Jedro

Tožnik se ni pravočasno odzval in prilagodil svojih predavanj in zahtev glede oddaje praktičnih nalog, vaj in projektov takratnim razmeram. Kot izhaja iz zaslišanja tožnika v času študija na daljavo z glavnino študentov ni komuniciral, temveč je komuniciral le s tistimi, ki so se nanj obrnili. Glede na navedeno je bilo med strankama sporno predvsem, ali je tožnik v celoti izpolnil svojo pedagoško obveznost, kot mu je nalagala pogodba o zaposlitvi in interni akti tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 7. 2020 nezakonita in se razveljavi; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 10. 7. 2020 dalje prijaviti v vsa zavarovanja ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati plačo v bruto znesku 5.089,81 EUR ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitev procesnih pravil pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je elektronsko korespondenco z dne 12. 3. 2020, poskusil pridobiti sam. Tožnik je v spis predložil dopis tožene stranke, ki tožnika obvešča o službenem predalu elektronske pošte in ga poziva, da v roku 15 dni od vročitve dopisa sporoči okvirni termin za omogočanje izbrisa zasebnih sporočil. V konkretnem primeru je tožnik zahteval predložitev službene korespondence, ki se je nanašala na neposreden kontakt s študenti v marcu 2020. Tožena stranka priznava, da navedene korespondence tožniku ni posredovala, posledično tožnik ni imel dokaznega bremena po kakršnemkoli dodatnem izkazovanju uspešnosti pridobivanja teh podatkov. Tožena stranka se je tekom postopka zgolj sklicevala, da teh podatkov več nima, kar je nesprejemljivo, saj so ravno ti podatki v škodo tožnika in v korist tožene stranke. Tožnik pa vztraja, da bi sodišče moralo zaslišati tudi priče A. A., B. B. in C. C., saj so bili predlagani za zaslišanje v zvezi z uporabo miz študentov pri izbirnem predmetu oziroma o načinu dela študentov, predvsem tudi o načinu dela D. D. in o podajanju navodil v zvezi z delom. Sodišče je sicer obrazložilo, da je vsa navedena dejstva ugotavljalo na podlagi zaslišanja prič E. E., D. D., F. F., G. G., H. H., I. I. in J. J., vendar v konkretnem primeru bi bilo potrebno upoštevati, da je sodišče v obrazložitvi sodbe naklonjeno zgolj pričam tožene stranke, kljub dejstvu, da so priče, predlagane s strani tožnika, pričale nasprotno. Sodišče je tudi zavrnilo zaslišanje predlagane priče K. K., katere pisno izjavo je predložil tožnik. Tožnik je v drugi pripravljalni vlogi substanciral, kaj bo priča potrdila, zato ni bilo razloga, da priče sodišče ni vabilo. Kršitev določb postopka pa predstavlja tudi zavrnitev dokaznega predloga, ko je tožnik zahteval poizvedbo o tem, koliko profesorjev sedaj opravlja njegovo delo. Tožnik se je skliceval na mobing in ga je tudi zatrjeval v smislu razloga za odpoved in ni postavil odškodninskega zahtevka. Odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku je posledica dalj časa trajajočega šikaniranja s strani vodstva in zahteve po njegovem odhodu v pokoj. Po upokojitvi tožnika njegovo delo namreč opravlja redno zaposlena profesorica L. L., pa tudi dva ali tri honorarno zaposleni profesorji, kot je to izpovedala priča M. M. Tožnik pa je vse delo moral opravljati sam, kljub večkratnemu opozarjanju na prezaposlenost. Sodišče je ocenilo tožnikovo vedenje v odnosu do študentov in da N. N. kot neprimerno, pri tem pa je sodišče kršilo določbe postopka in materialno pravo, saj je izjavo N. N. upoštevalo, medtem ko je njegovo zahtevo po zaslišanju priče zavrnilo. Sodišče je očitalo tožniku tudi, da se ni pravočasno odzval in prilagodil svojih predavanj, glede oddaje praktičnih nalog, vaj in projektov, takratnim razmeram. Tožniku očita, da predvsem ni pravočasno obveščal študentov o spremembah študijskega načrta in načinu izvajanja nalog, pri tem ni upoštevalo, da iz načrtov ukrepov v zvezi s Covid-19 za UO. AP. in navodil izvajalcem študijskega procesa, nikjer neposredno ne izhaja obvezno postopanje profesorjev pri posameznih predmetih. Prav tako so popolnoma neizkazani očitki o neprilagojenosti vsebine in metod dela, čas in prostor sodobne umetnosti in grafike, nepriznavanje in nepoučevanje dalj časa mednarodno priznanih tehnik in onemogočanje študentom raziskovanja različnih grafičnih tehnik iz sodobnega likovnega sveta. Tožena stranka z ničemer ni preverjala tožnikovega pedagoškega dela, prav tako pa navedenega niso potrdile zaslišane priče. Sodišče tudi ni upoštevalo, da so navedbe prič o tem, ali je D. D. podajala t. i. korekture ali ne, dijamentralno nasprotne. Sodišče ne obrazloži, zakaj pisni izjavi A. A. ne da nobene teže, medtem ko v celoti sledi izjavam 31 študentov, zaradi njihove številčnosti. Pri tem pa študentom, katerim je bil tožnik tudi mentor ne poda verodostojnosti. Iz listinske dokumentacije in iz obveznosti dela tožnika nikjer ne izhaja, da bi slednji moral uporabljati komunikacije po Vebex-u ali Vis-u, zato to ne more predstavljati kršitve, ki bi opravičevala izredno odpoved. Sodišče tudi ni upoštevalo, da so se izjave prič, glede delovanja D. D. kot asistentke, popolnoma razlikovale. Zato nikakor ni mogoče, kot nesporno zaključiti, da je D. D. delovala kot asistentka. Prav tako očitek kršitve v izredni odpovedi, da je tožnik v drugi polovici februarja 2020 vztrajal, da naj eni izmed študentk grafike, ki je želela opravljati litografijo pri delu pomaga drug študent, ne pa H. H. ni mogoče šteti kot kršitev, ki predstavlja podlago za izredno odpoved. Priče so potrdile, da gre pri litografiji za postopek, ki ga študent sam ne more opraviti in je ob tem vedno prisotna pomoč drugega študenta. Tudi za čas, ko je bila izdana odredba o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 v območju RS je tožnik izpovedal, da je podal navodila študentom glede izdelave risb in pogojev za opravljanje semestra ter pridobitve ocene. Tožena stranka pa ni predložila načrtov ukrepov z dne 5. 3. 2020 in niti ni zatrjevala, da bi bilo delo, ki ga je podal tožnik kot navodilo študentom, nesprejemljivo ali v nasprotju s samimi navodili oziroma načrti ukrepov tožene stranke. Glede komunikacije s študenti v času odredbe o razglasitvi epidemije pa tožena stranka ne dokaže, da je bil edini možen način komunikacije s študenti Vis, Vebex, MS Teams, saj kot je navajal tožnik, delo na grafiki ni pedagoško v smislu predavanj, ampak gre za praktično delo s konkretnimi izdelki. Navodilo pet risb je v okviru grafike popolnoma jasno, študentje dobro vedo kaj predstavlja risba, kar so nazadnje potrdile tudi priče. V kolikor bi tožena stranka predložila elektronsko komunikacijo med tožnikom in študenti bi tožnik lahko dokazal, da je s študenti komuniciral preko elektronske pošte in po telefonu. Zato tožniku ni mogoče očitati hude malomarnosti v smislu tretjega in četrtega sklopa kršitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno je tožnik mnenja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana nezakonito in predlaga njeno razveljavitev.

Tožnik je v dodatku k pritožbi navedel, da je na UO. AP. 41 let neprekinjeno opravljal pedagoško delo z vsemi strokovnimi kompetencami in z vso odgovornostjo ter uresničil kakovostno nadaljevanje in napredovanje znanj in priznane ljubljanske grafične šole. Nad sodbo je razočaran, ker je napisana kot posledica zavajajočih, neresničnih in strokovno nepreverljivih izjav. Od leta 2014 je opravljal delo za dva habilitirana učitelja in bil plačan za enega, v študijskem letu 2021/2022, pa je to isto delo opravljalo pet docentov. To pomeni, da bi v zatečeni situaciji vodstvo AP. moralo ustrezno reagirati in to brez kakršnekoli posebne prošnje tožnika ali opozorila, zato namreč vodstvo tudi obstaja. Tožnik navaja, da je bilo logično in povsem legitimno, da je sam razmišljal o novih in kvalitetnih strokovnih kadrih, podobno kakor je to storil njegov profesor za grafiko R. R. leta 1978. Glede prisotnosti mag. D. D. v grafičnem ateljeju, s strani dekanje, predstojnika oddelka T. in drugih profesorjev ter predstavnikov študentov ni bilo nobene kritike ali zahteve. Od decembra 2019 do junija 2020, ob dvomesečni prekinitvi zaradi pandemije in ob zaprtju AP., ni naredila niti enega grafičnega odtisa, ni uporabljala grafičnih strojev in akademskega materiala, razen stola in mize. Absurdna, lažna in docela nedokazana je trditev, da je D. D. nadomeščala tožnika kot habilitiranega profesorja in opravljala njegovo strokovno delo. H. H. pa je deloval kot tehnični sodelavec od decembra 2019 do junija 2020 in je v grafičnem ateljeju poleg osnovnega dela s študenti opravljal tudi administrativna dela za profesorja. Odnos tožene stranke do tožnika se kaže tudi v tem, da vodstvo ni odstranilo žaljive grafite na fasadi AP., četudi je vsakodnevno hodilo mimo njih, odstranilo jih je šele na intervencijo tožnika. Vodstvo se ni niti potrudilo, da bi storilca, ki je risal žaljive grafite zoper tožnika odkrilo in proti njemu disciplinsko ukrepalo. V primeru 31 podpisov izjav o tožnikovem delu pa je potrebno povedati, da gre izključno za mnenja, ne pa strokovne ocene, ki jih študentje niti ne morejo kvalificirano podati.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je dokazala, da tožnik svojih delovnih obveznosti, ki so mu bile naložene s pogodbo o zaposlitvi, v času študija na daljavo ni opravljal. Ne držijo očitki tožnika v pritožbi, da iz navodil tožene stranke ne izhaja, da bi moral pri pedagoškem delu uporabljati spletne učilnice ter orodja za izvajanje študija na daljavo. Tožena stranka je vsem zaposlenim podala navodila, naj pedagoško delo prilagajajo študiju na daljavo. Iz dokaznega postopka ne izhaja prav noben dvom, da je tožnik namerno, brez kakršnegakoli vedenja vodstva AP. v pedagoški proces samovoljno vključil D. D., ki za sodelovanje v tem procesu ni imela ustrezne strokovne habilitacije. Tožnik je bil večkrat pozvan, da je dolžan pedagoški proces izvajati na način, da do poškodb študentov ali zaposlenih ne bo prihajalo, zato je neutemeljena navedba tožnika o tem, da je medsebojna pomoč študentov in ne tehničnega sodelavca pri litografiji nekaj povsem sprejemljivega.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in da je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da so tožniku očitane kršitve dokazane in da je podan razlog za odpoved, določen v drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem.). Sodišče je kot hujše kršitve delovnih obveznosti ugotovilo ravnanja tožnika: 1.) ko je samovoljno, brez kakršnekoli pravne podlage ter brez vedenja vodstva AP. in tožene stranke, v pedagoškem procesu in izvajanju svojih delovnih nalog uporabljal pomoč tretje osebe, ki ni bila v pogodbenem razmerju s toženo stranko in ji prepuščal delovne obveznosti, ki bi jih moral izvajati sam; 2.) ko je tožnik D. D., v obdobju od decembra 2019 do prejema vabila na zagovor, omogočal uporabo prostorov tožene stranke namenjenim študentom grafike in uporabo materialnih sredstev tožene stranke (papir, barve itd.); 3.) da je v drugi polovici februarja 2020 vztrajal, da eni izmed študentk grafike, ki je želela opravljati litografijo, pri delu pomaga drugi študent, ne pa tehnični sodelavec H. H., ki je bil zaposlen na AP. in 4.) da v obdobju študija na daljavo (marec - junij 2020) ni opravljal svojih delovnih obveznosti, in bi s tem lahko bila ogrožena varnost in zdravje študentov. S tem je tožnik storil kršitve obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi in obveznosti iz 33., 34., 36. in 37. člena ZDR-1. 7. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče verjelo predvsem pričam tožene stranke in ni podalo nobene prepričljive razlage, zakaj ne verjame tožniku in pričam, ki jih je predlagal tožnik. Sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo, katera dejstva je ugotovilo, s katerimi dokazi ter natančno obrazložilo tudi razloge, zakaj je zavrnilo nekatere predlagane dokaze. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo vseh, s strani tožnika predlaganih dokazov, v zvezi z zatrjevanjem trpinčenja tožnika na delovnem mestu. Kot je pravilno obrazložilo je tožnik dalj časa trajajoče trpinčenje zatrjeval le v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ni pa postavil tožbenega zahtevka glede mobinga, zato je v zvezi z mobingom predlagane dokaze sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

8. Tožnik je sodišču v pritožbi očital tudi neizvedbo dokazov: pridobitve elektronske korespondence tožnika s študenti v času študija na daljavo; zaslišanje prič A. A., B. B., C. C., K. K. ter N. N. ter poizvedbo, koliko profesorjev po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika, opravlja delo tožnika. Na podlagi 214. člena ZPP ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala. Tožena stranka je tožniku v odpovedi očitala, da študentom ni dal navodil za delo v času izvajanja študija na daljavo. Priznanje navedenih očitkov izhaja iz zaslišanja tožnika samega. Iz zaslišanja tožnika izhaja, da tožnik v času študija na daljavo z glavnino študentov ni komuniciral. Komuniciral je le s tistimi, ki so se nanj obrnili. Zato so neutemeljene trditve tožnika v pritožbi, da mu tožena stranka s tem, ko ni predložila korespondence tožnika s študenti onemogočila dokazovanje, da je tudi v času študija na daljavo svojo pedagoško obveznost opravljal. Kot je tožnik sam izpovedal študentom ni dal jasnih navodil o izvajanju študentskih obveznosti v času epidemije, čeprav je s strani tožene stranke prejel navodila glede dela v času epidemije. Izpovedal je, da je le nekaterim svojim najboljšim študentom dal napotila ter jim naročil, naj v kolikor jih bodo ostali študentje spraševali, povedo, naj naredijo pet risb.

9. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, s tem ko ni zaslišalo s strani tožnika predlaganih prič A. A., B. B. in C. C., v zvezi z uporabo miz študentov pri izbirnem predmetu oziroma splošno o načinu dela študentov, predvsem o načinu dela D. D. in o podajanju navodil v zvezi z delom, v času dela od doma. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog za zaslišanje navedenih prič, saj je navedena dejstva ugotovilo že na podlagi zaslišanih prič E. E., D. D., F. F., G. G., H. H., I. I. in J. J. Zaslišane priče so bile predlagane tako s strani tožnika kot tožene stranke. Razloge za svojo odločitev je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je celovita in prepričljiva, zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je bilo sodišče naklonjeno zgolj pričam tožene stranke, kljub dejstvu, da so zaslišane priče, predlagane s strani tožnika izpovedale nasprotno.

10. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, ko je zavrnilo dokazni predlog tožnika, da se opravijo poizvedbe pri toženi stranki o tem, koliko profesorjev sedaj opravlja njegovo delo in dokazne predloge v zvezi z zatrjevanim mobingom tožnika, saj navedeni dokazi za rešitev konkretnega spora niso relevantni.

11. Iz drugega odstavka 213. člena ZPP izhaja, da o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za zagotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Te določbe ni mogoče razumeti kot diskrecijske pravice sodišča, temveč jo je treba tolmačiti v povezavi z dolžnostjo, ki jo sodišču nalaga drugi odstavek 287. člena ZPP, in sicer da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, senat zavrne in navede v sklepu zakaj jih je zavrnil. Obstaja torej načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze, razen v primeru, če zato obstajajo upravičeni razlogi. Med temi razlogi so npr. nesubstancirani dokazni predlogi strank, dokazi za ugotavljanje pravno nepomembnih dejstev, predlogi za izvajanje dokazov glede dejstev, ki so že dokazana, dokazi, ki so neprimerni za ugotovitev določenih dejstev. V tej zvezi je sodišče prve stopnje jasno in natančno obrazložilo svoj sklep o zavrnitvi nekaterih predlaganih dokazov.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se je tožena stranka s tožnikovimi kršitvami seznanila v juniju 2020, kar sta skladno potrdila S. S. in M. M., ki sta izpovedala, da je dne 23. 6. 2020 tožena stranka prejela dopis 31 študentov, ki so opozorili na nepravilnosti pri predmetu grafika v vseh letnikih. Na podlagi dopisa (B/1) je sodišče pravilno zaključilo, da študentje v dopisu tožniku očitajo neodzivnost in ne angažiranost v času karantene. Tožnik se ni pravočasno odzval in prilagodil svojih predavanj in zahtev glede oddaje praktičnih nalog, vaj in projektov takratnim razmeram. Kot izhaja iz zaslišanja tožnika, ki je povsem skladno z izpovedbami prič ter listinskimi dokazi v spisu, izpovedal, da v času študija na daljavo z glavnino študentov ni komuniciral, temveč je komuniciral le s tistimi, ki so se nanj obrnili. Glede na navedeno je bilo med strankama sporno predvsem, ali je tožnik v celoti izpolnil svojo pedagoško obveznost, kot mu je nalagala pogodba o zaposlitvi in interni akti tožene stranke.

13. Po 52. členu Zakona o visokem šolstvu so lahko nosilci izobraževalnega, umetniškega in raziskovalnega programa le visokošolski učitelji v nazivu docent, izredni profesor in redni profesor ter lektor, v visokošolskih strokovnih programih pa tudi v nazivu predavatelj in višji predavatelj. Ti izvajajo neposredno pedagoško obveznost v času organiziranega študijskega procesa v visokošolskem izobraževanju, ki se izvaja kot javna služba, v trajanju 5 do 7 ur tedensko. Pravilnik glede delovnih in pedagoških obveznosti visokošolskih učiteljev in sodelavcev Univerze v O., določa delovno in pedagoško obveznost visokošolskih učiteljev in sodelavcev Univerze v O., torej tudi rednih profesorjev. Citirani predpisi potrjujejo pomen pedagoškega dela rednega profesorja s študenti, kot je to trdila tožena stranka. Iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi in opisa delovnega mesta visokošolski učitelj izhajajo obveznosti predavati študentom, voditi seminarje in druge pedagoške aktivnosti, mentorirati študente pri izdelavi diplomskih nalog in drugih del, skrb za varno in zdravo delo delavcev in študentov. Tožena stranka je tožniku dala navodila za delo s študenti v času izvajanja študija na daljavo. V odpovedi je tožniku predvsem očitala pasivnost in nepodajo navodil študentom v tem času. Tožnik ni prerekal, da teh navodil ni prejel. Prav tako je sam izpovedal, da v času izvajanja študija na daljavo z glavnino študentov ni komuniciral, temveč je komuniciral le s tistimi, ki so se nanj obrnili. Prav tako je sodišče na podlagi izpovedi prič S. S., M. M., H. H., I. I. in J. J. ugotovilo, da so bili utemeljeni očitki tožene stranke, da tožnik v času od 11. 3. 2020 do 17. 5. 2020 ni komuniciral z večino študentov na dodiplomskem študiju in da jim ni podal jasnih navodil o izvajanju študentskih obveznosti v času epidemije, kljub temu, da je s strani tožene stranke prejel jasna navodila glede dela v času epidemije.

14. Kot je navedla tožena stranka se je študijski proces na AP. izvajal na daljavo 9 tednov in tožnik je v tem obdobju podal navodilo za izdelavo 5 risb, dal izobesiti obvestilo o ponovnem odprtju grafičnih ateljejev ter odgovoril na elektronsko pošto nekaterih študentov, kar pa dejansko pomeni, da tožnik svojih delovnih obveznosti, ki so mu bile naložene s pogodbo o zaposlitvi in navodili v času študija na daljavo, ni opravil in je s tem kršil 33. člen ZDR-1, ki določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izpolnjevanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja delodajalca. Kršil pa je tudi 34. člen ZDR-1, ki določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

15. Tožnik sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da je glede kršitev iz 1. in 2. sklopa izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki se nanašajo na kršitev, ker je tožnik za izvajanje delovnih obveznosti uporabljal pomoč D. D. brez soglasja in vednosti tožene stranke, ter ker je D. D. omogočal uporabo prostora na AP. namenjenih za študente grafike, kot tudi uporabo materialnih sredstev tožene stranke), sodišče sledilo predvsem izpovedi priče H. H. in I. I., čeprav sta priči E. E. in F. F. izpovedali diametralno nasprotno. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe, z jasnimi in prepričljivimi razlogi, opredelilo do vseh pravno pomembnih tožnikovih trditev in izpovedi prič. Ugotovilo je, da je bila D. D. vse od decembra 2019 do junija 2020 prisotna v grafičnih ateljejih, vsakič, ko je v grafičnih ateljejih pedagoški proces izvajal tožnik. Navedeno je sodišče zaključilo tudi na podlagi izpovedi D. D. in tožnika. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič H. H., I. I., M. M. in S. S. zaključilo, da je prisotnost D. D. navzven delovala kot, da ima funkcijo asistentke. Delala je poleg H. H. in tožnika. Da je v prostoru tožene stranke D. D. uporabljala dve mizi in predale ter materiale (papir za risanje, asfaltne premaze, premaz za ploščo za globoki tisk) so potrditi tako tožnik kot D. D. ter H. H., E. E. in F. F. Glede na navedeno je sodišče pravilno zaključilo, da D. D. ni bila zaposlena pri toženi stranki (razen ko je opravljala honorarno delo od 2. 9. 2019 do 15. 11. 2019) in tudi ni imela soglasja tožene stranke za delo na akademiji in zato so neutemeljene pritožbene trditve, da tožnik D. D. nikoli ni predstavil kot asistentke in ji podal navodila, da opravlja naloge asistentke.

16. Tudi sklicevanje tožnika v pritožbi, da se je glede na delovni staž zavedal, da ne bo večno zasedal delovnega mesta in da je logično, da je začel razmišljati o novih in kvalitetnih strokovnih kadrih, ki bodo po njegovi upokojitvi zasedli mesto asistenta za grafiko ter je bila zato prisotna mag. D. D. v grafičnem ateljeju, ni utemeljeno. Nepomembno je tudi, da s strani dekanje, predstojnika oddelka T. ali drugih profesorjev ni bilo nobene kritike ali zahteve, da D. D. ne sme biti prisotna v prostorih AP. Zasedba delovnega mesta tožnika, po njegovi upokojitvi, je vsekakor v domeni delodajalca (tožene stranke). Tožnik si povsem napačno tolmači, da je normalno, razumno in pravno formalno utemeljeno, da za ustrezno kadrovsko pokritost določenega strokovnega področja profesionalno skrbi nekdo, ki je na tem področju uradno habilitiran. Tožnik napačno tolmači določbe Statuta Univerze v O. in Pravil o organizaciji in delovanju akademije P. Univerze v O. Kot tožnik sam ugotavlja v 13. členu Pravil piše, da je oddelek odgovoren za skrb za pravočasno nadomeščanje odsotnega člana oddelka v pedagoškem procesu in da se od profesorja zahteva vzpodbujanje in predlaganje kandidatov, v zvezi s kadrovsko zasedbo delovnih mest in strokovno utemeljeno ter racionalno načrtovanje novih delovnih mest ter usposabljanje ustreznih kadrov. Navedeno pa pomeni, da je tožnik sicer utemeljeno predlagal D. D. za izvolitev v naziv asistentke za grafiko, ni pa smel samovoljno do izvolitve v naziv asistentke za grafiko, le-te vključiti v pedagoški proces, saj za sodelovanje v tem procesu ni imela niti ustrezne strokovne habilitacije, niti pravne podlage, na kateri bi v tem procesu lahko zakonito sodelovala.

17. Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje o obstoju odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in tudi da je izpolnjen nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Neutemeljeni so očitki tožnika, da tožena stranka v postopku ni navajala okoliščin, zaradi katerih z njim ne bi mogla nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka. Tožena stranka je tako v izredni odpovedi kot v sodnem postopku trdila, da glede na naravo oziroma težo kršitev delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

18. Druge pritožbene navedbe tožnika za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

19. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).