Jedro

S tem, ko je bila navedena prvostopenjska odločba odpravljena, je nastal položaj, kot da sploh (še) ne bi bila izdana, postopek pa se je vrnil v stanje pred njeno izdajo. Ker so bile z odpravo odločbe odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, tožniki s tožbo, s katero tudi sami zahtevajo odpravo navedene odločbe, v tem primeru očitno ne morejo več izboljšati svojega pravnega položaja.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,59 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo izdala investitorju A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) soglasje za gradnjo enostavnega objekta – ograje, višine 1,80 m v izvedbi lesene ograje ali žive meje, lahko v kombinaciji z žičnato ograjo, na zemljišču parc. št. 1866/75 k.o. ..., ob regulacijski liniji javne površine, pod tam navedenimi pogoji, med drugim, da objekt ne sme ovirati rabe predvidene javne površine (druga točka) ter da se objekt in deli objekta ne smejo postaviti na ali pod javno površino (tretja točka).

2. Drugostopenjski organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo.

3. Tožniki se z odločitvijo ne strinjajo in zoper njo vlagajo tožbo. V njej uveljavljajo zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kršitve pravil postopka in arbitrarnost izpodbijane odločitve.

4. Toženka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj kot tožbo neutemeljeno zavrne, prizadeta stranka pa na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba ni dovoljena.

6. Tožniki s tožbo izpodbijajo odločbo Mestne občine Ljubljana št. 3511-585/2015-40 z dne 26. 5. 2016 (soglasje za gradnjo), v zvezi z odločbo župana Mestne občine Ljubljana št. 3511-585/2015-47 z dne 3. 11. 2016, s katero je bila njihova pritožba zoper navedeni akt zavrnjena. Kot izhaja iz vpisnika naslovnega sodišča, je bila navedena odločba tudi predmet drugega upravnega spora, ki je potekal pod opr. št. I U 1780/2016. V tem upravnem sporu je bila 21. 12. 2017 izdana sodba, s katero je sodišče navedeno prvostopenjsko odločbo odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Ker po prvem odstavku 73. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pritožba zoper to sodbo ni dovoljena, je odločitev Upravnega sodišča s tem datumom tudi pravnomočna, kar pomeni, da so skupaj z odpravo navedene prvostopenjske odločbe odpravljene tudi njene pravne posledice (prvi odstavek 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), po tretjem odstavku 64. člena ZUS-1 pa je bila zadeva vrnjena v stanje, v katerem je bila, preden je bila odpravljena odločba izdana.

7. S tem, ko je bila navedena prvostopenjska odločba odpravljena, je po povedanem nastal položaj, kot da sploh (še) ne bi bila izdana, postopek pa se je vrnil v stanje pred njeno izdajo. Ker so bile z odpravo odločbe odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, tožniki s tožbo, s katero tudi sami zahtevajo odpravo navedene odločbe, v tem primeru očitno ne morejo več izboljšati svojega pravnega položaja.

8. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji (t. i. procesne predpostavke), predpisani v prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Eden izmed teh pogojev je, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka). Na obstoj procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena), če niso izpolnjene, pa mora tožbo s sklepom zavreči (prvi odstavek 36. člena).

9. Ker je bila izpodbijana odločba, kot je bilo pojasnjeno, že v drugem upravnem sporu odpravljena in zato za tožnike nima več nikakršnih pravnih posledic, torej ne posega v njihovo pravno korist, je sodišče v skladu z navedenimi zakonskimi določbami njihovo tožbo zavrglo.

10. Izdaja prej navedene sodbe, s katero je bila že odpravljena v tem upravnem sporu izpodbijana odločba, je iz navedenih razlogov sicer preprečila vsebinsko obravnavanje tožbe v tej zadevi, vendar je za tožnike pravni položaj primerljiv s tistim, ki bi ga dosegli, če bi s tožbo uspeli. Pri tem ni bistveno, da je sodišče tožbo zavrglo, saj so bile ob njeni vložitvi zanjo izpolnjene procesne predpostavke (pravočasnost in dopustnost), do prenehanja pravnega interesa tožnikov pa je prišlo kasneje, iz razlogov izven njihove pravne sfere. Zato sodišče meni, da ni mogoče uporabiti četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je namreč po povedanem pravni položaj tožnikov tak, kot če bi sodišče njihovi tožbi ugodilo, je prišlo do procesne situacije, ki jo ureja tretji odstavek 25. člena ZUS-1, po katerem se tožniku v primeru odprave izpodbijanega upravnega akta prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

11. Sodišče je zato tožnikom priznalo stroške v zahtevani višini 285,59 EUR (510 točk po Odvetniški tarifi, povečano za 22 % DDV), ki ne presega zneska iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnike pa je v postopku zastopal odvetnik. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).