Jedro

Ker tožnica ni dokazala, da ji toženec preprečuje uporabo njenega solastninskega deleža oziroma da sama uporablja stanovanje v manjšem obsegu, svojega prikrajšanja ni dokazala. Zato ni upravičena zahtevati plačilo uporabnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačan tožnici 15.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 1.125,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se tožnica pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Navaja, da je toženec uporabljal stanovanje preko solastniškega deleža do ½ ter da ji je onemogočal nemoteno uporabo stanovanja. Tožnica je že v tožbi navedla in tudi izpovedala, da s svojo družino živi in dela v Švici ter da v Slovenijo prihaja v povprečju dvakrat letno po en teden. Toženec v stanovanju opravlja svojo dejavnost kot aplikativni inženir, njegove stvari so se v večjem delu nahajale v dnevni sobi in v omarah v jedilnem prostoru. Toženec je tisti, ki je brez tožničinega soglasja postavil alarmno napravo, ključa pa ji ni dal. Ugotovitve sodišča, da neizročitev ključa tožnici ni onemogočala uporabe stanovanja, je napačna in neživljenjska. Piskanje alarmne naprave in posledične nevšečnosti so tožnici onemogočale nemoteno uporabo stanovanja. Toženec bi lahko pridobil tretji ključ ali zamenjal alarmno napravo. Zaradi tega je tožnica vedno redkeje prihajala v Slovenijo in bila prisiljena s svojo družino prebivati pri D.V. Tožnica je tožencu večkrat predlagala, da se ji v času njenega napovedanega prihoda v Slovenijo omogoči nemotena uporaba stanovanja oziroma je predlagala sklenitev najemne pogodbe, toženec pa jo je vztrajno zavajal in ji obljubljal sklenitev dogovora. Izjava matere pravdnih strank je pristranska. Prav tako ne drži, da toženec od nje ni prejel nobenega zahtevka za plačilo uporabnine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, na katere je oprlo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, so sledeče: pravdni stranki sta vsaka do ½ solastnika stanovanja na M. v L.; toženec je stanovanje uporabljal na ta način, da je v njem opravljal svojo dejavnost in imel v dnevni sobi računalniško opremo; tožnica je ves čas imela ključ od stanovanja, ni pa imela ključa alarmne naprave; alarmna naprava je bila nameščena na željo M.Č., matere pravdnih strank; alarmna naprava tožnici ni onemogočila souporabe stanovanja.

5. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča o načinu souporabe spornega stanovanja. Zgolj dejstvo, da je toženec v stanovanju opravljal svojo dejavnost in imel v njem nameščeno računalniško opremo, ne pomeni, da je stanovanje uporabljal preko svojega solastninskega deleža. Tožnica pa tudi ni dokazala, da je stanovanje uporabljal v celoti oziroma preko svojega solastninskega deleža in ji s tem onemogočil, da ga souporablja. Tudi v zvezi z alarmno napravo je pravilna presoja prvostopenjskega sodišča, da tožnici ni onemogočila uporabe stanovanja. Čeprav ni imela ključev od alarmne naprave, je v stanovanje vsakič prišla in sicer potem, ko je prišla njena mati in izključila alarmno napravo.

6. Zgoraj navedene ugotovitve zato ne dajejo opore za prisojo uporabnine po določbi 198. člena v zvezi s 190. členom Obligacijskega zakonika – OZ. Splošni predpostavki obogatitvenega zahtevka sta okoriščenje tistega, ki je brez podlage uporabil tujo stvar in prikrajšanje na strani tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Upravičenja solastnika določa 66. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ in sicer ima vsak solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih. Med pravdnima strankama očitno ni prišlo do sporazuma o načinu uporabe solastnine. Ker tožnica ni dokazala, da ji toženec preprečuje uporabo njenega solastninskega deleža oziroma da sama uporablja stanovanje v manjšem obsegu, svojega prikrajšanja ni dokazala. Zato ni upravičena zahtevati plačilo uporabnine.

7. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.