Jedro

Pokojnine, invalidnine, dodatki za pomoč in postrežbo ter varstveni dodatki se kot pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (3. člen ZPIZ) po določbi 181. člena ZPIZ odmerjajo v mesečnih zneskih in izplačujejo za nazaj. Po svoji naravi so občasne denarne terjatve - ki ne temelje na obveznostih civilnega prava. Zato glede obrestovanja velja določba 1. odstavka 279. člena ZOR. Zakonite zamudne obresti se od teh terjatev priznajo od dneva vložitve tožbe, ne pa že od dneva zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v V. odstavku izreka spremeni tako, da se glasi: "Toženec je dolžan plačati tožniku zakonite zamudne obresti od neplačanih mesečnih akontacij vojaške invalidske pokojnine od dneva vložitve tožbe dalje v 8 dneh, da ne bo izvršbe." V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (točka VI izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik nosi svoje stroške za pritožbo sam.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožnikovemu zahtevku, da se mu prizna pravica do izplačevanja akontacije vojaške invalidske pokojnine ter mu le to odmerilo v mesečnih zneskih za obdobje od 1.1.1992 do 1.2.1998 in razveljavilo odločbi toženca, izdani pod št. V 9.875.045 z dne 21.1.1993 in z dne 14.10.1992. Odločilo je tudi, da je dolžan toženec tožniku v 8 dneh po pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje izplačati za čas od 1.1.1992 do pričetka rednega izplačevanja akontacije vojaške invalidske pokojnine po tej sodbi pripadajoče zneske akontacije ter mu nadalje izplačevati akontacijo vojaške invalidske pokojnine v rednih nakazilih pokojnin s pripadajočimi uskladitvami. Pod točko V izreka je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti, pod točko VI izreka pa je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zoper zavrnilni del sodbe (točka V in VI izreka) je vložil pritožbo tožnik po pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga zavrnitev le te kot neutemeljene.

Pritožba je deloma utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek glede plačila zakonitih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega mesečnega zneska akontacije invalidske pokojnine do plačila ter pri tem upoštevalo določbo 1. odst. 279. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR), ki določa da od zapadlih, pa ne plačanih pogodbenih ali zamudnih obresti ter od drugih zapadlih občasnih denarnih dajatev ne tečejo zamudne obresti, razen če zakon tako določa. Iz določbe 181. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. RS, št. 12/92 - 54/98 - ZPIZ) je zaključilo, da so v njej naštete dajatve občasne denarne dajatve ter glede obrestovanja podvržene 1. odst. 279. čl. ZOR-a. Nadalje je zaključilo, da ZPIZ ne vsebuje določbe, kot jo predvideva citirani 1. odst. 279. čl. ZOR-a ter da predpisuje le način usklajevanja pokojnin, njihovih akontacij in drugih denarnih dajatev ter valorizacijo prispevkov, kar pomeni odstop od načela monetarnega nominalizma iz 394. čl. ZOR-a ter da ZPIZ tako rešuje vprašanje ohranitve prave vrednosti izpolnitve denarne obveznosti toženca na drug način. Prvostopenjsko sodišče še obrazlaga, da je tako stališče zavzelo že tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi, št. VIII Ips 59/96. Po pregledu navedene sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je imelo prvostopenjsko sodišče pri tem očitno v mislih sodbo Vrhovnega sodišča RS v drugi zadevi (tožnik N.N.), št. VIII Ips 59/96, z dne 15.4.1997, v kateri je glede vprašanja zakonitih zamudnih obresti podobno dejansko stanje kot v obravnavani zadevi. Vendar pa je v navedeni drugi zadevi tožnik vložil ustavno pritožbo ter je Ustavno sodišče RS z odločbo, št. Up-219/97, z dne 13.4.2000, sodbo Vrhovnega sodišča RS, že navedene številke, z dne 15.4.1997 razveljavilo ter zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču RS v novo odločanje. V obrazložitvi je Ustavno sodišče RS poudarilo, da je očitek pritožnika utemeljen v tistem delu, ko zatrjuje, da sodišče ni upoštevalo 3. odst. 279. čl. ZOR. Ustavno sodišče RS nadalje napotuje, da bo moralo Vrhovno sodišče RS bodisi svojo odločitev ustrezno spremeniti ali obrazložiti, zakaj pri pokojninskih dajatvah ni mogoče uporabiti določbe 3. odst. 279. čl. ZOR, ki sicer tudi pri občasnih denarnih dajatvah dopušča uveljavljanje zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje. Po izdaji navedene odločbe Ustavnega sodišča RS je Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi s podobnim dejanskim stanjem glede vprašanja zakonitih zamudnih obresti (tožnik B.B.) s sodbo VIII Ips 180/99, z dne 20.6.2000 reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v 2. odst. izreka spremenilo tako, da se tožnikovi pritožbi delno ugodi in da se sodba sodišča prve stopnje v 4. odst. izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožniku zakonite zamudne obresti od neplačanih mesečnih akontacij vojaške predčasne starostne pokojnine od dneva vložitve tožbe dalje, v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne." V obrazložitvi Vrhovno sodišče RS poudarja, da se pokojnine, invalidnine, dodatki za pomoč in postrežbo ter varstveni dodatki kot pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (3. čl. ZPIZ) po določbi 181. čl. tega zakona odmerjajo v mesečnih zneskih in izplačujejo za nazaj. Vrhovno sodišče RS zaključuje, da so torej po svoji naravi občasne denarne terjatve - ki ne temelje na obveznostih iz civilnega prava - in kot take glede obrestovanja podvržene uporabi določila iz 1. odst. 279. čl. ZOR. Nadalje Vrhovno sodišče RS ugotavlja, da sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi ni uporabilo določbe 3. odst. 279. čl. ZOR, ki tudi pri občasnih denarnih dajatvah dopušča uveljavljanje zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje; da se prepoved obrestovanja občasnih denarnih dajatev - v kolikor ni z zakonom dovoljeno - , ne nanaša na plačilo zamudnih obresti do dneva vložitve tožbe dalje (3. odst. 279. čl.) ter da je ZOR v tem obsegu določil izjemo od načelne prepovedi, ki je v 1. odst. 279. čl. zakona izrecno predpisana.

Sedaj obravnavana zadeva ima, kot že rečeno, glede vprašanja zakonitih zamudnih obresti bistveno podobno dejansko stanje kot prej obe navedeni zadevi, obravnavani pred Vrhovnim sodiščem RS. Glede na to, da je bila pred izdajo navedene odločbe Ustavnega sodišča RS sodna praksa Vrhovnega sodišča RS in nižjih sodišč glede vprašanja plačila zakonitih zamudnih obresti od pokojninskih in invalidskih dajatev enaka, razlogi za dotedanjo drugačno razlago določb 279. čl. ZOR-a pa so podrobno razvidni tudi iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. VIII Ips 75/96, z dne 15.4.1997 (v zadevi tožnika C.C.), pojmuje pritožbeno sodišče, da je Vrhovno sodišče RS v že navedeni sodbi, št. VIII Ips 180/99, z dne 20.6.2000, izdani v času po izdaji navedene odločbe Ustavnega sodišča RS, spremenilo materialno pravni nazor ter da gre glede na vse doslej že navedeno pri navedeni sodbi za spremembo sodne prakse. To spremembo pa pritožbeno sodišče, glede na vse doslej navedeno, sprejema. Zato v obravnavani zadevi ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče le delno pravilno uporabilo materialno pravo in to glede določbe 1. odst. 279. čl. ZOR. Pri odločitvi pa ni uporabilo določbe 3. odst. 279. čl. ZOR in gre torej v tem obsegu za zmotno uporabo materialnega prava. Zato je pritožbeno sodišče moralo glede na določbo 358. čl., 4. tč. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka ter s tem delno ugoditi pritožbi. Neutemeljena pa je pritožba v delu, kjer meni, da tožniku pripadajo zakonite zamudne obresti že od dneva dospetja vsakokratnega mesečnega zneska invalidske pokojnine dalje do dejanskega plačila. Torej, kot izhaja smiselno iz pritožbe, že za čas izpred vložitve tožbe (tedaj: predlog za sodno varstvo, oddan priporočeno na pošto dne 11.2.1993) ob tem, da je prvostopenjsko sodišče priznalo pravico do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine od 1.1.1992 dalje v mesečnih zneskih, določenih pod točko II izreka sodbe. Za to ni podlage glede na določbo 3. odst. 279. čl. ZOR, ki določa tek zamudnih obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (pod točko 2 tožbenega zahtevka v tožbi - tedaj: predlogu za sodno varstvo - je tožnik postavil tudi zahtevek za zakonite zamudne obresti). Zato ni sprejemljivo pritožbeno stališče, da naj bi toženec prišel v zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti (1. odst. 277. čl. ZOR-a) že pred vložitvijo tožbe, torej pred 11.2.1993. Za priznanje zakonitih zamudnih obresti pred tem datumom ni podlage tudi ob upoštevanju določbe 289. čl. že navedenega ZPIZ-a, veljavnega v času toženčevega postopka, po kateri toženec odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, v skladu z določbami ZOR-a. Po določbi 172. čl., 1. odst. ZOR-a odgovarja pravna oseba za škodo, ki jo je njen organ povzročil tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Zahtevati povrnitev škode v obliki zakonitih zamudnih obresti je sicer možno, saj že po svoji naravi predstavljajo nadomestilo za neuporabo glavnice. Vendar pa je med splošnimi podlagi za odgovornost za škodo tudi krivdno ravnanje (1. odst. 154. čl. ZOR-a). V konkretnem primeru pa niso izkazane okoliščine, ki bi nakazovale na krivdno ravnanje toženca, ki ga tudi pritožba le pavšalno zatrjuje s tem, ko navaja, da je toženec zakrivil nepriznanje in neizplačilo vojaške invalidske pokojnine. Iz obrazložitev toženčevih odločb (prvostopenjska z dne 14.10.1992, drugostopenjska z dne 21.1.1993 pod prilogami A/1 in A/2 v spisu sodišča prve stopnje) izhaja, da je le-ta zavrnil tožnikovo zahtevo zaradi neizpolnjevanja pogoja statusa po 18.7.1991 iz 2. alinee, 1. odst., 2. čl. Odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur. l. RS, št. 4/92), saj je v postopku ugotovil, da tožnik po 18.7.1991 ni bil na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu, temveč je bil do 22.8.1991 na delovnem mestu v vojašnici v X. ter je z JA odšel iz Republike Slovenije in se vrnil v septembru 1991. S sodbo z dne 9.12.1994, št. Ps 1025/94 (list. št. 45 - 48 v spisu sodišča prve stopnje), je prvostopenjsko sodišče tožnikov zahtevek za priznanje pravice do izplačevanja akontacij vojaške pokojnine s strani toženca zavrnilo, potem, ko je ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogoja, določenega v 2. čl., 2. alinee odloka in sicer: do 18.10.1991 vložiti zahtevek ter izpolniti pogoje za priznanje pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, na katere napotuje odlok, namreč pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine urejajo drugače in drugače določajo dan nastanka invalidnosti v primerjavi s predpisi, ki veljajo za zavarovance, ki se upokojujejo po splošnih predpisih. Po določbi 23. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. l. SFRJ, št. 7/85 - 20/89), na katerega uporabo napotuje citirana odločba Odloka, sta podlaga za pridobitev pravic po tem zakonu prvič invalidnost in drugič telesna okvara. 24. čl. tega zakona določa, da invalidnost po tem zakonu nastane, ko vojaškemu zavarovancu preneha služba zaradi ugotovljene trajne nezmožnosti za aktivno vojaško službo. V 35. čl. zakon določa, da vojaški zavarovanec, pri katerem nastane invalidnost po tem zakonu, pridobi pravico do invalidske pokojnine. Pogoj za pridobitev pravice do invalidske pokojnine je torej invalidnost, ta pa glede na 24. čl. zakona nastane, ko vojaškemu zavarovancu preneha služba zaradi ugotovljene trajne nezmožnosti za aktivno vojaško službo. Torej nastane za vojaške zavarovance po navedenem zakonu invalidnost z dnem prenehanja službe, ne pa z dnem nastanka trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, kot to določajo zakoni, ki se uporabljajo za druge kategorije zavarovancev. Po 399. čl. Zakona o oboroženih silah (Ur. l. SFRJ, št. 7/85 - 26/90) pa je aktivni vojaški osebi, za katero je bil izdan akt o prenehanju službe, služba prenehala z razrešitvijo. Tožnik pa je bil od aktivne vojaške službe razrešen nesporno dne 31.12.1991. Navedena sodba je bila potrjena in tožnikova pritožba zavrnjena s sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Psp 45/95, z dne 7.3.1996 (list. št. 58 - 60). Enako materialno pravno naziranje je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS, ko je s sodbo, opr. št. VIII Ips 129/96, z dne 8.4.1997, revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (list. št. 72 - 74). Ustavno sodišče RS je z odločbo, Up-224/97, z dne 6.5.1999 (list. št. 80 - 81) navedene sodbe vseh treh sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ustavno sodišče RS se v obrazložitvi sklicuje tudi na odločbo, št. Up-241/96 z dne 28.5.1998, v kateri je sprejelo stališče o tem, kakšna razlaga Odloka je v tem delu skladna s 14. in 22. čl. Ustave. Nadalje poudarja, da je v pritožnikovem primeru pristojna vojaška zdravniška komisija dne 5.9.1991 podala mnenje, da je trajno nezmožen za aktivno vojaško službo ter da je torej šteti, da je pritožnik zadostil z Odlokom določenemu pogoju - "izpolnitev pogojev za priznanje pravice do pokojnine" - saj je bila do 18.10.1991 ugotovljena njegova trajna nesposobnost za aktivno vojaško službo. Ker so sodišča štela, kot navaja Ustavno sodišče, da pritožnik ni izpolnil pogojev za invalidsko upokojitev do 18.10.1991, se niso ukvarjala z vprašanjem statusa pritožnika v obdobju od 18.7.1991 do 18.10.1991. Ker za odločitev o tem vprašanju v spisu, kot nadalje navaja Ustavno sodišče, ni dovolj podatkov, ampak je treba o tem izvesti ustrezen dokazni postopek, je Ustavno sodišče prvostopenjskega opozorilo, da bo moralo o ponovnem odločanju upoštevati tudi stališče glede statusa vojaških zavarovancev, kot ga je Ustavno sodišče sprejelo v odločbi št. UP-89/94, z dne 12.3.1998 (Ur. l. RS, št. 24/98) ter v kasnejših enakih odločitvah.

Prvostopenjsko sodišče je v sedaj obravnavanem postopku, kot izhaja iz obrazložitve pravnomočnega dela sodbe, v ponovljenem dokaznem postopku, ponovno proučilo dokumentacijo v toženčevem spisu ter v sodnem spisu ter podrobno v obrazložitvi navedlo tudi odločbo Ustavnega sodišča in tožnikovemu zahtevku za izplačevanje akontacije vojaške invalidske pokojnine ugodilo ter razveljavilo obe toženčevi odločbi.

Ob opisanem dejanskem in pravnem stanju torej ni moč zaključiti, da je podano krivdno ravnanje toženca, saj je bilo šele v odločbi Ustavnega sodišča RS, št. Up 89/94, z dne 12.3.1998, izraženo drugačno stališče glede statusa vojaških zavarovancev ter s tem drugačna materialno pravna razlaga Odloka od tiste, ki je bila pred tem sprejeta ter izražena v praksi toženca ter v sodni praksi prvostopenjskega, pritožbenega ter Vrhovnega sodišča RS. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ko izpodbija odločitev sodišča, ki je na podlagi 1. odst. 36. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94), odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka potem, ko je zaključilo, da ni podano stanje iz 3. odst. 36. čl. zakona. Glede na vse obrazloženo tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da stanje po 3. odst. 36. čl. ZDSS ni izkazano in v tem pogledu temu tudi pritožba ne oporeka. Meni pa pritožba, da bi moralo sodišče ne glede na določbe 36. čl. ZDSS odločiti, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka in sicer ob upoštevanju določb Zakona o odvetništvu ter Zakona o pravdnem postopku. S tem v zvezi pa pritožbeno sodišče poudarja, da se glede na določbo 1. odst. 14. čl. ZDSS uporabljajo določbe ZPP samo v primeru, ko s tem zakonom, torej z ZDSS ni drugače določeno. Ta zakon (ZDSS) pa v 36. čl. specialno ureja stroške postopka ter drugače kot ZPP ne sprejema načela uspeha v postopku (1. odst. 36. čl.). Pri stroških socialnih sporov ZDSS upošteva načelo krivde v 3. odst. 36. čl., vendar kot že obrazloženo, na strani toženca ni krivdnega ravnanja, v primeru katerega bi prišlo v poštev uporaba 3. odst. 36. čl. ZDSS. Ker ta zakon razen določbe 3. odst. 36. čl. ne določa nobene izjeme od uporabe določbe 1. odst. 36. čl., tudi ni pravne podlage za pritožbeno sklicevanje na Zakon o odvetništvu v zvezi s tožnikovimi stroški.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče odločilo tudi, da trpi tožnik stroške za pritožbo sam.