Jedro

S tem, ko je mladoletnik po predhodnem dogovoru, da oškodovancu vzamejo denar, le tega odpeljal na samoten kraj, ni samo olajšal ostalim storilcem izvršitev kaznivega dejanja izsiljevanja, temveč je tudi odločilno prispeval k njegovi izvršitvi.

Izrek

Zahteva zagovornika st. ml. E.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S pravnomočnim sklepom, navedenim v uvodu, je bil st. ml. E.P. izrečen vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. v zvezi s 1. odstavku 218. člena KZ (ki ga je storil skupaj s tremi mladoletniki) in nadaljevanega kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik st. ml. E.P. dne... vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in nepravilne uporabe vzgojnega ukrepa. Predlagal je, da naj vrhovno sodišče mladoletniku izreče vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, oziroma podrejeno, da razveljavi sklep sodišča druge stopnje in mu vrne zadevo v novo odločitev; do odločitve o tej zahtevi pa naj odredi odložitev izvršitve pravnomočne odločbe.

Vrhovna državni tožilec F.M. je v odgovoru, podanim po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlagal zavrnitev zagovornikove zahteve za varstvo zakonitosti. Menil je, da je glede kaznivega dejanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 218. člena KZ sodišče pravilno štelo mladoletnika za sostorilca, glede drugega kaznivega dejanja pa zagovornik uveljavlja nepravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po oceni vrhovnega sodišča je dejanje, ki ga je storil st. ml. E.P. skupaj z drugimi mladoletniki na škodo S.B., v izpodbijanem sklepu pravilno pravno opredeljeno kot storilstvo (kvalificirane oblike) kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. odstavku 218. člena KZ. Čeprav st. ml. E.P. ni sodeloval pri izrekanju groženj in jemanju denarja oškodovancu, je treba celotno mladoletnikovo ravnanje šteti kot njegov odločilen prispevek (v smislu 25. člena KZ) k skupni izvršitvi kaznivega dejanja. S tem, ko je namreč mladoletnik po predhodnem dogovoru, da oškodovancu vzamejo denar, le tega odpeljal na samoten kraj, ni samo olajšal ostalim mladoletnim storilcem izvršitev kaznivega dejanja izsiljevanja, temveč je tudi odločilno prispeval k njegovi izvršitvi. Da je storjeno kaznivo dejanje štel za svoje, pa kaže tudi okoliščina, da so si vsi štirje mladoletniki razdelili denar, ki je bil vzet oškodovancu. O tem, zakaj mladoletnikovega dejanja ni moč pravno opredeliti kot pomoč pri kaznivem dejanju izsiljevanja, so v obrazložitvi sklepa sodišče druge stopnje dani pravilni (in tudi zadostni) razlogi. Zato z izpodbijanim sklepom ni bil uporabljen kazenski zakon, ki ne bi smel biti uporabljen, kot se zatrjuje v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Tudi niso utemeljene zagovornikove navedbe, da je bil glede kaznivega dejanja storjenega na škodo oškodovanca Ž.J., nepravilno uporabljen kazenski zakon, ker da bi moralo biti to mladoletnikovo dejanje pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje samovoljnosti po 313. členu KZ in ne kot kaznivo dejanje izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ. Zagovornikove trditve, da je bila izpovedba oškodovanca Ž.J. neprepričljiva, da mladoletnikove grožnje temu oškodovancu niso bile resne in da bi moralo sodišče v dvomu odločiti v korist mladoletnika, namreč kažejo, da zagovornik po vsebini ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, temveč izpodbija le dokazno oceno sodišča in s tem pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni zakonska podlaga za vloženo izredno pravno sredstvo (2. odstavek 420. člena ZKP).

Z izpodbijanim sklepom mladoletniku ni bil izrečen neprimeren vzgojni ukrep. Ob upoštevanju teže in narave kaznivih dejanj, ki jih je storil, kot tudi mladoletnikove osebnosti, starosti, okolja v katerem je živel in načina njegovega življenja, sta obe sodišči ocenili, da je zanj potreben učinkovitejši prevzgojni ukrep in da torej vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, ki ga predlaga zagovornik, ne bi zadostoval. Pri izbiri ustreznega vzgojnega ukrepa pa sodišče ni vezano na mnenje izvedenca psihiatra in centra za socialno delo in tudi ne na predlog državnega tožilca.

Po povedanem kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik, niso podane, oziroma niso zakonska podlaga za zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato je vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP). Glede na takšno odločitev tudi niso bili podani pogoji iz 4. odstavka 423. člena ZKP za predlagano odložitev izvršitve pravnomočne odločbe.