Jedro

Drugotožena stranka je kot delodajalec krivdno odgovorna za nastanek škodnega dogodka, ker ni v zadostni meri poskrbela za varno in ustrezno organizacijo dela v skupini mobilne službe: delavci so uporabljali tehnično oporečen delovni oder, s katerega je bilo nevarno sestopati, pa tudi delo ni bilo ustrezno organizirano, ker drugotožena stranka ni določila vodje del na delovišču. Poleg tega tožnika ni napotila na preventivni zdravstveni pregled glede sposobnosti za delo na višini, tako da tožnik takšnega dela sploh ne bi smel opravljati.

Izrek

Pritožbi tožnika zoper 3. točko izreka sodbe se ugodi, pritožbi drugo tožene stranke zoper ugodilni del sodbe pa se delno ugodi in se izpodbijana sodba in sklep spremenita tako, da: - se izrek sodbe v celoti na novo glasi: „1. Toženi stranki sta dolžni (iz naslova nepremoženjske škode) nerazdelno plačati tožniku 16.691,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.2005 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

2. Drugo tožena stranka je dolžna (iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode) tožniku plačati znesek 11.353,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 11.308,30 EUR od 30.6.2005 do plačila, - od zneska 45,27 EUR od 23.1.2004 do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

3. V presežku (za znesek 15.045,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) se tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen.“ - v odločitvi o stroških postopka pa se 1. in 2. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje spremenita tako, da se zneski tožniku priznanih stroškov znižajo na 65,15 % njihove višine, toženi stranki pa sami krijeta svoje stroške postopka na prvi stopnji.

V ostalem se pritožba drugo tožene stranke zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Drugo tožena stranka in tožnik sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno plačati odškodnino v znesku 16.691,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2008 (to je od izdaje sodbe) dalje do plačila (1. točka izreka); 2. tožena stranka pa (še) odškodnino v višini 26.353,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: od zneska 45,27 EUR (premoženjska škoda) od 23.1.2004 dalje do plačila, od zneska 26.308,30 EUR pa od 3.7.2008 dalje do plačila (2. točka izreka), vse v 15. dneh, pod izvršbo. V presežku – iz naslova zakonskih zamudnih obresti od 30.6.2005 dalje, je tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka). Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti tožniku priznane potrebne stroške postopka, in sicer: nastale do 15.4.2008 neposredno tožniku, nastale po 15.4.2008 (ko je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč) pa z nakazilom na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru (1. točka izreka sklepa); toženima strankama pa je sodišče prve stopnje naložilo tudi plačilo sodnih taks za tožbo in sodbo (2. točka izreka sklepa), vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta 2. tožena stranka (zoper ugodilni del) in tožnik (zoper zavrnjene zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo).

Sodbo in sklep sodišča prve stopnje (razen v zavrnilnem delu) drugo tožena stranka izpodbija iz vseh treh razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP ter predlaga njuno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo vse njene stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi; podredno pa predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, tožniku pa naložitev plačila pritožbenih stroškov 2. tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v 1. in 2. točki izreka tožbenemu zahtevku ugodilo in prisodilo tudi zakonske zamudne obresti od 3.7.2008 dalje, v 3. točki pa je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 30.6.2005 dalje zavrnilo – torej tudi za čas po 3.7.2008. Izrek sodbe nasprotuje samemu sebi, razlogom sodbe (iz obrazložitve namreč izhaja, da je zahtevek v celoti utemeljen), pa tudi razlogi sodbe so med seboj v nasprotju (4. odstavek na 3. strani obrazložitve in 8. odstavek na 12. strani obrazložitve). Sodišče prve stopnje je kršilo določila ZPP, ki se nanašajo na povračilo stroškov postopka, saj tožnik ni v celoti uspel in bi bilo potrebno o stroških odločati po 2. odstavku 154. člena ZPP in ne po 1. odstavku 154. člena ZPP. Del zahtevka, s katerim tožnik ni uspel, tudi ni sorazmerno majhen (zakonske zamudne obresti od 43.000,00 EUR od 30.6.2005 dalje že do dne 3.7.2008 znašajo cca. 17.000,00 EUR), zato je tudi izrek sklepa o stroških v nasprotju z izrekom sodbe kot tudi z razlogi sodbe in sklepa, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določil postopka. Hkrati pa izpodbijana sodba oz. sklep sploh nima razlogov o priznanih stroških tožnika oziroma so ti nejasni, saj ni razvidno, katere stroške je sodišče tožniku priznalo, temveč le odkazuje na specifikacijo stroškov v prilogi A50 sodnega spisa. Razlogi sodbe tudi nasprotujejo vsebini listin in zapisnikom o izpovedbah, kar končno predstavlja tudi pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj odločilnih dejstev sodišče sploh ni ugotavljalo oz. jih je ugotovilo napačno in v nasprotju z listinami in izpovedbami strank in prič. V 3. točki obrazložitve sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da tožnik naj ne bi bil usposobljen za delo na višini in v ta namen ne zdravstveno pregledan. Iz zdravniškega spričevala z dne 14.2.2000 izhaja, da je bil tožnik zmožen za predlagano delo. Iz napotnice za predhodni specialistični pregled z dne 11.2.2000 pa izhaja, da je bil tožnik pregledan za zaposlitev na vzdrževalnih delih in je pri delovnih razmerah označeno, da bo tožnik med drugim delal tudi na višini. Tudi iz opisa del in nalog v predstavitvi programa javnih del Zavoda RS za zaposlovanje je razvidno, da je tožnik kot vzdrževalec delal na višini. Navedeni program javnih del, ki je zajemal tudi opis del tožnika, pa je bil tudi predstavljen Zavodu RS ob zaposlitvi tožnika prek javnih del. Naveden je bilo, da bo tožnik opravljal tudi pleskarska dela, t.j. dela tudi na višini. Tožnik je tudi sam izpovedal, da je bil pred opravljanjem dela na zdravniškem pregledu in je bil spoznan za sposobnega opravljati delo na višini, opravil je tudi izpit iz varstva pri delu – torej je sam priznal, da je bil za delo na višini ustrezno usposobljen, enako je izpovedala tudi B.K.. Zmotna je ugotovitev, da drugo tožena stranka ni zagotovila varnega sestopa z delovnega odra. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni presojalo vseh dokazov. Prezrlo je dejstvo, da sta priči L. in K. izpovedali, da na odru brez zaščitne ograje nista delala, kar ni irelevantno. Tudi tožnik je izpovedal, da je bil s strani vodje skupine opozorjen glede načina dela oziroma, da je pred uporabo odra treba slednjega sestaviti do konca – namestiti tudi varovalno ograjo in da morata biti v prostoru najmanj dva delavca. Ni odločilno, ali je delodajalec določil odgovorno osebo na delovišču, temveč, ali je tožena stranka kot delavec vedela, kako mora opravljati delo, da bo to varno. Glede na izpovedbe tožnika in prič pa ni dvoma, da je tožnik to vedel. Zato ni podlage za zaključek, da je izključno odgovorna tožena stranka. Tožnik je s svojim malomarnim dejanjem (kršenjem pravil varnega dela) vsaj bistveno prispeval k nastanku škode. Delodajalcu je namreč že iz objektivnih razlogov nemogoče nadzorovati delavca pri vsakem njegovem gibu in je zato delavec vsaj deloma tudi sam odgovoren za varno delo. Sodišče prve stopnje ni le zmotno ugotovilo dejanskega stanja, temveč je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo soprispevka tožnika k nastanku škode. Sodišče prve stopnje tudi ni omenilo odločilnih dejstev v zvezi z načinom nastanka škode. Več kot sporno je, da je do nastanka škode prišlo na način, kot je navajal tožnik (padec s stopnic odra), saj so stopnice več kot dva metra oddaljene od mesta padca tožnika. Napačen in v nasprotju z dokazi je tudi zaključek, da sama odsotnost varnostne ograje na odru ni bila ključnega pomena za nezgodo. Tudi izvedenec za varstvo pri delu, katerega sicer sodišče v celoti povzema, je ocenil, da bi bil sestop z odra ob nameščeni varnostni ograji vsekakor varnejši. Glede na omenjeno izvedensko mnenje tudi sicer ni nobenega razloga za zaključek, da bi drugo tožena stranka ravnala iz malomarnosti oziroma da bi bila podana njena subjektivna odgovornost. Za delo, ki ga je opravljal tožnik, tudi ni bila potrebna posebna varna delovna obutev, sodišče prve stopnje pa je določila predpisov o varnem delu napačno razlagalo. V nasprotju s tožnikovim navajanjem je izvedenec tudi ugotovil, da zaščitne ograje med delom ni bilo potrebno odstranjevati. Glede višine tožbenega zahtevka izpodbijana sodba nima zadostnih razlogov in ni skladna s sodno prakso. Sodišče prve stopnje je le povzelo ugotovitve izvedencev medicinske stroke, pri čemer iz izvedenskega mnenja sploh ne izhaja, v kakšni meri naj bi bila zmanjšana življenjska aktivnost tožnika. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo izpovedi tožnika v tej zvezi – da na dejstvo, da naj ne bi več mogel voziti avtomobila, igrati nogometa, se sprehajati po gozdu, vplivajo zlasti zdravstvene težave še pred obravnavanim škodnim dogodkom (težave s hrbtenico, ožiljem na nogah in depresijo). Prisojena odškodnina je materialnopravno zmotna in previsoka, v nasprotju z obstoječo sodno prakso in mimo namena, za katerega je predpisana.

Tožnik s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim so zavrnjene zakonske zamudne obresti od glavničnega zneska 43.045,27 EUR za čas od 30.6.2005 do 3.7.2008 (ki po izračunu po programu ius info znašajo 16.631,36 EUR), in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ki ima za posledico tudi kršitev 22. člena Ustave RS. Dne 26.6.2002 je Vrhovno sodišče RS sprejelo načelno pravno mnenje, da je povzročitelj škode oziroma zavezana stranka (zavarovalnica) dolžna odškodnino izplačati v roku, ki ga postavi oškodovanec in je primeren za določitev odškodnine, pri čemer je ugotovilo, da je 14-dnevni rok primeren za ugotovitev obsega škode in izplačilo zavarovalnine. Po izteku izpolnitvenega roka je za plačilo zavezana stranka v zamudi in je dolžna plačati obresti (od 28.6.2003 po ZPOMZO-1 zakonske zamudne obresti). Obe pravdni toženi stranki sta odškodninski zahtevek prejeli z vso zdravstveno dokumentacijo, in sicer 1 leto in 7 mesecev po škodnem dogodku. Zato bi morali v zahtevanem roku ugotoviti obseg škode in tožniku plačati zahtevano odškodnino. Prvo tožena stranka je odškodninski zahtevek le zavrnila po temelju in višine sploh ni ugotavljala (dopis z dne 19.9.2005), drugo tožena stranka pa do vložitve tožbe 3.11.2005 sploh ni odgovorila. Odločitev o teku zamudnih obresti v konkretni zadevi je osamljen in iz sodne prakse izstopajoč primer ter pomeni kršitev 22. člena Ustave RS, ki določa pravico do enakega sodnega varstva. Pritožbenemu sodišču tožnik predlaga, da izpodbijano sodbo glede zavrnjenih zakonskih zamudnih obresti spremeni tako, da le-te tečejo od zneska 16.691,70 EUR (iz 1. točke izreka) in od zneska 26.308,30 EUR (iz 2. točke izreka) od 30.6.2005 dalje do plačila, toženima strankama solidarno pa naloži plačilo pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Na tožnikovo pritožbo odgovarja drugo tožena stranka, jo prereka kot neutemeljeno in pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev ter naložitev njenih pritožbenih stroškov v plačilo tožniku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka.

Pritožba drugo tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) tudi po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne tistih, na katere sámo pazi po uradni dolžnosti; dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, vendar je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je imel v spornem obdobju kot brezposelna oseba z Zavodom RS za zaposlovanje sklenjeno pogodbo o vključitvi v program javnega dela z nazivom: „mobilna ekipa za vzdrževanje“ pri izvajalcu F.R.S. (drugo toženi stranki). S slednjo pa je imel tožnik sklenjeno posebno pogodbo o zaposlitvi, po kateri je v okviru navedenih javnih del opravljal dela po šolah Mestne občine .... Dne 27.10.2003 je tako opravljal pleskarska dela na OŠ ..., kjer je prišlo do delovne nezgode – po končani demontaži karnise je padel s pleskarskega odra, visokega prek 2m in utrpel močan udarec v desno stran glave, v posledici česar je po ugotovitvah izvedencev medicinske stroke prišlo do zloma desne senčnice, krvavitve pod trdo možgansko ovojnico, pretresa in manjše udarnine možganov.

Glede temelja tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je drugo tožena stranka kot delodajalec v celoti krivdno odškodninsko odgovorna za nastanek škodnega dogodka in tožniku nastalo škodo. Ni namreč v zadostni meri poskrbela za varno in ustrezno organizacijo dela delavcev v skupini mobilne službe: delavci so uporabljali tehnično oporečen delovni oder, iz katerega je bil sestop nevaren, delo pa tudi sicer ni bilo ustrezno organizirano, saj delodajalec ni določil odgovorne osebe oziroma vodje del na delovišču. Hkrati pa iz napotnice tožnika za predhodni (specialni) zdravstveni pregled z dne 11.2.2000 izhaja, da ga drugo tožena stranka ni napotila tudi na pregled glede sposobnosti za delo na višini, ampak le za delo v odprtem prostoru, na prostem, na premičnih objektih (notranji in zunanji promet), v skupini ter s strankami oziroma za delo stoje in pri ročnem dviganju bremen. Za navedena dela je bil tožnik spoznan za sposobnega z omejitvijo, da delo opravlja z očali. Izrecne postavke v obrazcu napotnice za delo „na višini“ pa drugo tožena stranka ni označila, v posledici česar tožnik za takšno delo ni bil zdravniško pregledan in zanj ni pridobil zdravniškega spričevala. Kljub temu je drugo tožena stranka tožniku odredila delo na višini (podest pleskarskega odra, na katerem je tožnik stal, je bil kar na višini 205 cm od tal). Ob ugotovljenem tudi pritožbeno sodišče soglaša z oceno, da je podana izključna krivdna odgovornost drugo tožene stranke za škodni dogodek. Skladno z 9. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami) je sicer tudi delavec sam dolžan skrbeti za varnost in zdravje pri delu – spoštovati in izvajati ukrepe v tej smeri, opravljati delo z ustrezno pazljivostjo ter uporabljati varnostne naprave, sredstva ter varovalno opremo pri delu, vendar je v konkretnem primeru kakršenkoli očitek tožniku neutemeljen. Glede na to, da ga tožena stranka za delo na višini niti ni napotila na preventivni zdravniški pregled, tožnik brez ustreznega zdravniškega spričevala takega dela sploh ne bi smel opravljati. Skladno z 8. členom ZVZD ima namreč delavec pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu, delovni proces mora biti prilagojen telesnim in duševnim zmožnostim delavca, delovno okolje in sredstva za delo pa morajo glede na naravo dela zagotavljati delavcu varnost in ne smejo ogrožati njegovega zdravja. V ta namen mora delodajalec zagotavljati varnost in zdravje pri delu (med drugim) zlasti tudi z zagotavljanjem zdravstvenih pregledov delavcev (15. člen ZVZD). Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (Pravilnik; Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami) pa v 5. členu izrecno določa, da se pred zaposlitvijo opravi predhodni preventivni zdravstveni pregled, s katerim se ugotavlja izpolnjevanje zdravstvenih zahtev za opravljanje določenega dela pri delodajalcu. Ker tožena stranka kot delodajalec tožnika ni napotila na takšen pregled za delo na višini, tožnika pa je v okviru mobilne skupine vseeno razporedila tudi na takšno delo, se neutemeljeno sklicuje na neustreznost postopanja oziroma nepazljivost tožnika pri delu na višini, pri katerem je prišlo do obravnavane nezgode. Brez napotitve na predhodni zdravstveni pregled namreč takšnega dela tožniku sploh ne bi smela odrediti (zlasti ob dejstvu, da je tožnik slaboviden in tudi sicer sposoben za delo le z očali).

Zaradi navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe drugo tožene stranke, da je tožnik zaradi nepravilne uporabe odra (brez varovalne ograje) sam (so)odgovoren za nastali škodni dogodek. Tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo načina nastanka škodnega dogodka (padca tožnika) ni utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe v točki 5. namreč izhaja drugače – sodišče prve stopnje je vpogledalo tako v prijavo nezgode pri delu, pisno poročilo o poškodbi tožnika, zapis o nezgodi, poročilo P.P.M., vendar natančnega vzroka in načina padca ni moglo ugotoviti, saj je bil v trenutku nezgode tožnik sam v prostoru, podrobnosti glede padca pa se tudi sam ne spomni. Sodišče prve stopnje je sicer v zvezi s tem naredilo določene zaključke (zlasti na podlagi ugotovitev izvedenca za varstvo pri delu), ki pa za presojo odgovornosti niso odločilni. Ali je bila odsotnost varnostne ograje oziroma tehnična neustreznost odra neposreden vzrok tožnikovemu padcu ali ne, namreč ob dejstvu, da dela na višini, kot ga je (tudi) kritičnega dne opravljal tožnik na OŠ ..., sploh ne bi smel opravljati, ni odločilno. Drugo tožena stranka namreč ni izpolnila svoje primarne obveznosti – predhodno pridobiti zdravniško spričevalo, da je tožnik za delo na višini sploh sposoben. Takšnega zaključka ne spremenijo pritožbene navedbe drugo tožene stranke, da je tožnik sam izpovedal oziroma priznal, da je bil za delo na višini ustrezno usposobljen. Takšno usposobljenost mora namreč strokovno preveriti zdravnik, iz napotnice delodajalca oziroma zdravniškega spričevala na njeni podlagi pa presoja usposobljenosti tožnika za delo na višini ne izhaja. Pa tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo delo na OŠ ... neustrezno organizirano (tehnično pomanjkljiv gradbeni oder, neimenovanje vodje delovišča, neustrezen nadzor nad delom). V takšnih okoliščinah tožniku ni mogoče očitati samovolje, saj je kot marljiv delavec le želel opraviti delo, ki ga je bilo v kontekstu del po navodilih delodajalca pač potrebno opraviti.

Utemeljeno pa drugo tožena stranka uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava glede višine prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (v višini 15.000,00 EUR) ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (23.500,00 EUR). Tako dosojena odškodnina namreč ni skladna niti z načelom objektivne pogojenosti odškodnine niti z načelom individualizacije ter ne ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Navedeno pa ne velja za prisojeno odškodnino iz naslova strahu in skaženosti, ki ju je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno in ustrezno odmerilo.

Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti višine posameznih delov tožnikovega zahtevka za nematerialno škodo pravilno odločalo na podlagi določbe 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami). Določilo 1. odstavka citiranega člena določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina tovrstne odškodnine pa je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena OZ). Odmera denarne odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine, merila za določitev tega pravnega standarda pa izhajajo iz 179. člena OZ. Upoštevati je potrebno intenzivnost (stopnjo in trajanje) telesnih in duševnih bolečin ter strahu in sicer glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (načelo individualizacije odškodnine) s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo navedeno škodo omililo. Hkrati mora biti odškodnina določena glede na primerjavo z odškodninami z enako oziroma podobno škodo in glede na ustrezno uvrstitev v razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (načelo objektivne pogojenosti odškodnine). To razmerje oblikuje sodna praksa.

Težo in vrsto poškodb ter posledice teh poškodb je sodišče prve stopnje ugotavljalo zlasti na podlagi medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja vseh postavljenih izvedencev medicinske stroke v okviru Komisije za izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v ... Ugotovitve oziroma mnenje izvedencev je v obrazložitvi sodbe izčrpno povzelo, zato jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne bo obsežneje navajalo. Iz izvedenskega mnenja z dne 10.6.2008 tako izhaja, da je tožnik v posledici poškodbe z dne 27.10.2003 utrpel zlom desne senčnice (ki je imela za posledico okvaro desnega obraznega živca, izgubo sluha na desnem ušesu in prizadetost ravnotežnega dela desnega notranjega ušesa), krvavitev pod trdo možgansko ovojnico ter pretres in manjša udarnina možganov (kar ima za posledico večjo dovzetnost za glavobol v neugodnih razmerah - vročini in hrupu). Tudi po oceni pritožbenega sodišča takšna poškodba sodi med hude telesne poškodbe oziroma med hude primere poškodb po Fischerjevi klasifikaciji.

Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik trpel hude bolečine do teden dni, srednje hude naslednjih 30 dni, lažje stopnje pa še naslednjih nekaj (4 do 5) mesecev, le občasno tudi kasneje. Bolnišnično zdravljenje je trajalo 40 dni, večkrat je bil na ionizirajočem sevanju, nevšečnosti so predstavljala tudi večkratna jemanja krvi, prejemanje zdravil, dolgotrajna večmesečna uporaba vlažne komore v področju desnega očesa, številni kontrolni ambulantni pregledi, večkratna elektromiografija, večkratne preiskave sluha in ravnotežja, izvajanje fizioterapije. Zaslišan v tej zvezi pa je tožnik izpovedal, da se mu pojavljajo težki glavoboli najmanj enkrat tedensko, zato jemlje lekadol ali aspirin, za spanje pa uspavalo. Glede na vse navedene okoliščine pri konkretnem oškodovancu pritožbeno sodišče kot pravilno, primerno in materialnopravno pravilno ocenjuje odškodnino v višini 8.000,00 EUR. Tako prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju je tudi primerljiva z odškodninami za podobne primere škod v sodni praksi (opr. št. II Ips 794/2006, II Ips 396/2004).

Tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti je s strani sodišča prve stopnje prisojena odškodnina previsoka in ne ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje je (na podlagi izvedenskega mnenja, pa tudi izpovedi tožnika) v tej zvezi ugotovilo, da je v posledici obravnavane poškodbe pri tožniku prišlo do trajne popolne gluhosti desnega ušesa, nekoliko motene funkcije mišic, ki jih oživčuje desni obrazni živec ter občasna lažja negotovost pri hoji. Težave pri govorjenju in žvečenju po okvari obraznega živca so po končanem zdravljenju minimalne, zaradi motenega ravnotežja pa tožnik ni sposoben za opravila na višini, manj zanesljiv je pri hoji na neravnem terenu, ne vozi kolesa in avtomobila ter je prikrajšan pri vseh razvedrilnih aktivnostih. Vendar pa iz tožnikove izpovedbe izhaja, da teh razvedrilnih aktivnosti pri njem ni bilo veliko. Poleg vožnje s kolesom in z avtomobilom (zgolj v službo in v mesto po opravkih) je navedel zgolj še sprehajanje po gozdu. V nadaljevanju pa je izpovedal, da nogometa ne igra več tudi zaradi težav s hrbtenico, dolgo pa se ne more sprehajati tudi zaradi težav z ožiljem na nogah. Sodišče prve stopnje bi pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti to moralo upoštevati, pritožba drugo tožene stranke v tej zvezi pa je utemeljena. Pri oceni zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti tožnika so pomembne tudi ugotovitve izvedenke psihiatrične stroke dr. M.T., da se je zaradi poškodbe možganov pri tožniku razvil psihoorganski sindrom, v posledici katerega je prišlo do manjše funkcionalnosti pri miselnih dejavnostih in slabše splošne prilagodljivosti na zunanje razmere. Vendar pa glede na vrsto in naravo del, ki jih je tožnik opravljal pred nezgodo, tožnikove delovne sposobnosti zaradi navedenega niso zmanjšane v bistveni meri. Psihiatrično zdravljenje posledic škodnega dogodka je bilo že zaključeno, ambulantno zdravljenje, ki še poteka, pa je usmerjeno na njegove primarne, že pred nesrečo prisotne nevrotične motnje. Glede na starost oškodovanca ob nezgodi (53 let) ter ob ugotovljenih siceršnjih, že pred nezgodo obstoječih osebnostnih značilnostih tožnika (zapiranje vase, negotovost, tesnoba ob komunikaciji z ljudmi,...) ter zdravstvenih težav (hrbtenica, ožilje) in dejstvu, da je bil tožnik že pred nezgodo sorazmerno malo aktiven (iz ugotovitev klinične psihologinje izhaja, da je bil že pred nezgodo bolj miren, nedružaben in vase zaprt), zaradi invalidnosti III. kategorije pa mesečno prejema tudi nadomestilo, je s strani sodišča prve stopnje prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini kar 23.500,00 EUR previsoka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na vse ugotovljene okoliščine konkretnega oškodovanca (načelo individualizacije) ter glede na uvrstitev med odškodnine za podobne primere škod (načelo objektivne pogojenosti odškodnine) pravična, primerna in materialnopravno pravilna odškodnina iz tega naslova v višini 15.500,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina je tudi skladna s sodno prakso (opr. št. II Ips 794/2006 – sicer nekoliko višja odškodnina, a za posledice hujše nezgode, in sicer 23 let starega fanta; opr. št. II Ips 369/2004).

Neutemeljena pa je pritožba drugo tožene stranke zoper odmero in prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova utrpelega sekundarnega strahu in duševnih bolečin zaradi skaženosti. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je sekundarni strah za izid zdravljenja po poškodbi trajal vse do zaključka hospitalizacije, lažje stopnje pa nato še pol leta, tožnik pa je v tej zvezi izpovedal, da je bil v šoku, kaj bo z njim in z njegovim zdravjem (kar je ob poškodbi glave povsem razumljivo), je za strah prisojena odškodnina v višini 3.000,00 EUR primerna in materialno pravno pravilna. Enak zaključek velja za odškodnino v znesku 1.500,00 EUR, ki jo je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Iz izvedenskega mnenja sicer izhaja, da se je sčasoma funkcija desnega obraznega živca, do katerega je tudi prišlo v posledici obravnavane poškodbe, sčasoma precej popravila in gre po oceni izvedencev (z medicinskega vidika torej) le še za spremembo videza. Vendar pa je sodišče prve stopnje, ki sámo presoja obstoj pravno relevantne škode, utemeljeno (tudi po višini) tožniku prisodilo odškodnino tudi iz tega naslova. Tudi iz izvedenskega mnenja psihiatrinje dr. M.T. namreč izhaja, da so bile glede na objektivno medicinsko in estetsko resnost njegovega spremenjenega videza tožnikove duševne bolečine ob tem relativno močno izražene (predvsem zaradi njegovih še predhodnih osebnostnih značilnosti).

Glede na navedeno je potrebno zaključiti, da je pritožba drugo tožene stranke delno utemeljena. Ker je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zmotno uporabilo materialno pravo (pravni standard pravične denarne odškodnine), je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbi drugo tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožniku prisodilo ustrezno nižjo odškodnino: iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v višini 8.000,00 EUR ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 15.500,00 EUR, v presežku zahtevanega iz obeh naslovov (za skupni znesek 15.045,27 EUR) pa je zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. V ostalem - glede odškodnine iz naslova strahu in skaženosti – pa je pritožbo drugo tožene stranke na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v tem delu.

Pritožba drugo tožene stranke je neutemeljena tudi v delu, ko sodišču prve stopnje očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po navedenem določilu je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami. Drugo tožena stranka neutemeljeno opozarja na neskladje v izreku, ker je sodišče prve stopnje v 1. in 2. točki izreka odškodnino iz naslova nepremoženjske škode prisodilo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2008, v 3. točki izreka pa je zahtevek za zakonske zamudne obresti od 30.6.2005 dalje zavrnilo. Že iz 3. točke izreka namreč izhaja, da se zavrnilni del nanaša le na presežek nad prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi („kar zahteva tožeča stranka iz naslova zakonskih zamudnih obresti več“), enako pa izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe (predzadnji odstavek na strani 12). Tudi navedba sodišča prve stopnje, da je tožnikov zahtevek v celoti utemeljen, čeprav je zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti delno zavrnilo, ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tudi sicer pritožbeno sodišče tovrstnih kršitev postopka ni ugotovilo in je izpodbijano sodbo moglo preizkusiti.

Pritožba tožnika, ki uveljavlja materialnopravno zmotno odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo, je utemeljena.

Skladno s 1. odstavkom 378. člena OZ mora dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice plačati še zamudne obresti. Po 165. členu OZ se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka , katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (2. odstavek 299. člena OZ). Če pa nastane zavarovalni primer (kot je v konkretnem primeru), mora zavarovalnica izplačati zavarovalnino ali odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši od 14 dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. Če pa znesek njene obveznosti ni ugotovljen v tem roku, mora zavarovalnica upravičencu na njegovo zahtevo izplačati nesporni del svoje obveznosti kot predujem (1. in 3. odstavek 943. člena OZ). Tožnik je že v tožbi navedel, da je 14.6.2005 oziroma 8.6.2005 (torej po več kot letu in pol po poškodbi) obema toženima strankama s priporočenim pismom posredoval odškodninski zahtevek, katerega je prvo tožena stranka dne 19.9.2005 odklonila, drugo tožena pa vse do vložitve tožbe (dne 8.11.2005) nanj vsebinsko ni odgovorila. Toženi stranki teh navedb tekom postopka na prvi stopnji nista prerekali, zato tožnik skladno z 2. odstavkom 299. ter določili 943. člena OZ utemeljeno (upoštevaje 14 dnevni rok za izpolnitev) zahteva zakonske zamudne obresti od 30.6.2005. Dejstvo, da se je škoda, ki je nastala tožniku, ugotavljala tudi še po vložitvi tožbe, ves čas postopka na prvi stopnji, do zaključka glavne obravnave dne 3.7.2008, na to ne vpliva. Toženi stranki bi namreč lahko pred tem tožniku izplačali nesporni znesek odškodnine (četudi prav vse posledice škode še niso bile dokončno ugotovljene) in se s tem izognili plačilu zakonskih zamudnih obresti. Pritožba tožnika je na podlagi navedenega utemeljena. Zato je bilo potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava tudi v tem delu na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremeniti odločitev sodišča prve stopnje (v 3. točki izreka) in tožniku prisoditi tudi zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 30.6.2005 do 3.7.2008. Prvo tožena stranka in drugo tožena stranka sta torej iz naslova nepremoženjske škode dolžni nerazdelno tožniku plačati znesek 16.691,70 EUR, drugo tožena stranka pa še znesek 11.308,30 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.2005 dalje, do plačila. Glede odškodnine iz naslova premoženjske škode pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Ker je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo delno spremenilo, je bilo potrebno na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP ponovno odločati tudi o stroških postopka na prvi stopnji. Odločitev temelji na določilih 2. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 155. člena ZPP ter skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 67/2003).

Od vtoževanega zneska 43.045,27 EUR je tožnik v sporu uspel z zneskom 28.045,27 EUR, torej z 65,15 %. Kot izhaja iz specifikacije stroškovnika v prilogi A50, je stroške tožnika pravilno priznalo in odmerilo že sodišče prve stopnje (1. in 2. točka sklepa), zato jih je pritožbeno sodišče le na novo odmerilo glede na uspeh. Toženi stranki sta tako dolžni tožniku oziroma na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru povrniti 65,15 % s strani sodišča prve stopnje priznanih in odmerjenih stroškov. Glede na vse okoliščine konkretnega primera ter zlasti po načelu pravičnosti pa je je pritožbeno sodišče odločilo, da toženi stranki sami krijeta svoje stroške postopka.

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, tožnik pa je tudi uspel s pritožbo zoper tek zakonskih zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Do pritožbenih navedb, ki za odločitev niso odločilnega pomena, se pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP ni posebej opredeljevalo.