Jedro

Preživnina, ki jo določi sodišče, mora biti v ravnovesju z otrokovimi potrebami in z zmožnostjo njegovih staršev. Tega ni mogoče matematično natančno odmeriti, ampak gre za rezultat vrednotenja.

V sporih iz razmerij med starši in otroki sodišče o stroških postopka odloči po prostem preudarku. Navedeno načelo izključuje možnost uporabe načela uspeha pri presojanju zahtevkov za povrnitev stroškov in kot izhodiščni princip vzpostavlja načelo pravične izenačitve stroškovnega bremena, vendar pa tega načela ni mogoče uporabiti v primeru popolnega neuspeha s tožbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v obsodilnem delu (tč. I izreka sodbe) spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem bi moral toženec od 16.11.2010 plačevati zvišano preživnino in sicer za mld. N. Z. namesto 162,00 EUR po 189,29 EUR mesečno, za mld. T. Z. namesto 137,08 EUR po 155,09 EUR mesečno in za mld. T. Z. namesto 118,38 EUR po 152,01 EUR mesečno, v odločitvi o stroških (tč. III izreka sodbe) pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 231,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

II. Tožeča stranka je dolžna tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 156,48 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in zvišalo preživnino za mld. N. za 27,00 EUR, za mld. T. za 18,00 EUR in za mld. T. Z. za 33,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2.Toženec je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da se okoliščine, ki vplivajo na višino preživnine, niso tako spremenile, da bi bilo višanje preživninske obveznosti utemeljeno. Tožeča stranka pa teh okoliščin tudi ni dokazala z ustreznimi listinami, na kar jo je opozarjal tekom celotnega postopka. Stroški, ki nastajajo tožečim strankam, tudi ne predstavljajo zagotovitve njihovih najnujnejših življenjskih potreb. Sodišče bi moralo ugotavljati, ali so stroški, ki nastajajo z mladoletnimi tožniki, nujni in potrebni in ali lahko starša ob premoženjskem stanju in sposobnostih takšne stroške sploh nosita. Če se je zakonita zastopnica mladoletnih tožnikov odločila otrokom nuditi nadstandardne razmere, potem mora breme teh dodatnih stroškov nositi sama. Toženčev standard in zmožnosti tega ne dopuščata. Sodišče je pravnomočno odločilo o preživninah mladoletnih tožnikov dve leti pred vložitvijo tožbe v predmetni zadevi. Že v tedanjem postopku je zakonita zastopnica tožečih strank močno pretiravala s prikazom stroškov za otroke. Predmetna tožba je poskus tožeče stranke, s katerim želi od toženca pridobiti čim več denarja glede na to, da v postopku prve določitve preživnine ni bila uspešna. Zakonita zastopnica tožnikov je v tožbi zatrjevala, da je prišlo do spremenjenih razmer zaradi športnih aktivnosti tožnikov, šele zaslišana na obravnavi pa je začela zatrjevati, da je prišlo do spremenjenih okoliščin zaradi zvišanja življenjskih stroškov otrok, pri tem pa je izpostavila stroške ogrevanja stanovanja ter stroške telefona in elektrike. Sodišče je tožeči stranki priznalo povišanje stroškov kurilnega olja iz 78,00 EUR na 133,72 EUR. Sodba nima razlogov, na kakšni podlagi je sodišče določilo povišanje cen kurilnega olja. Ne strinja pa se tudi z razlogi sodišča v zvezi z zvišanjem tega stroška iz naslova povečanja bivalne površine za mld. hčerko, ki v stanovanju v izmeri 120,00 m2 živi z ostalima tožnikoma in zakonito zastopnico. To stanovanje je zadostovalo za vse člane družine, ko je družina še živela skupaj. Trinajstletna N. ne potrebuje ločenih prostorov od prostorov ostalih s posebnim vhodom. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb toženca v zvezi s podjetjem M. d.o.o. ki po podatkih portala AJPES še vedno deluje na naslovu tožnikov. Zato je prepričan, da si stroške še vedno delijo z njim. Vse navedbe o stroških ogrevanja so zgolj hipotetične in zanje tožeča stranka ni predložila nobenih dokazov. Prepričan je tudi, da si stroške elektrike tožniki delijo z očetom zakonite zastopnice. Sodišče tudi ni pojasnilo, na kakšni podlagi temelji izračun sodišča, po katerem mora kriti 41,2% delež stroškov otrok. Tožeča stranka tudi ni dokazala zvišanja stroškov v delu, ki se nanaša na šolske potrebščine, obleko in obutev, frizerja, šole v naravi, izletov, mobitela, zdravil, revij in kina, prav tako pa tudi ne strošek članarine za mld. T.. Sodišče je napačno upoštevalo regres, ki sta ga prejela preživninska zavezanca. Za zakonito zastopnico je znesek razporedilo na obdobje 9 mesecev, zanj pa za obdobje 6 mesecev, kar je vplivalo na ugotovitev višine dohodkov strank. Njegov dohodek je v primerjavi s tistim, ki je bil ugotovljen s prejšnjo sodbo, nižji za 224,84 EUR, dohodek zakonite zastopnice pa je večji za okoli 120,00 EUR. Iz podatkov, ki izhajajo iz odločb DURS izhaja, da se je plača zakonite zastopnice stalno višala, njegovi dohodki pa so se zmanjševali. Glede teh podatkov sodišče ni zavzelo dokazne ocene. Sodišče tudi ni upoštevalo, da mora kljub drugačnemu dogovoru, otroke na stike voziti sam, kar nedvomno pogojuje dodatne stroške (70,00 EUR). Napačna je tudi ugotovitev, da lahko toženec pridobi dodaten zaslužek kot smučarski vaditelj ob vikendih, ko je sam brez otrok. To bi glede na dolžino smučarske sezone pomenilo, da bi lahko pridobival dodatni zaslužek le nekaj vikendov na leto ob dejstvu, da so otroci vsak drugi vikend pri njem, dejstvo pa je, da toženec ob rednem delovnem razmerju ne more opravljati tega dela, saj ni tržno zanimiv. Podjetja, ki najemajo smučarske učitelje, se raje odločajo za mlade ljudi, študente ali brezposelne, take ki so jim na razpolago ne le vsak vikend temveč tudi med tednom. S sodbo določena preživninska obveznost znaša 496,39 EUR, kar predstavlja skoraj polovico njegovega povprečnega dohodka. Takšna preživnina pomeni, da bodo otroci pri njem prikrajšani za aktivno preživljanje časa, za izlete in počitnice, to pa pomeni, da povišanje preživnine ni v korist otrok. Sodišče je tudi napačno uporabilo določbo 413. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ne strinja se, da bi tožeča stranka uspela s pretežnim delom svojega zahtevka, poleg tega pa je za narok dne 25.8.2011 priglasila separatne stroške, ker je bilo treba zaradi nepristopa zakonite zastopnice na narok opraviti dodaten narok.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Kranju II P 375/2007 z dne 1.4.2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 3609/2008 z dne 15.10.2008 predstavlja individualni zakon za stranke, saj na avtoritativen način določa ravnanje strank v spornem razmerju. Lastnost pravnomočnosti je, da sporno razmerje ureja na končen način. To pomeni ne samo, da pretrga z negotovostjo v konkretnem pravnem razmerju med strankama, ampak da tudi za prihodnost uredi njihovo pravno razmerje (res iudicata facit ius inter partes). Takšna njena značilnost izključuje možnost ponovnega preverjanja in spreminjanja sodbe. Hkrati pomeni, da se tisto, kar je pravnomočno razsojeno, neizpodbitno šteje za resnično in pravilno (res iudicata pro veritate habetur). To pomeni tudi nemožnost ponovnega ugotavljanja dejstev, na katerih temelji izpodbijana odločitev, saj je njihova vsebina že pravnomočno fiksirana. Značilnost razmerij med otroci in starši ter realistična ocena zakonodajalca o rasti življenjskih stroškov pa pogojuje takšno zakonsko ureditev, ki omogoča poseg sodišča v pravnomočne odločitve, ki se nanašajo na takšna razmerja. V 132. in 132.a členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je urejen dvojni sistem spreminjanja višine sodno določenih in dogovorjenih preživnin: - sistem usklajevanja preživnin z rastjo življenjskih stroškov (t.i. valorizacija preživnin) in - sistem prilagajanja preživnin spremenjenim osebnim okoliščinam preživninskih upravičencev in zavezancev (zvišanje, znižanje, ukinitev preživnine).

Sistema spreminjanja višine preživnine po navedenima določiloma delujeta vzporedno. To pomeni, da višje cene, podražitve oziroma zvišanje življenjskih stroškov, samo po sebi ne more pomeniti okoliščine za sodni poseg v pravnomočno določeno preživnino. Predpogoj za utemeljenost zahtevka za zvišanje preživnine po 132. členu ZZZDR je torej porušeno vrednostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi obeh staršev in potrebami otrok.

5.Glede na navedeno bi zato v obravnavani zadevi lahko podlago za spremembo omenjene preživninske odločbe predstavljal le zaključek sodišča o povišanih potrebah tožnikov, ki so pogojene z njihovo višjo starostjo ter z ureditvijo dodatne bivalne površine – sobe, za mld. N. v domu tožeče stranke. Ugotovljeni obstoj podlage za spremembo s sodbo določene preživnine pa pogojuje ponovno porazdelitev preživninskega bremena med oba preživninska zavezanca oziroma starša mladoletnih tožnikov.

6.Iz pritožbenih navedb izhaja pravilen zaključek, da v denarju izražen rezultat ne sme biti le posledica golega matematičnega preračunavanja, ampak predvsem posledica vrednotenja. Opreti se je treba na okviren obseg potreb, vendar pa nujnost njihove zadovoljitve pada na lestvici potreb od primarnih življenjskih do prostočasnih. Katere od teh potreb se lahko zadovoljijo oziroma njihov obseg, je odvisno od (materialne in pridobitne) zmožnosti njihovih staršev. Preživnina, ki jo določi sodišče, mora biti zato v ravnovesju z otrokovimi potrebami in z zmožnostjo njegovih staršev. Kot je bilo navedeno, tega ni mogoče matematično natančno odmeriti, ampak gre za rezultat vrednotenja. Pri določitvi preživnine gre zato za nekakšno pravo mero, ki ne bo ustvarjala vrednostnega nesorazmerja in je hkrati ne bo porušila že vsaka novota v preživninskih potrebah upravičenca ali zmožnosti preživninskega zavezanca. Glede na navedeno in tudi če se sprejme v pritožbi kritizirana ocena potreb vsakega od tožnikov, ki jo je opravilo sodišče, pa vrednotenje preživninske zmožnosti staršev mladoletnih tožnikov ne omogoča poseg v sodno določeno preživnino.

7.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v času določitve preživnine zakonita zastopnica mladoletnih pritožnikov prejemala mesečni dohodek v višini 1.455,24 EUR, toženec pa 1.275,38 EUR. Ugotovilo je še, da sedaj toženec prejema 1.101,99 EUR mesečnega dohodka, zakonita zastopnica pa 1.572,49 EUR. Pritožba pravilno opozarja, da bi sodišče moralo upoštevati povprečni mesečni dohodek zakonite zastopnice za enako obdobje, kot pri tožencu, torej za čas od aprila 2011 do septembra 2011. V tem primeru bi povprečni mesečni dohodek zakonite zastopnice predstavljal znesek 1.594,25 EUR. Njen mesečni dohodek je torej bistveno višji (okoli 40%) od mesečnega dohodka toženca. Sodišče je v obravnavani sodbi porazdelilo preživninsko breme med oba preživninska zavezanca glede na njun delež v vsoti mesečnih dohodkov obeh. Ta je v primeru toženca 41%, v primeru zakonite zastopnice pa 59%, v času določitve preživnine pa je bilo razmerje: toženec 46,70%, zakonita zastopnica 53,30%. Navedeni podatki tako nedvomno izkazujejo nižjo preživninsko zmožnost toženca od tiste v času določitve preživnine s prejšnjo sodbo. Ob upoštevanju količnika uskladitve preživnin (Ur. l. RS, št. 24/2012), ki preživnine za čas po 1.4.2012 zvišuje za 3%, predstavlja skupen znesek, ki ga je toženec dolžan plačevati za preživljanje svojih otrok 429,98 EUR. Ob upoštevanju dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da ima približno 500,00 EUR svojih stroškov, mu mesečno ostane okoli 170,00 EUR. Po drugi strani zakoniti zastopnici ob upoštevanju ugotovitve stroškov stanovanja in stroškov gospodinjstva, ki glede na ugotovitve sodišča prve stopnje odpadejo nanjo ter preživninskega bremena, ki ga nosi za kritje s to sodbo ugotovljenih potreb mld. tožnikov, mesečno ostane okoli 600,00 EUR. Glede na nadaljnjo dejansko okoliščino, da glede na odločitev o stikih toženca z mladoletnimi tožniki ki preživijo pri njem mesečno 12 dni (T. in Te.) oziroma 8 dni (N.), bi zvišanje preživninske obveznosti toženca vzpostavilo vrednostno nesorazmerje med navedenimi pravno odločilnimi dejavniki iz 129. člena ZZZDR, ki bi lahko bilo, kot pravilno opozarja pritožba, v nasprotju s koristjo otrok (vpliv na vsebino oziroma kvaliteto preživljanja stikov). Takšen zaključek pa pogojuje neutemeljenost tožbenega zahtevka in njegovo zavrnitev. Na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP je bilo zato treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

8.V sporih iz razmerij med starši in otroki je materialnopravna podlaga za odločitev o stroških postopka v določilu 413. člena ZPP. Ta določa, da v teh sporih sodišče o stroških postopka odloči po prostem preudarku. Navedeno načelo izključuje možnost uporabe načela uspeha pri presojanju zahtevkov za povrnitev stroškov in kot izhodiščni princip vzpostavlja načelo pravične izenačitve stroškovnega bremena, vendar pa tega načela ni mogoče uporabiti v primeru popolnega neuspeha s tožbo. Tožeča stranka je zato tožencu dolžna povrniti tako stroške prvostopenjskega kot tudi pritožbenega postopka. Toženčeve stroške je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika, ki ga je predložil na zadnjem naroku za glavno obravnavo oziroma v pritožbi in na podlagi določb Odvetniške tarife v znesku 231,00 EUR, stroške pritožbenega postopka pa v znesku 156,48 EUR. Tožniki so dolžni stroške plačati v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi.