Jedro

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka, je podana v 194. členu ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom OZ. ZPIZ-2 v 194. členu izrecno določa, da je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Po 3. odstavku 190. člena OZ pa obveznost vrnitve neupravičene pridobitve obstaja vselej, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Gre za verzijsko terjatev, za katero je bistven premik premoženja brez pravnega temelja ali na temelju, ki je naknadno odpadel, kot v predmetni zadevi s pravnomočnostjo odločbe, kar je ključnega pomena za zakonitost izpodbijanih upravnih aktov.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ..., št. dosjeja ... z dne 22. 2. 2018 in odločbe OE A. št. ..., št. dosjeja ... z dne 6. 12. 2017. Presodilo je, da sta izpodbijani upravni odločbi o ugotovljenem preplačilu 6.569,32 EUR delne invalidske pokojnine in vračilu tega zneska v 12 mesecih, pravilni in zakoniti.

2. Sodbo izpodbija tožnik smiselno iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je imel status kmeta, ki ga je po nasvetu uslužbenke ZPIZ-a spremenil v status upokojenca za 4 ure, da je ZPIZ dne 10. 4. 2017 izdal odločbo, da nima pravice do delne invalidske pokojnine od 14. 6. 2006, da je izplačevanje ustavljeno z 10. 4. 2017 in da gre za malomarno in nestrokovno delo toženca. Toženec je odgovoren za zaposleno delavko, ki bi ga kot prava neuko stranko bila dolžna podučiti, da mora sporočiti odjavo iz zavarovanja, torej postopati po 7. členu Zakona o splošnem upravnem postopku.

Za izpodbojne razloge navaja 2., 3., 3.a, 8., 14., 15., 19., 20., 21., 22., 23., 24., 26., 27.,29., 33., 35., 39., 127. in 153. člen Ustave RS, Zakon o splošnem upravnem postopku, Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Obligacijski zakonik, 6., 7., 13. in 17. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, Splošno deklaracijo o človekovih pravicah ter odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Predlaga ugoditev pritožbi, ugotovitev kršitve postopka, zagotovitev javnega in poštenega sojenja, izvrševanje sodb ESČP in upoštevanje, da je neuka stranka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti iz 1. odstavka 339. člena ZPP zaradi očitane kršitve javnosti sojenja.

5. Po 24. členu Ustave Republike Slovenije2 so sodne obravnave javne in se sodbe izrekajo javno. Izjeme od tega pravila določa zakon. Vendar je v predmetni zadevi protispisna smiselno zatrjevana kršitev 4. člena ZPP. Po navedeni načelni določbi ZPP sodišče o tožbenem zahtevku odloča na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja zadeve. Izključitev javnosti sojenja je v socialnih zadevah dopustna le v primerih, določenih v 60. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih3 (ZDSS-1). Torej v sporih o pravicah do in iz invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja, med katere zanesljivo ne sodi spor o povrnitvi neupravičeno pridobljenih sredstev iz 2. odstavka 7. člena ZDSS.1. Tudi sicer iz obravnavnega zapisnika z dne 28. 11. 2018 (list. št. 21 - 23), ki šteje za javno listino, ne izhaja, da bi bila pri sojenju izključena javnost, zato pritožba v tej smeri ne more biti uspešna.

6. V obravnavani zadevi gre za spor o preplačilu in načinu vračila neupravičeno prejetih zneskov delne invalidske pokojnine, saj gre za izpodbojno tožbo zoper drugostopenjsko odločbo z dne 22. 2. 2018 o zavrnitvi pritožbe zoper odločbo z dne 6. 12. 2017. S prvostopenjsko odločbo je ugotovljeno, da je bila tožniku od 1. 5. 2014 do 31. 3. 2017 zaradi prenehanja obveznega zavarovanja iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti neupravičeno izplačana delna invalidska pokojnina. Upoštevaje triletni zastaralni rok je ugotovljeno 6.569,32 EUR preplačila ter odrejeno, da je tožnik ta znesek obročno v 12 mesecih dolžan vrniti toženi stranki.

7. Izpodbijana upravna akta o ugotovljenem preplačilu in odrejenem načinu vračila imata podlago v upravni odločbi št. ... z dne 10. 4. 2017 (B/6). Z njo je eksplicitno odločeno, da tožnik kot invalid III. kategorije nima pravice do delne invalidske pokojnine od 14. 6. 2006 dalje, da se izplačevanje te denarne dajatve ustavi z dnem 10. 4. 2017 in da bo o morebitnem preplačilu izdan poseben upravni akt. Ugotovljeno je, da je tožniku 13. 6. 2006 prenehalo obvezno zavarovanje iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti in da od takrat dalje ni bil vključen v obvezno zavarovanje, kar je bil pogoj za izplačevanje denarne dajatve. Upravna odločba z dne 10. 4. 2017 je pravnomočna, saj zoper njo tožnik ni vložil pritožbe niti ni uveljavljal sodnega varstva pravic. Pravnomočnost upravne odločbe pa je edino odločilna za razsojo konkretnega primera.

8. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka, je podana v 194. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju4 (ZPIZ-2) v zvezi s 190. členom Obligacijskega zakonika5 (OZ). ZPIZ-2 v 194. členu izrecno določa, da je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Po 3. odstavku 190. člena OZ pa obveznost vrnitve neupravičene pridobitve obstaja vselej, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Gre za verzijsko terjatev, za katero je bistven premik premoženja brez pravnega temelja ali na temelju, ki je naknadno odpadel, kot v predmetni zadevi s pravnomočnostjo odločbe z dne 10. 4. 2017, kar je ključnega pomena za zakonitost izpodbijanih upravnih aktov.

9. Pravno zmotna in za pritožbeno rešitev zadeve irelevantna so zato obširna pritožnikova izvajanja, od zatrjevane kršitve ustavnih pravic z povzemanjem posameznih členov Ustave RS, do očitanih kršitev 6., 7., 13. in 17. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah6 (EKČP). Pritožbeno sodišče se do povsem pavšalnih očitkov ni dolžno posebej niti opredeljevati. Enako velja glede golega sklicevanja na nekatere odločbe ESČP. Zaradi pravnomočnosti upravne odločbe, po kateri tožnik od 14. 6. 2006 nima pravice do delne invalidske pokojnine, niso bistveni niti pritožnikovi očitki, da naj kot prava neuka stranka ne bi bil poučen o pomenu vključenosti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kršitev 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku7 (ZUP) o varstvu pravic strank in varstvu javnih koristi v upravnih postopkih, bi bilo mogoče relevantno zatrjevati kvečjemu v postopku varstva pravic zoper odločbo z dne 10. 4. 2017, česar pa, kot predhodno že izpostavljeno, tožnik ni izkoristil, kar je imelo za posledico, da je postala odločba pravnomočna. Pravnomočnost je ustavno pravna kategorija. V skladu s 158. členom Ustave RS je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih v zakonu. Torej z izrednimi pravnimi sredstvi. Ker v konkretnem primeru ne gre za tovrstni spor, ostaja tudi iz tega razloga pritožba brezuspešna. Po presoji pritožbenega sodišča ni nikakršne dejanske ne pravne podlage za drugačno odločitev od izpodbijane.

10. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS št. 33/1991 s spremembami. 3 Ur. l. RS št. 2/2004 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 7-41/94 - RS 33/94. 7 Ur. l. RS št. 80/ 1999 s spremembami.