Jedro

Zavarovanci do takratnega nosilca zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so nadaljevali z delom v JLA oziroma Vojski Jugoslavije in ostali zavarovanci po 18. oktobru 1991 že tujega nosilca zavarovanja, pri toženi stranki niso pridobili pravice do pokojnine, saj so to pravico lahko uveljavljali pri nosilcu zavarovanja, pri katerem so ostali v zavarovanju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke za odpravo odločb tožene stranke in za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ugotovilo je, da je bil tožnik častnik JLA od 21. 7. 1963 in je služboval in bival v Sloveniji do leta 1991, ko je z vojsko odšel v Srbijo, kjer je prebival do leta 1996. S 1. 11. 1995 se je upokojil in dobiva vojaško pokojnino od Srbije. V Slovenijo se je vrnil leta 1996, v letu 2003 pa je bil sprejet v državljanstvo. Ker je na podlagi pokojninske dobe od 21. 7. 1963 že pridobil pravico do pokojnine, za isto obdobje na podlagi 177. člena ZPIZ-1 ne more pridobiti pravice do pokojnine še v Sloveniji.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožnik je uveljavljal pravico do pokojnine na podlagi četrtega odstavka 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Uradni list RS, št. 49/98 - ZPIZVZ). Na podlagi odločb Fonda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev Beograd z dne 7. 11. 1995 je tožnik pridobil pravico do starostne pokojnine in je s tem že izrabil svojo pravico do izrabe (pravilno izbire) pokojnine.

Tožeča stranka je zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je na dan 18. 10. 1991 imel izpolnjene pogoje za pridobitev vojaške pokojnine po ZPIZVZ, na podlagi določbe 177. člena ZPIZ-1 pa ima pravico do izbire med pokojninami. Slovenska pokojnina je zanj ugodnejša, dosedanji pokojnini pa se je pripravljen odreči. Opozarja tudi na Sporazum o vprašanju nasledstva (prilogo E), ki velja od 2. 6. 2004, iz katerega izhaja, da pokojnino plačuje tista država, v kateri ima upravičenec stalno prebivališče. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nasl.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožeča stranka ne navede ne izrecno ne smiselno, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je lahko revizijski razlog (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) uveljavlja. Zato v tem delu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ne moglo ne smelo preizkušati.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Tožnik je uveljavljal pravico do pokojnine na podlagi določb četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ, po katerem državljani Republike Slovenije, ki jim je 18. oktobra 1991 manjkalo največ pet let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na ta dan stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma v državi, ki slovenskim državljanom ne priznava pravic na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih, pridobijo pravico do pokojnine pod pogoji in na način, določen v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96 – ZPIZ92), kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe prebili v zavarovanju pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

Na podlagi določbe prvega odstavka 171. člena ZPIZ92 je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine tudi prenehanje zavarovanja. Tožniku z 18. oktobrom 1991 ni prenehalo zavarovanje pri bivšem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev v Beogradu, temveč je z nadaljevanjem zaposlitve pri takrat že tuji vojski ostal v zavarovanju v tuji državi in se kasneje v letu 1995 upokojil na podlagi pravil tujega nosilca zavarovanja (Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu), ki jo je očitno ustrezno upošteval tudi tožnikovo zavarovalno dobo pri bivšem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev.

Na podlagi določb četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ je tožena stranka prevzela obveznosti iz naslova zagotavljanja pokojnin le do tistih starejših zavarovancev bivšega skupnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije po 18. oktobru 1991 ostali brez zaposlitve in brez zavarovanja, saj so le ti glede na določbe prvega odstavka 171. člena ZPIZ/92 izpolnjevali pogoje in pravice do pokojnine na podlagi tega zakona. Zavarovanci do takratnega nosilca zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so nadaljevali z delom v JLA oziroma Vojski Jugoslavije in ostali zavarovanci po 18. oktobru 1991 že tujega nosilca zavarovanja, kot je bilo to v tožnikovem primeru, pri toženi stranki niso pridobili pravice do pokojnine, saj so to pravico lahko uveljavljali pri nosilcu zavarovanja, pri katerem so ostali v zavarovanju. Tožnik je lahko glede na upravičenost do pokojnine iz Srbije, upravičen le do dodatka k tuji pokojnini na podlagi določb Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz Republik nekdanje SFRJ (Uradni list RS, št. 45/92 in nasl. - ZZSV). Vrhovno sodišče je v enakih oziroma podobnih primerih že odločilo enako, nazadnje s sodbo VIII Ips 152/2007 z dne 17. 6. 2008. Tožnik na podlagi istega pokojninskega obdobja tudi ni upravičen do izbire pokojnine v Republiki Sloveniji na podlagi drugega odstavka 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nasl. – ZPIZ-1). Izpodbijana sodba se v zvezi s tem utemeljeno sklicuje na sodno prakso, ki izhaja iz več odločitev Vrhovnega sodišča (na primer sodba VIII Ips 208/205 z dne 21. 11. 2006).

Na drugačno odločitev ne more vplivati sklicevanje na Sporazum o vprašanjih nasledstva (Uradni list RS, št. 71/2002). S tem sporazumom (priloga E) je Slovenija prevzela odgovornost za pokojnine, do katerih so upravičeni njeni državljani, ki so bili državni ali vojaški uslužbenci SFRJ, ne glede na to, kje imajo začasno ali stalno prebivališče, če so bile te pokojnine financirane iz zveznega proračuna ali drugih zveznih virov SFRJ in jih redno izplačuje. Gre za obveznost za izplačevanje že priznanih pokojnin.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.