je iz nje razvidno, da je prejšnji lastnik C. C. državljanstvo takratne LR Srbije in FLRJ pridobil dne 28. 8. 1945. V upravnem sporu pritožnici te ugotovitve nista izpodbijali, saj sta tako tožbo kot pritožbo utemeljeval na stališču, po katerem naj bi bilo v primerih, kot je obravnavani, pomembno le državljanstvo zvezne države. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev iz prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) pa ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih). To pomeni, da pritožnici domnevnih kršitev, ki naj bi izhajale iz napačne ugotovitve državljanskega statusa prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja, ne moreta uveljavljati šele v ustavni pritožbi. Zato se Ustavno sodišče niti ni ukvarjalo z vprašanjem, ali bi pritožnici zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin sploh lahko utemeljili z navedbami o napačni ugotovitvi srbskega državljanstva.

4.Glede na navedbe v ustavni pritožbi, s katerimi pritožnici utemeljujeta napačno uporabo prava, Ustavno sodišče pojasnjuje, da pravilnost uporabe zakona preizkuša le, če bi sodišče izpodbijano odločitev utemeljilo na kakšnem pravnem stališču, ki je nesprejemljivo z vidika ustavnih pravic. Tega pa izpodbijani sodbi ni mogoče očitati.

5.Izpodbijana odločitev temelji na zakonski ureditvi, ki je že bila predmet ustavnosodne presoje. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-326/98 (Uradni list RS, št. 76/98 in OdlUS VII, 190) v drugem odstavku 1. člena ZDen-B (tj. v novem tretjem odstavku 9. člena ZDen) razveljavilo besede "na podlagi meddržavne pogodbe", ker je presodilo, da je določitev diplomatske vzajemnosti v nasprotju z načelom sorazmernosti in zato prekomerna. Hkrati pa je presodilo, da pogoj dejanske vzajemnosti, kot ga predpisuje tretji odstavek 9. člena ZDen po razveljavitvi navedenega besedila, ni v neskladju z Ustavo.

6.Pritožnici sicer menita, da pogoj vzajemnosti iz tretjega odstavka 9. člena ZDen v obravnavanem primeru ne pride v poštev, ker je prejšnji lastnik podržavljenega premoženja umrl pred razpadom SFRJ. Že Upravno sodišče je ta ugovor pritožnic zavrnilo s pojasnilom, da je treba v primeru, ko je prejšnji lastnik umrl pred odločitvijo o denacionalizaciji, izpolnjevanje pogoja iz 1. člena ZDen-B presojati glede na ureditev v času odločanja, ker je odločitev o vzpostavitvi lastninske pravice po svoji naravi konstitutivna. Po tej ureditvi so osebe, ki niso državljani Republike Slovenije, oziroma, ki niso umrli kot državljani Republike Slovenije, tujci. Pojasnilo je tudi, da je bilo za Jugoslavijo kot zvezno državo značilno, da so bili državljani posameznih republik istočasno tudi državljani zvezne države. Zgolj dejstvo, da pritožnici pravo razumeta drugače od sodišča, pa ne zadošča za sklep o kršitvi načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave in pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

7.Kolikor pritožnici položaj prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja primerjata s položajem oseb iz 11. in 12. člena ZDen, je treba upoštevati, da so osebe iz 11. in 12. člena ZDen denacionalizacijski upravičenci. Zanje je pogoj jugoslovanskega državljanstva enak pogoju, ki ga za prejšnje lastnike podržavljenega premoženja določa prvi odstavek 9. člena ZDen. Iz česa naj bi izhajalo, da za upravičence do denacionalizacije po 11. oziroma po 12. členu ZDen pogoj vzajemnosti iz 1. člena ZDen-B (tj. iz tretjega odstavka 9. člena ZDen) ne velja, pa pritožnici ne pojasnita. Iz izpodbijanih sodb tudi ni razvidno, da bi se pritožnici v upravnem sporu sklicevali na pravni položaj pravnih naslednikov prejšnjega lastnika in na pravni položaj oseb iz 11. oziroma iz 12. člena ZDen. Zato kršitve načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave in pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave ne moreta utemeljiti niti z očitkom, da so pravni nasledniki C. C. v neenakopravnem položaju z osebami iz 11. in iz 12. člena ZDen.

8.Pritožnici zatrjujeta še kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Da bi sodišče izpodbijano odločitev sprejelo v postopku, v katerem bi bila pritožnicama kršena ustavnoprocesna jamstva, ki jih zagotavljata 22. in 23. člen Ustave, pritožnici ne zatrjujeta. Zgolj dejstvo, da se z odločitvijo sodišča ne strinjata, pa za utemeljitev zatrjevanih kršitev ne zadošča.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnici, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan